• MM pregled let 1981 – 2005 •

1981    maj

Zgodba se je začela, ko smo bili vsi 25 let mlajši in ko se je vaš kolumnist naveličal propagande. Studio za marketing in propagando Delo je bil takrat edina prava jugoslovanska oglaševalska agencija –  na vseh jugoslovanskih festivalih tržnega komuniciranja, kot se je takrat reklo, je pobirala vse nagrade in se z diplomo takrat beneško-kanskega festivala tudi mednarodno dokazala. Edini resni konkurent so ji bili njeni lastni fušarji, ki so tekmo naredili nezanimivo. Prestop na urednikovanje Teleksa je bil čudovita avantura, ki pa se je po partijski volji kaj hitro nehala. Leto dni sem trmasto presedel na kazenski klopi, potem pa sprejel mandat za marketinško in še posebej oglasno prenovo časopisne hiše. Ne le Delo, tudi država se je takrat razsuvala. Kardelja in Tita ni bilo več in bitka med zagovorniki dogovornega in tržnega gospodarstva se je razplamtevala. Tistim, ki smo takrat verjeli v trg, je bolj slabo kazalo.

Media Marketing, naš prvi brezplačnik, s katerim smo takrat nastopili na jugoslovanskem trgu (v slovenskem in srbohrvaškem jeziku, lepo prosim), se nam je zdel kot havbica, s katero smo, na takrat tako usodni fronti, zagotovili artilerijsko podporo.

»Namenu, ki so nas motivirali, da v časopisnem in grafičnem podjetju Delo združimo sredstva in delo za realizacijo projekta Jugoslovanski strokovni časopis za probleme tržnega komuniciranja, ki ga vrh tega pošiljamo še brezplačno, prav nič ne skrivamo. Ustvarili bi radi medij, ki ga v jugoslovanski propagandi še kako potrebujemo. Medij, preko katerega bi lahko vzpostavili redno, aktualno in strokovno komunikacijo med vsemi, ki se v tem prostoru ubadamo s problemi organiziranja, financiranja, preverjanja, kreiranja in razširjenja tržnih informacij… Najbrž ni nič nenavadnega, da vidimo v razvoju stroke tudi svoj zelo stvarni interes in da si domišljamo, da tudi s projektom, ki se ga danes lotevamo, prispevamo k temu.«

 Tako se je začela zgodba. Jure Apih, Meta Dobnikar, Zlatko Jančič, Miro Kline, Bogo Sajovic, Dane Urbanc in Marjan Žveglič so bili prvi uredniški odbor.

Andrej Habič, nepozabni prijatelj in nedosežen karikaturist pa je začel svojo legendarno serijo 111 idej za en sam izdelek. Že v prvi številki smo razpisali nagrado zlati MM za tiskano tržno komunikacijo leta.

Na Azurni obali, v socialistični republiki Franciji, kjer je Mitterandova levica s Séguélovo pomočjo zmagala na volitvah, se je že osemindvajsetič zavrtel svetovni festival propagandnega filma. Tisoč sedemsto konkurentov iz petintridesetih držav se je takrat potegovalo za sedemnajst zlatih levov. Bili smo zraven. Kotizacija je bila takrat 1.080 francoskih frankov, Jugoslovani pa smo ime, poleg Francozov, najmočnejšo novinarsko ekipo. Akreditacij in novinarskih izkaznic niso preverjali.

Doma nacionalizma še nismo poznali. Naš ekskluzivni kolumnist je bil legendarni pisatelj takrat mlade generacije Momo Kapor, ki pa smo ga žal kasneje izgubili na Palah nad Sarajevom.

Glavni urednik pa se je lotil dolge in tvegane serije o odgovornosti v ekonomski propagandi. Plakatni medij se pri nas še ni pojavil, v Franciji pa je konkurenco razburila, Francoze pa navdušila manekenka Ariane, ki je na gigantih po vsej državi obljubljala,da se bo naslednji teden slekla in tako kot L’Avenir svojo obljubo tudi izpolnila.

