• Delo, 19. avgusta 2023 •

Zdi se, da nam je tokrat uspelo. Po apokaliptični ujmi, pravijo, da še nikoli take, smo se odzvali, tako kot je treba. Gasilci, vojaki, vsa civilna zaščita, Rdeči križ in Karitas, gorski reševalci, predsednica države, predsednik vlade, obrambni minister, Srečko Šestan, Tina Maze in Alfi Nipič, še plemenita Uršula je priletela iz Bruslja. Vsi smo šokirani, vsi prizadeti, vsi bi pomagali. Še opozicija je pozabila na svoje dovčerajšnje poslanstvo, stopila zraven in glasovala ZA. Predsednica evropske komisije in njen pristojni slovenski komisar sta nam kar takole čez prst obljubila štiristo in še nekaj milijonov pomoči in tudi nekaj svojih birokratov nam pošiljata, da nam bodo pomagali pripraviti projekte, ki jih sami ne znamo. Na vsaki televizijski nabirki zberemo milijon, in na dan solidarnosti se je zbralo več pridnih rok, kot smo jih uspeli zaposliti. Še pametnjakoviči, ki so razpredali, koliko nas bo to stalo, so umolknili.

A milijarda je tisoč milijonov in ena ne bo dovolj. Jutri bo nov dan. Prišle bodo nove nesreče in nove potrebe po solidarnosti. Življenje gre naprej, le problemi in prizadeti ostajajo. Tudi kamere se bodo obrnile drugam, in vse, kar smo odrinili na stran, se bo vrnilo na oder.

Odločne besede, kako bomo zaustavili reforme in pozabili na velike projekte, se nam bodo zataknile v grlu. Obnova pa bo trajala in prinašala nove probleme in neizbežne konflikte. Denarja bo premalo, dobre volje vse manj, zastonja pa sploh ne. Država se ne more ustaviti in ne zapraviti še desetletje ali dva.

Brez veliko računanja nam je jasno, da vseh virov, na katere lahko računamo, ne bo dovolj. In tudi vse kredite bo kljub morda naklonjenim fiskalnim regulatorjem treba vračati. Nobene druge ni, nujno, neizbežno je aktivirati povsem nov dodatni in dovolj močan vir za finansiranje obnove, ki bi nas sicer usodno zaustavila.

Milijard, ki jih držijo državljani pod žimnicami, v depozitih in neobrestovanih  hranilnih vlogah, nočemo, ne znamo ali si ne upamo dotakniti. Edina rezerva, ki nam ostane so naše plače. Tudi minister za solidarno prihodnost ve, da z nobenim kupčkanjem  ne bo našel drugega vira za zgodovinsko zvišanje socialnega standarda državljanov Slovenije.

Socialistična država, iz katere smo pobegnili, je imela hude težave s produktivnostjo, enakopravnostjo, učinkovitostjo in še čem, na socialo se je pa spoznala. Samoupravljavci, ki so bili zakonito na oblasti, so sicer marsikaj pogrešali, vendar so bili hkrati deležni socialnih dobrin, o katerih lahko danes le sanjamo. Zadovoljni nismo bili, pritoževali smo se, ugovarjali in tudi demonstrirali, vendar, če so nas pozvali k solidarnosti, smo se odzvali. Mostove in ceste, šole in vrtce, telovadnice, komunalno opremo  smo skoraj po pravilu  financirali s samoprispevki, ki smo jih povsem demokratično in transparentno izglasovali na referendumih.

Mesečni prihodki Slovenk in Slovencev, torej plače in pokojnine, brez kapitalskih dohodkov in dobičkov znašajo okroglo  milijardo in pol evrov. Če vsi skupaj, s podporo civilne družbe in vseh treh cerkva in brez fige v žepih prepričamo volivce, da vsi, torej vsak od nas prispevamo en mesečni prihodek v naslednjih petih letih, torej petino na leto in manj kot dva odstotka mesečno,  imamo zanesljiv vir, ki bi vladi omogočil  izpeljati velik del obnove brez katastrofičnih težav in zapletov, konfliktov, izgubljenega zaupanja in naslednjega mandata.

Preprosto seveda ni. Vendar je že misel, da rešujemo svoje probleme sami, povezujoča. Da nismo ponosni le na naše gasilce, reševalce, po novem  tudi vojake, ampak na vse nas, ki o solidarnosti ne le govorimo, temveč jo tudi živimo. Le časa nam bo kmalu zmanjkalo. Parajoča srca se hitro celijo.