Lov na stabilizacijske čarovnike?

Prepisali smo za vas •  1980 • 

Sproščene avtomobilske cene (in z njimi določena podražitev izdelkov naše avtomobilske industrije) so postale pri nas nenavadno popularna tema, ki vzbuja nerazumljivo hudo kri pri ljudeh. Še več: v celi verigi siceršnjih popravkov cen za rane artikle (od kruha do časopisnega papirja) je bila ta podražitev edina, ki je npr. v Beogradu (!) zaradi novomeških (!) »katrc«, vzbudila med kupci celo določeno nejevoljo, o čemer se je celo televiziji (!) zdelo vredno poročati najširši (!) javnosti. Človek bi se zares vprašal, kaj je tu zadaj? Mar so nam ta zoprna pločevinasta ropotala zares tako prirasla na malomeščanske duše, da smo se že zaradi niti ne deset milijončkov višje cene pripravljeni razburiti?

Vprašanje je vredno (!), da si nanj vsaj poskusimo odgovoriti:

Naš občan očitno pozablja, da je v naši avtomobilski trgovini – vsaj, če kupuje domače vozilo – v čisto drugi vlogi kot takrat, kadar kupuje karkoli drugega. Domača avtomobilska industrija je pač stara komaj dve dobri desetletji in se v tem času seveda še ni mogla navaditi manir, ki so sicer pri tem poslu bojda v navadi. Po skoraj četrt stoletnem legalnem in normalnem nategovanju, izsiljevanju, ignoriranju in zafrkavanju kupcev se pač ne da tako rekoč čez noč, v letu ali dveh, privaditi na neke povsem druge odnose. To moramo pač razumeti. Čeprav je, če hočemo biti zares objektivni, vsaj deloma in do neke mere, lahko razumljiva tudi določena nejevolja tistih, ki bi najraje kar takoj in s kilometrskimi koraki stopili v obljubljeno prihodnost.

Ob tem je pomembneje to, da novih (višjih) cen za avtomobile nikakor ne gre vrednotiti le kot hudo obremenitev naših občanov, ampak, to je jasno, predvsem kot njihov zavestni prispevek k našim avtomobilsko-stabilizacijskim prizadevanjem. Občan, ki je leto ali dve imel svoj denar varno spravljen v avtomobilski tovarni, je s tem pač prispeval svoj skromen delež k razvoju naše mlade industrije, k njeni razširitvi, modernizaciji, usmeritvi v sedaj tako pomemben izvoz, v družbeni standard njenih delavcev in njihovih otrok, tako rekoč. To pa je odnos, na katerega bi moral biti vsakdo ponosen, ne pa da z njim manipulira, razburja duhove, ki imajo pomembnejša opravila, in vnaša nemir med že dokaj stabilizirane občane.

Kajti vprašanje, ki si ga nočemo zastaviti, je, ali so vsi ti tovariši, ki si lahko kar tako privoščijo, da jim milijoni toliko časa ležijo v avtomobilskih bankah, ves denar tudi zares zaslužili?

Dejstvo je, da bo stabilizirani avtomobil (če ostanemo samo pri tej dobrini) odslej samo tistemu, ki zares toliko zasluži, da ga bo lahko kupil in uporabljal (pa čeprav le tri ali dva vozna dneva v tednu) in nove sproščene cene avtomobilov to stabilizacijsko težnjo prav gotovo zagotavljajo.

Zato bi rekli, da je nedavni kupčevski revolt zaradi podraženih avtomobilov bolj burja v kozarcu vode – bolj lov na (stabilizacijske) čarovnike kot kaj drugega. Saj to, da teh čarovnikov nikoli ni nikjer, smo se pa tako že naučili.

M. Špasnipan