Okvir

Zlatko Jančič je že v prvi številki Media Marketinga – MM, začel pisati svojo nadaljevanko Oglas naš vsakdanji. Zagotovo je bila med največkrat kopiranimi prispevki, na FDV je šla za med.

1982

Časopis brez oglasov ni pravi časopis, je v intervjuju za MM korajžno izjavil takratni glavni urednik ČGP Dela ter visoki funkcionar Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Jak Koprivc.

Država je obdavčila ekonomsko propagando, Stane Saksida, direktor Inštituta za sociologijo in filozofijo v Ljubljani, pa se je spoprijel s takrat tako rekoč uradno tezo, da naj bi bila ekonomska propaganda objektivna informacija. Podoben nesmisel, kot je danes teza o politično uravnoteženih časopisih, nam je takrat resno grenil življenje.

Delo je skupaj z ITEO-jem zagrizlo v veliko raziskavo nakupnih namenov bralcev posameznega časopisa BOM-NE BOM, ki pravzaprav še danes ni presežena.

Na okrogli mizi, ki smo jo v okviru razprav o programu ekonomske stabilizacije organizirali skupaj z Društvom za marketing Slovenije, je tedanji direktor Radenske, Feri Horvat sklenil: »Vsekakor bo treba o problematiki ekonomske propagande v naši družbi obvestiti odgovorne v družbenopolitičnih organizacijah (ZKS, SZDL, sindikati), saj te organizacije ustvarjajo politično ozračje; na odnos do ekonomske propagande bo treba opozoriti tudi izvršilne in upravne organe, zlasti še tiste, ki so odgovorni za delovanje ekonomskega in še posebej tržnega sistema…. »

Mija Repovž  je poročala iz Sarajeva o pripravah na zimsko Olimpiado in slovenskem deležu pri tem. Jože Trobec je prispeval podobo, znamenito maskoto iger – Vučka.

Spremembe, ki so se takrat že dogajale v političnem življenju, so se demonstrirale tudi v zunanji podobi in manifestaciji, na primer VII. kongresa ZKS, katere podobo je skupaj z oblikovalci studia Znak pripravil kasnejši avtor slovenskega denarja, Miljenko Licul.

Saj ni res, pa je, bi lahko naslovili teze s seminarja za uresničevanje podružbljanja sredstev javnega obveščanja na Bledu: »EP je distribucija informacij združenega dela. Podružbljena je takrat, kadar jo oblikujejo in določijo njegovi interesi in to na vseh ravneh:

– pri odločanju o potrebi po njej,

– pri odločanju o potrebnih sredstvih zanjo,

– pri odločanju o vsebini in obliki njenega sporočila,

– pri odločanju o njeni distribuciji in disperziji o naslovniku, kateremu je

  namenjena,

– pri sooblikovanju občil kot instrumentno enotnega informacijskega

  sistema, kateremu pripada tudi EP informacija.

6.058 bralk Jane je tisto leto nameravalo kupiti brivski aparat in 195.705 bralcev Stopa bi kupilo barvni televizijski sprejemnik, če bi ga lahko dobili. BOM-NE BOM 1982.

Jacques Séguéla je dal ekskluzivni intervju našemu francoskemu dopisniku Vilku Novaku. Zlati MM sta dobila oglas in plakat Muralisti, Studio za marketing in propagando Delo, oblikovanje Jani Bavčer in Mija Guzelj, fotografija Miha Tršar.

Žarnice, ki se prižigajo pod olupki pomaranče, hruške, ananasa, banane, jagode, grozdja, so osvojile kansko publiko in agencija Hakuhodo iz Japonske je osvojila Grand prix.

Franci Perčič, takratni v.d. direktorja agencije za ekonomsko propagando Export projekt, pa je na ustavno sodišče SFRJ naslovil pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti slovenskega zakona o obdavčenju ekonomske propagande.

 Bralke Jane so napovedale, da bodo v tem letu kupile 19.653 otroških sob. BOM-NE BOM 1982.

