Pismo Tonetu Krašovecu
• 20.7.1977 •
Tovariš
Tone Krašovec
generalni direktor RTV Ljubljana
LJUBLJANA
Tovariš Krašovec,
na sestanku, na katerem smo razpravljali o sprejemljivosti propagandnih filmov za detergent Ava, ste me v razpravi okarakterizirali kot »človeka s čudnimi političnimi stališči«, ki s svojo prisotnostjo in delovanjem »postavlja pod vprašaj pripravljenost RTV Ljubljana do sodelovanja s hišo Delo oziroma z njeno propagandno agencijo«. Etiketa, ki ste mi jo tako pred prisotnimi odgovornimi tovariši Dela in RTV Ljubljana prilepili na čelo, seveda ni le neprijetna, temveč tudi dejansko takšna, da vzpostavlja določen odnos vašega Zavoda oziroma njegovih služb do organizacije, za katere delo odgovarjam. Vašim besedam na sestanku nisem ugovarjal in tudi sedaj nimam namena nadaljevati ali vzpostavljati polemike. Le vaše označbe ne morem sprejeti, pa tudi pristati ne, da obvisi v zraku. Zato Vas želim seznaniti še z nekaterimi drugimi dejstvi, mnenji in stališči, ki se mi zdijo za takšno oceno bistvena.
Predvsem. Član Zveze komunistov sem od svojega triindvajsetega leta, že dosti dalj pa povsem jasno politično opredeljen. V ekonomski propagandi delam dvanajst let, od tega pet let v Studiu za marketing in propagando Delo. V tem času, to je tudi čas od njegove ustanovitve, smo za svoje delo dobili skoraj vsa priznanja, ki so v tej stroki pri nas na razpolago, za produkcijo najboljših jugoslovanskih propagandnih filmov, plakatov, oglasov, embalaže; tudi po mednarodnih priznanjih smo že segli. Brez lažne skromnosti lahko zapišem, da je propagandna agencija, katere kreativno delo vodim, po svojih delih prav gotovo najuspešnejša jugoslovanska agencija. Pri tako eksponiranem delu v družbeno ne povsod in ne povsem opredeljeni dejavnosti, ki je hkrati pod izrednim pritiskom nasprotujočih si interesov in vplivov, je seveda včasih težko najti pravo pot in ubrati pravo stopinjo, še posebej, ker tako rekoč vse, prav gotovo pa pravilne, vodijo čez ledino. Svojo strokovno, moralno in politično opredeljenost sem tako izpostavljal ne le pri svojem delu, temveč tudi povsod, kjer se je iskalo pravo usmeritev in vlogo naše ekonomske propagande, tako npr. na mednarodnem posvetovanju o EP v Sarajevu z referatom »O etiki in morali naše ekonomske propagande«, pri sprejemanju Uzanc o EP v Gospodarski zbornici, pri nastajanju Kodeksa v Savezu ekonomskih propagandista Jugoslavije, pri delu Sosveta za EP pri RTV Ljubljana itd. Z zagovarjanjem svojih stališč sem sicer resda pogosto prišel v konflikte, često v »opozicijo«, pa tudi v osamo. Politično pa se svojih stališč nikdar nisem bal izpostavljati.
Verjamem v odgovornost ekonomske propagande. V odgovornost do združenega dela, do potrošnika, do družbe. Verjamem, da se nobena od teh odgovornosti ne da prevaliti na druge in da se nobeni ne da izogniti. Ne moremo je skriti ne za dogme, ne za gesla, ne za tržne zakonitosti in ne za moralne principe.
V naši družbi je za družbeno koristno priznano in plačano le tisto delo, ki se kot tako potrdi na trgu. Samo v prodanem proizvodu je vloženo minulo in živo delo tudi realizirano, priznano za družbeno koristno in plačano. Ključni pogoj za takšno družbeno priznanje vloženega dela pa je pri številnih proizvodih prav ustrezna informiranost potrošnikov o novem proizvodu, njegovih prednostih, značilnostih, podobi itd. Za takšno informiranost potrošnikov, ki naj omogoči realizacijo njihovega vloženega dela, se delavci v organizacijah združenega dela odrekajo svojih sredstev in jih neposredno ali preko agencij odstopajo medijem javnega obveščanja, da bi njihovo propagandno obvestilo prenesli potrošnikom. Odgovornost za kar najbolj racionalno in efektno formiranje in razširjanje propagandne informacije je tako odgovornost do združenega dela. Vsaj meni se tako vidi.
