• 1976 •

Vsak poklic je pošten, kar pa ne velja za propagando, ki je lahko primerna psovka.
Dileme etična ali neetična EP ni skušal nihče avtoritetno rešiti, ne SK, ne SSRN, ne privredne komore. Kot, da se je po malem sramujemo.
Pa vendar taistim propagandistom prepuščamo v razpolaganje ogromna sredstva in nekontrolirano moč.
Vendarle EP ne moremo ukiniti, kajti: 1. Tržni sistem brez komunikacijskega sistema ne funkcionira, in 2. Bolj ko bo družba bogata, več informacij o dobrinah, ki so na razpolago, bo potrebovala.
Vendarle ne moremo tolerirati neke dejavnosti, če je ta neetična.
Ali jo ukinemo, ali pa spremenimo mnenje o njej.

Ali je res že v biti neetična pojava? Prav gotovo ne (to je le informacija o ponudbi) – neetičnost se začne s pojavnimi oblikami.
Kaj propagira in kako propagira?
Kaj propagira? To je napaka drugih in ne EP.
Teza: EP sama po sebi ni neetična, to so le njene pojavne oblike. Podobno je tudi v drugih dejavnostih (film, šolstvo), pa jih zato ne mislimo ukiniti. Družbena diferenciacija odnosa do posameznih dejavnosti – izviren greh?

Začaran krog: ker je družba zanemarila EP, se je ta nekontrolirano razbohotila in postala v svojih ekscesih opaznejša, zato še bolj negativen odnos do nje.

Naša je naloga, da najdemo izhod iz tega začaranega kroga – predvsem z definiranjem naše EP.
Funkcionalno, ekonomsko, sociološko in politično lahko opravičimo EP, vendar je še vedno osnovno vprašanje, če jo lahko tudi moralno. To je hkrati tudi naša osnovna naloga.

Z izhodišča, ki mi je najbližje, je EP samo oblika komunikacije med udeleženci blagovnega procesa – informacija ponudnika potencialnemu potrošniku. Končni cilj je sicer prodaja, vendar to ni specifično, ker to velja za vse podjetniške dejavnosti. Tudi vpliv na menjanje stališč in na obnašanje ni cilj, temveč metoda, ki je lahko sprejemljiva ali pa tudi ne.
EP je torej le oblika komunikacije med ljudmi, med živimi stvarnimi našimi ljudmi (propagandisti niso akterji komunikacije, ne komunicirajo v svojem imenu!). zato seveda lahko v EP veljajo le tista etična načela, ki veljajo sicer v komuniciranju med ljudmi v naši družbi. Enostavna ugotovitev, ki pa jo praksa pogosto demantira. Z vsem svojim delom demonstriramo svoj odnos do ljudi, h katerim se obračamo. V tem odnosu je tudi ključni etični problem naše EP – če je le ta moralen, potem je tudi EP, ki z njim nastaja, moralna in obratno. To je hkrati po meni edino merilo etičnosti in moralnosti naše EP.
Če ne lažemo, potem se obračamo k potrošnikom zato, da bi jim pomagali. To pa lahko storimo, le če jih imamo radi, sicer se niti nimamo pravice spuščati v njihove probleme.
Sodobne metode so nevarna orožja, vendar samo, če je nevaren odnos, kateremu služijo. Nesiguren položaj EP še potencira posebna specifičnost: edina komunikacija je, ki ni odvisna od percepientove aktivnosti, od njegove privolitve do komuniciranja. Zaradi te svoje lastnosti in še dodatno zaradi velike frekventnosti pomembno sooblikuje naš kulturni prostor, vpliva na jezik, obnašanje, celo moralo. To pa nalaga EP poleg podjetniške tudi pomembno družbeno funkcijo in odgovornost in zato smo propagandisti tudi družbeni delavci.
Važna je zavest, da ne delamo le v svoje zadovoljstvo, da komuniciramo v odprtem prostoru, katerega nekulturna komunikacija onesnažuje, kulturna pa dograjuje in da z onesnaževanjem okolja onesnažujemo predvsem sebe.

Najčešči ugovori so, da je taka EP sterilna in neefektna in da moramo uporabljati kič, če se ta najbolje prodaja.
Ti ugovori so neetični, nestrokovni in lažni. Banalno in kičasto EP je pač lažje delati kot kulturno. Trditev, da preprosti ljudje razumejo samo govorico kiča, pa je neumna – kaj pa narodna umetnost? V zapadnih državah je EP praviloma, vsaj po svoji formi, kulturnejša. Ne zato, ker bi skrbeli za družbeno funkcijo, temveč zato, ker vedo, da je takšna EP najuspešnejša.
Če pa bi ti prigovori držali, bi se morali odreči EP!
Ne dajem za vzgled zapadne EP. Ko občudujemo njeno formo, strokovnost, organiziranost in položaj v družbi, pozabljamo, da je njena resnična etika, etika kapitalistične družbe. Vrednotam, normam in ciljem te družbe služi EP – v bistvu je orodje izkoriščanja človeka po človeku. Moralnost EP je tako v bistvu odrejena že po temu, kateremu družbeno-ekonomskemu sistemu služi.

V kapitalizmu proizvajajo čevlje, da bi si tako prilastili višek vrednosti, ki ga ustvarja delavec, v socializmu pa zato, da bi s temi čevlji obuli bose.

Seveda pa to še ni bianko viza za našo EP. Tudi pri nas se često kopira zapadna EP ne le po formi temveč tudi po vsebinski in razredni usmerjenosti, kar je njen največji greh.
Za večino teh grehov resda propagandisti nismo glavni krivci, smo pa soodgovorni (kadar je EP le indikator drugih pojavov!).

Absolutno pa smo odgovorni, kadar se naša EP po mišljenju, usmeritvi, obravnavanju potrošnika zgleduje po kapitalistični EP. Zaslepljeni od strokovnosti zapadne EP često nevede sprejemamo tudi njeno moralo, kar je naša najhujša deviacija.

Vendar je prav pavšalna kritika tudi najbolj krivična. Potrebujemo objektivno angažirano kritiko, kar pa naša ni. To je kritika, ki je najčešče namenjena opozarjanju nase, ki EP apriori etiketira kot nemoralno, ki moralne EP sploh ne pozna in je zato v končni posledici najhujša tista propaganda, ki je najbolj propagandna, po formi najbolj podobna zapadni, ne pa kičasta in v odnosu do potrošnika nepoštena. Dejanska vrednost pojavnosti EP malokoga zanima.

Vedeti moramo, da EP, vsemu blišču navkljub, ni družbeno cenjena dejavnost, ne pri nas, ne v svetu. Kompromitirali so jo cilji, katerim je v kapitalizmu podredila svojo sposobnost in kreativnost. Ta negativni image se prenaša tudi k nam. Tega se moramo zavedati in dokler v naši socialistični etiki ne najdemo prostora tudi za EP, se ta odnos ne bo spremenil. Zgraditi moramo svoj model EP, za kar pa imamo v konceptu samoupravnega socializma dovolj vzorov.