Jugoslavija je edina mediteranska dežela, ki lahko jamči svojim gostom nemoteno ljubezen na prostem, pod nočnim nebom na primer. Te velike prednosti v turistični propagandi nismo znali izkoristiti, je na tiskovni konferenci opozoril Mario Hladnik, predsednik predsedstva Zveze ekonomskih propagandistov Jugoslavije.

Revija Jana je v oktobru 1982 prodala 130.000 izvodov.

»Zamislite si ponudbo: razvili smo novo tiskarsko barvo, ki jo je moč brati le na dan izida časopisa med 19.25,00 in 19.25,30. Bi hoteli z njo natisniti vaše oglasno sporočilo?

Tako smo časopisni mediji takrat v oglasu izzivali televizijce.«

Trgovina z največjo izbiro je bila takrat stran z malimi oglasi v časniku Delo. Pa tudi oglas in plakat zanjo je osvajal nagrade.

1983

Umrl je Bill Bernbach, mali mož, ki je preobrazil svet, ki je na oglasne strani, plakatna mesta in propagandne oddaje vnesel toplino, prijaznost in humor, ki je Američane navadil na Levi’s hlače in Volkswagen, propagandiste sveta pa na nekonvencionalno pogumno misel in intuicijo. Ves oglaševalski svet se je na naslovnicah svojih časopisov poslavljal od njega. Najboljša akcija vseh časov, ki jo je ustvaril najboljši kreativec vseh časov, je ob znameniti seriji Think small, ki je Američanom prodala Volkswagnovega hrošča, je zapisal francoski Stratégies.

V Beogradu je Žozef Lončar organiziral svetovno konferenco IAA in zdelo se nam je, da se nam je priklonil svet. V francoščini in angleščini smo pripravili posebno izdajo Media marketinga, ki naj bi svetovnim udeležencem konference predstavila našo državo. Na koncu se je izkazalo, da je bila to predvsem naša samo promocijska konferenca in da je bilo tujih udeležencev le peščica. Pa vendar, srečali smo se s svetom in svet nas je prišel pogledat. Še predsednica zveznega izvršnega sveta Milka Planinc in član predsedstva zvezne konference Socialistične zveze Jugoslavije Marjan Rožič, sta bila zraven. V idiličnem zavetju konaveljskih dvorov, ki so jih kasneje skupaj z vinogradi požgali in sesuli Črnogorci, je MM organiziral okroglo mizo z visokimi gosti. S Claudom Chauvetom, svetovnim predsednikom IAA, Archibaldom Pitcherjem, evropskim predsednikom IAA, Harudom Junedo, generalnim sekretarjem IAA in mednarodnim direktorjem  in seveda z Jernejem Repovšem, ki je bil takrat predsednik predsedstva Zveze ekonomskih propagandistov Jugoslavije. Kar naravnost so nam povedali, da vsaj dvajset, petindvajset let zaostajamo za razvitim svetom in da naše dogovorno gospodarstvo še zdaleč ni dovolj konkurenčno okolje (ja, petindvajset let je mimo!).

Radenska, ki je z  licenčno brezalkoholno pijačo deit dominirala na jugoslovanskem trgu, se je odločila, da ne bo več plačevala licence in je namesto nje razvila svojo sorodno pijačo stil. V verjetno največji, najbolj predrzni in najbolj profesionalno izvedeni akciji, ki jo je vodil Studio marketing Delo, jim je uspel salto mortale, ki je enega tržnega liderja tako rekoč preko noči zamenjal za drugega.

Svetovni oglaševalski festival je bil še zadnjič v Benetkah, 1.825 filmov se je potegovalo za veliko nagrado in le štirinajstim jugoslovanskim udeležencem, preoblečenim v novinarje, je uspelo preskočiti depozitni zid, ki nam je takrat grenil življenje in pot v tujino – to je biti zraven. Zmagali so Francozi s tehnično trgovino Darty in dvema navihanima gospema, ki v enega od stoterih razstavljenih rekorderjev vstavita kaseto z nazornim posnetkom ljubezenskega sopihanja in se nesmrtno zabavata, ko razburjeni prodajalci ne morejo odkriti, od kod prihajajo pohujšljivi zvoki.