V trenutku, ko propagandna agencija sklene z organizacijo združenega dela dogovor, da bo vodila njeno ekonomsko propagando, dejansko z njo združuje svoje delo. Njena dolžnost in odgovornost je, da v okviru moralnih, političnih in zakonskih principov, vodi takšno propagando, ki bo kar najbolj racionalno pripomogla realizirati vloženo delo. Odgovornosti do tega dejansko vloženega dela se po mojem prepričanju še mnoge agencije, še pogosteje pa mediji, vse premalo zavedajo.
In dalje. Ekonomska propaganda je prav gotovo ena najbolj očitnih manifestacij mnogih gospodarskih pa tudi drugih dogajanj. Skozi njo se reflektirajo in razgaljajo mnoge nerazčiščene ali sporne družbene situacije, problemi in konflikti. Verjamem, da se je s temi situacijami treba spopasti tam, kjer nastajajo in ne tam, kjer se le reflektirajo.
Odločitev, da BiH, edina proizvajalka surovin za detergente, pa hkrati edina republika brez tovarne detergentov, takšno tovarno gradi, je bila bržkone družbeno dogovorjena, tudi pogodba z italijanskim partnerjem ni mogla brez družbene verifikacije. Morda se s potrebnostjo takšne investicije ali umestnostjo investiranja tujega kapitala ne strinjam. Mislim pa, da zato nimamo pravice ovirati kar najbolj racionalno realizacijo že vloženega združenega dela.
Ko so nam tovariši iz Tuzle pred skoraj letom dni predložili problem, se še niso odločili, kakšen prašek in pod kakšnim imenom ga bodo izdelovali. V našem studiu smo izdelali dva alternativa predloga domačih blagovnih mark nasproti blagovni marki Ava, ki jo je predlagal italijanski partner. Osebno sem se maksimalno angažiral, da bi jih prepričal v projekt domače blagovne marke. Toda, ko sem v zagovor domačega proizvoda navajal tudi politične argumente, sem bil žal z njimi popolnoma neprepričljiv. Še danes sem, toliko bolj seveda, prepričan, da bi bila odločitev za domači proizvod umestnejša. Vendar, ko so tovariši v Tuzli izbrali licenčni partnerjev proizvod, je bila to za nas dispozicija. Delavci v Tuzli, odločitev je padla na zboru delovnih ljudi (!), so se odločili, da bodo proizvajali licenčni proizvod in ne katerega izmed alternativnih domačih variant, ker so smatrali, da je to za njih in za potrošnika ključna prednost. Verjeli so, da bodo z njim, v tujini že preizkušenim, vpeljanim, poznanim in uspešnim proizvodom, lažje realizirali svoje vloženo minulo in bodoče delo, ker bo potrošnik tak proizvod rajši sprejel in ker bo proizvod, zaradi partnerjevih izkušenj, tudi resnično boljši. To je bila naša dispozicija, to je bila prodajna prednost in karakteristika proizvoda, to je bila in je naša odgovornost.
Seveda je to le ena plat medalje. Na drugi strani je naše prepričanje, naša skupna družbena odgovornost do potrošnika, do družbe, do našega jezika. Vendar ena odgovornost ne more zanikati druge, čeprav sta si na videz ali celo v resnici protislovni. Takšna protislovja so pri našem delu dnevno prisotna. Hodimo po meji med često nasprotujočimi si interesi in odgovornostmi. Pri tem, verjemite ne prav hvaležnem iskanju prave poti seveda prav lahko tudi zgrešimo korak. Morda smo ga, vsaj kaže tako, tudi v tem primeru. Ne zanikam tega, čeprav je bila moja presoja (in je še) drugačna. Pa vendar, tudi če sem se zmotil, če sem napačno pretehtal, če sem zagovarjal nepravo stališče, ne morem pristati na etiketo, da sem »človek s čudnim političnim prepričanjem«.
Verjemite, tovariš Krašovec, da bom povsem resno premislil ali naj bi še v prihodnje ostal na svojem delovnem mestu in ali naj se sploh še ukvarjam z ekonomsko propagando. Močno me ima, da bi vse skupaj obesil na klin in stopil na kakšno drugo, manj izpostavljeno in bolj uhojeno pot. Pa hkrati resnično ne verjamem, da bo potem naša ekonomska propaganda bolj moralna, uspešna in manj čudna.
Lepo pozdravljeni!
Jure Apih
Ljubljana, dne 20.7.1977
P.S.: za popolnejšo informacijo o problemu Vam v prilogi pošiljam fotokopijo našega neodposlanega pisma, ki pa ga je tov. Gruden dobil kot osebno informacijo tovariša Mahkote.