Prepisali smo za vas •  1980 •

Slabo sem spal. Bojan Štih me je prijel pod roko in popeljal na sprehod. Po Petkovškovem nabrežju se je usuvalo listje in škrofalo pod nogami. Nori Petkovšek, sem pomislil, kje so sedaj tvoje perice, da sperejo vse tone umazanega perila, ki ga je naše turbulentno družbenoekonomsko vrenje tako odločno  izvrglo na dan!

Jezen sem na te, je tiho dejal mojster. Hotel sem ugovarjati, pa me je prekinil. Trdo me je stisnil za laket in zagodrnjal vame: Sprevračaš se kot riba na suhem! Še sam Janez Ostrovrški bi se nasmejal ob teh smešnih prekucuvanjih. Novi časi prihajajo. Nov list zgodovine bo treba prebrati. Vsakdo, ki ima količkaj literarno-slovenskega čuta v sebi je to že zdavnaj slutil. Kaj res ne moreš razumeti, tumpec komsomolski!

Krivičen si z mano, kot je krivična vsa zgodovina z bojevniki, sem odvrnil. Lahko je danes moralizirati, ko je že vsakemu Hafnerju jasno, da je rdeče barve za vekomaj zmanjkalo. Le kdo je bil tako pameten takrat, ko smo tostran Ljubljanice odprli naše strani avstro-balkanski zgodovini? Ko so se v neusmiljeni peresni bitki spopadla Kermaunerska, Štihovska, Kmeclovska razmišljanja, da je bilo še službenim zasledovalcem komajda jasno kdo je s kom in kdaj in kje in zakaj se pri vsej tej klobasariji pravzaprav gre. Ljubi Bog, koliko telefonov sem moral dvigniti in kolikerim zmedenim glavam razbistriti možgane! Bojan pa nič. Le njegove trmaste oči vrtajo vame, ko mi naprej odšteva levite:

Vedno si hotel biti spredaj. Živ človek ni slišal toliko traparij kot si jih raztrosil ti, ko si izgoreval kot mlado bojevito pero slovenske antiliberalne kulturne revolucije. V Trstu si se oblačil, pa hkrati strupeno streljal po vsakem, ki se ni pustil uniformirati in ki si je upal dvigniti glavo, da bi videl čez partijski horizont. Se spomniš, kako si zlival gnoj na prvi propagandni film, ki si je drznil pokazati mlade, lep in srečne ljudi – podoba zlaganega kapitalizma, si takrat zapisal. In ko se je na drugem bregu Ljubljanice pojavil časopis, ki je še pod K.-jem in B.-jem skušal odpirati okna, si se z ideološko komisijo cekaja spravil nadenj!

Ne vrtaj! Ne zabadaj žarečih igel pod nohte! Zgodovina vedno nekaj stane. Že grofica Hema je takrat, ki Slovenci še nismo dobro vedeli zase, dejala, da bo brez dedca težko šlo. Pa je prvi slovanski papež devetsto let kasneje prišel na njeno proslavo, le čez Karavanke si še ni upal. Ali pa smel? Sploh pa tudi jaz poznam revolucionarje, ki so se osmodili na ognju revolucije in nazadnje prav ponižno prosili spravo z Bogom.

Nekaj je zagodel. Da se mora dobiti še s Plečnikom in da ga zvečer čaka Marcuse. Izpustil me je in kar brez pozdrava izginil nad Ljubljanico.

Najraje bi se zbudil.

Jesen je pa vendar, pomladne sape vlečejo po deželi. Na sprejemu pri Ruplu so igrali Avseniki. Kučan mi je poslal kartico iz Rima. Pravi, da dobro kaže, le Tomšičevih agentov da ga je strah.

Zelena bo še ta moja dolina.

Nekaj milosti bo pa tudi potrebno.

MALEN MIDEN