Vsak deseti bralec Stopa je imel v tem letu namero nakupa hladilne skrinje. 23,53 odstotka Stopovih bralcev je imelo devizni tekoči račun, 42,99 odstotka pa devizno hranilno knjižico. BOM-NE BOM 1983, petnajst let pred časom.

Zlati MM 1983 sta osvojila plakata Trgovina z največjo izbiro za male oglase v Delu in oglasna akcija Stil Radenska. Studio marketing je imel deseti rojstni dan.

1984

Sarajevčani, ki se še niso delili na Srbe, Hrvate in Bošnjake, so vehementno in prisrčno hkrati organizirali odlično zimsko olimpijado. Problema nema, je bil slogan, ki so si ga zapomnili vsi obiskovalci. MM je izdal posebno olimpijsko številko. Slovenski smučarski delavci so postavili na noge smučarske objekte ter vodili tekmovalni del olimpijade. Jure Franko nam je prismučal prvo olimpijsko medaljo. Volimo Jureka više od bureka, je pisalo na sarajevskem grafitu.

Kotlerja so prevedli v ruščino, Zdene Zavašnik je ogorčeno protestiral, zakaj ga v Slovenijo očitno še dolgo ne bo. Studio marketing je po naročilu Gospodarske zbornice Slovenije izdelal projekt tržnega komuniciranja Slovenski turizem, zgodil se je lipov list, akcija Slovenija, moja dežela in Na sončni strani Alp. To je bila morda prva spodbuda novega samozavedanja Slovencev, ki je prebujeno kulminirala sedem let kasneje.

Sploh je bila turizem takrat velika tema. Deseto posvetovanje Zveze ekonomskih propagandistov Jugoslavije je bilo v Novem Sadu. MM, ki je vmes dobil status jugoslovanskega glasila ZEPJ-a, pa je namesto sprejema naročil pri šanku tisoč kozarcev šampanjca.

Jugoslovanski festival tržnih komunikacij se je po desetih letih selitve iz republike v republiko končno vrnil v Portorož, kjer se je festivalska zgodba leta 1973 pravzaprav začela. Prvi direktor je bil zagrebški propagandistični zvezdnik Marko Pekica, zmagal pa, kdo drug kot Studio marketing za veleakcijo preimenovanja iz Deita v Stil. Pa po zaslugi skorajda krvave balkanske kuhinje tudi akcija Juvitana v izvedbi beograjske agencije Mark Plan Žozefa Lončarja.

V Cannesu je ob stoječih ovacijah pobral Grand prix po mnenju mnogih najboljši oglaševalski spot vseh časov, torej še ne preseženi 60-sekundni Apple, ki je bil za denar zavrten samo enkrat v odmoru televizijskega prenosa finalne tekme ameriške bejzbolske lige. Agencija Chiat Day, režiser Ridley Scott. Čarovnije ni več, piše na koncu filma. 24. januarja 1984 je Apple lansiral osebni računalnik Macintosh. Da bi leto 1984 ne bilo nikoli 1984!

»Odpovejte MM, smo napisali na zadnji strani decembrske številke. Če vam ni všeč, če ga ne potrebujete, če vas ne zanima, če ga nikoli ne preberete, če vam je žal denarja zanj, če že veste, kaj so minuli mesec objavili strokovni časopisi po svetu, če vas to ne zanima, če se vam dosežki drugih ne zdijo posebej zanimivi, če se rajši učite drugje, če podatkov o dogajanjih na domačem propagandnem prizorišču ne potrebujete ali pa vas dolgočasijo, če se vam zdi razširjanje Media marketinga z novimi vsebinskimi področji nesmiselni in odveč, če menite, da je 24 strani takšnega časnika vsak mesec preveč. Če sodite, da ne potrebujete posebej slovenske in posebej srbohrvaške izdaje, če se vam zdijo angleški povzetki avtorskih prispevkov nesmiselni, če nam ne verjamete, da znamo in da bomo tudi pripravili časopis kakršnega obljubljamo in… Naslednja številka novega Media marketinga ne bo več zastonj. Če ga ne marate nam, prosimo, prihranite delo in stroške ter nam to sporočite.«

1985

Prva številka Media marketinga kot tržnega izdelka je s ceno 400 dinarjev, posebej v slovenski in posebej v srbohrvaški izdaji izšla uspešno. Nihče od dosedanjih brezplačnih naročnikov je ni odjavil. Znamenitega Himalajca Vikija Grošlja smo posneli, kako se je v elegantni obleki s salonarji in s poslovnim kovčkom v rokah zaplezal v strmoglavi steni. Težko bo šlo brez znanja in opreme, smo zapisali in začeli novo serijo.

Trdi časi so bili in bitka za tržno gospodarstvo je bila pravzaprav bitka za demokracijo in napredno državo, ni bila lahka. Prenovljeno Društvo za marketing je svojo tribuno tržnega gospodarstva organiziralo skorajda po partizansko v hosti. Na Rogli je takrat šlo zares. Bili smo zraven – med organizatorji, promotorji in predavatelji ter seveda poročevalci. Fata morgana jugoslovanskega tržnega gospodarstva, je bil naslov kritičnega in prizadetega zapisa.

Pisali smo:

– opredelitev za tržišče ni dovolj jasna, nedvoumna in odločna,

– uveljavitev delovanja tržnih zakonitosti je težja in zahtevnejša pot,

– samo dobri in prodorni gospodarji so zares zainteresirani za tržne kriterije uspešnosti,

– prevladujoči del združenega dela ni usposobljen in zato v resnici tudi ne zainteresiran za tržni spopad,

– gospodarstvo ni kadrovsko usposobljeno za tržne pogoje poslovanja,

– izobraževalne ustanove ne prispevajo dovolj k afirmaciji tržnega gospodarjenja,

– tudi izvozniki niso vedno nosilci drzne usmeritve,

– strokovna združenja so na obrobju družbenega vpliva,

– subjektivne sile so pod vplivom prevladujočih interesov,

– velika utvara je misel, da lahko sami določamo kriterije naše gospodarske uspešnosti.

Samo prodorno tržno gospodarstvo je lahko uspešno v svetovni delitvi dela. Nobene alternative in učinkovitejše oblike gospodarskega obnašanja v svetovni naravi ni. Samo od nas, od tega, koliko in kdaj se bomo znali in zmogli usposobiti za tržno usmerjeno gospodarstvo doma in na tujem, je odvisna naša usoda.

Nekje daleč v bodočnosti profesor vodi arheološko ekskurzijo po razvalinah naše civilizacije. Kaj pa je to, profesor?, vpraša študentka in pokaže okamenelo reč – steklenico coca-cole. Pojma nimam, odkrito prizna profesor in srkne iz pločevinke pepsi. Pepsi cola for ever. Grand prix kanskega festivala 1985.

Kreativnost je cvetela. Sony je predstavil svoj legendarni televizijski sprejemnik Trinitron, ki je preživel generacije. Design to last. Citroënova visa je vzletela iz letalonosilke, Séguéla je po avstralski puščavi pognal krdelo divjih konjev, poravnanih v Citroënov znak.

Jugoslavija pa je bila še vedno IN. Po uspešni sarajevski olimpiadi so za popularnost poskrbeli v kragujevški Zastavi, ki je s pomočjo ameriških partnerjev z velikim pompom plasirala na ameriški trg prvi nizko cenovni avtomobil jugo. Nazaj k pameti, je bilo geslo avtomobila, ki se je prodajal za 3.990 dolarjev. V Playboyu so :objavili vic:  V Ameriki pride kupec v trgovino in vpraša prodajalca – mi date brisalce za yugo? Fair enough, odgovori prodajalec po premisleku.

Hyundaija takrat še nikjer ni bilo in zdelo se je, da socializem s človeškim obrazom ter tržnim konceptom lahko vendarle uspe. V Portorožu je Studio marketing z akcijo Slovenija (Dobrodošli) pobral veliko nagrado, pa še 22 zlatih, bronastih in srebrnih idej, da jih je za druge komajda kaj ostalo.

Francoska Elle je izšla tudi v angleščini in začela svoj veliki pohod okoli planeta, katerega prvi poskus pred dvanajstimi leti se je v Jugoslaviji neuspešno končal.

1986

Ubili bomo tega psa, če še naprej ne ostanete naš naročnik, smo dramatično zagrozili bralcem, čeprav seveda ne psa ne pištole ne namere v resnici nismo imeli.

Valentin Duša je zapustil Studio marketing, kjer je pustil prepoznavno sled v oglasnih podobah Radenske, Mure in Slovenija, moja dežela ter se zaposlil kot urednik v Cankarjevi založbi.

Ostal nam je dohodek, ki ga nihče nima, a vsi ga delijo. Grebejo se zanj in sestavljajo spiske želja in zablod ter razvijajo samoupravljanje, je v imenitni in odmevni seriji zapisal dr. Milan Galogaža.

O antitezi multidisciplinarnega proučevanja reklame se je z dr. Zlatkom Jančičem spustil v ostro polemiko sarajevsko-ljubljanski dr. Besim Spahić.

Objavili, pravzaprav ponatisnili, smo podobo nosečega papeža. Ne pri nas, ne v Vatikanu, se vanjo ni spotaknil nihče.

V organizaciji jugoslovanskega inštituta za novinarstvo je bila v Beogradu ustanovljena šola za propagandiste. Odziv v stroki je bil kljub 45 prijavljenim oster.

Skupaj z ITEO-jem smo objavili zemljevid relativnih nakupnih potencialov vseh jugoslovanskih občin. Prezgodaj in prepozno hkrati.

Še globoko v samoupravnem dogovornem gospodarstvu smo v ljubljanskem Cankarjevem domu organizirali že deseti jubilejni kongres JUME,  Jugoslovanskega združenja za marketing (predsednik programskega odbora je bil dr. Miran Mejak, predsednik organizacijskega odbora pa Jure Apih). Epour si muove.

Nuklearni oblak, ki se je iz Černobila razvlekel čez Evropo, je morda bolj kot karkoli dotlej demonstriral nesmisel meddržavnih meja in zavezanost v našo skupno usodo.

Umrl je Andrej Habič, novinar, ki je znal časopisu naslikati dušo. Umetnik, ki je z iskrivim, toplim humorjem odslikaval svet, da je postal prijaznejši in oblikovalec, ki je z izvirno likovno govorico zaznamoval svoj čas. Ni se štel za propagandista, bil pa je, človek z velikim srcem, kakršen naj bi bil, kakor nas je učil Eric Padt, holandski kreativec. Tople hudomušnosti, igrive prisrčnosti in otroške odprtosti, kakršno je s svojimi risbicami sejal Habičev poba, Don Habone, Amadeo Hebodigliani ali kakorkoli se je že z nasmehom podpisal, je vse manj – morda nič. Ni tolažbe, ko se utrne prijatelj.

Ekonomske zakonitosti, uporabljene v skladu s svojo naravo, bodo omogočile, da se samoupravni sistem ne bo potrdil le kot human, temveč tudi kot učinkovit sistem, nas je na konferenci, ki smo jo v Portorožu organizirali skupaj s tedanjo Visoko ekonomsko šolo v Mariboru, prepričeval Kiro Gligorov.

Tudi gazde Tujkovića ni več. Poslednji dvorni kuhar poslednjega črnogorskega kneza Nikole, prijazni velikan izpod Lovčena je v svoji skromni restavraciji De la Garre kuhal bouillabesse in obujal spomine na črnogorske princese, pariške hotele in kraljevske menije svojega dolgega življenja. Brez Tujkovićeve ribje juhe, brez kramljanja z njegovimi spomini, brez kozarčkov na vsakršno zdravje za zaprtimi vrati kolodvorske restavracije, tudi kanski festival, ki se je preselil v novo filmsko palačo, ni več tisto kar je bil.

Vendar ustvarjalnost buhti. Grand prix (tudi leto pred tem je bil njegov), štiri zlate leve in bronastega je odnesel domov veliki zmagovalec Joe Pytka iz kalifornijskih Benetk. Povsem novo oglaševalsko kulturo in pristop je demonstriral z zmagovito filmsko serijo Real questions, real life, za finančno in zavarovalno skupino John Hanckok. Brez barvanja, brez leporečenja, brez sanjavih obljub. Le resnično življenje z resničnimi odgovori. Grand prix.

Audijev quatro pa se je v svojem zgodovinskem spotu zapeljal po naletu velike smučarske letalnice. Dvajset let kasneje so demonstracijo še vedno prepričljivo in spektakularno ponovili.

Pisali smo o novem mediju, ki da se nam obeta, o satelitski televiziji, ki da se bo bojda kmalu zgodila.

Jernej Repovš pa je ob tretjem jugoslovanskem festivalu tržnih komunikacij (JFTK) v Portorožu ambiciozno in korajžno promoviral tudi prvi mednarodni festival turističnih oglaševalskih akcij ITACA. Začetek je bil imeniten, nadaljevanja pa ni bilo.

Slovenska gospodarska zbornica je poslala na intenziven trimesečni marketinško-menedžerski kurz v Združene države Amerike 30 nadebudnih slovenskih tržnikov. Kje so danes, pa je morda že tema za eno izmed naslednjih številk.

Velik, čez pas obešen trebuh, je v naših rokovnjaških krajih že od nekdaj pričal o moči in oblasti njegovega lastnika. Mastni madeži na kravati in najlonski srajci so dokaz blaginje in uspešnosti. Povaljana siva obleka in pošvedrani čevlji pa govore o poduhovljenosti in vzvišenosti nad malomeščanskimi, banalnimi kriteriji spodobnosti… smo se takrat spotaknili ob podobo naših poslovnežev. Pa jih poglejte sedaj!

Okvir

Izdali sno prvi veliki plakat Dosje MM z vsemi podatki o radijskih postajah in lokalnih časopisih v Jugoslaviji.

Studio Znak, Miljenko Licul, Ranko Novak, Milan Pajk, so bili od leta 1984 vodilni in najbolj udarni dizajnerski studio v Jugoslaviji. Prepoznavni so bili njihovi plakati za 10. Kongres zveze sindikatov Slovenije, Ljubljana je bila preplakatirana z več kot desetimi različnimi motivi.

1987

V novoletni poslanici, takrat formalno prvega demokrata, se je prvič, skorajda sramežljivo slišalo, da se vse skupaj vendarle ni začelo šele pred pol stoletja in da ob obvladujočih idejah, prepričanjih in zarekih živijo tudi druge misli, spomini in izkušnje. Spoznanje, da obstajajo tudi druge resnice in pozabljeni svetovi, da ni nič več tako sveto, da se ne bi moglo zamenjati z boljšim, je bilo vznemirljivo. Kot da so se obdobja vojnega, kulturno-revolucionarnega in dogovornega komunizma začela iztekati in da se obdobja samoupravne pluralistične, socialistične tržne civilizacije, v katero smo takrat verjeli, kažejo na obzorju.

Dragan Sakan, ki se je iz podzemlja beograjskega trdoročnega časopisa Borba, vzdignil do direktorja beograjske podružnice Studia marketing Delo iz Ljubljane, pa je postal naš novi beograjski urednik. Njegova takratna promocija Beobanke, strehe in okna Beograda, je bila do pojave slovenskega Mobitela bržkone najbolj poetična oglaševalska akcija teh prostorov.

Največji jugoslovanski oglaševalec v minulem letu je bila po ugotovitvah MM-ovega propagandnega barometra Iskra, ki ji je tesno sledilo Gorenje, za njim pa JAT, Emona, Krka, Kompas, Velebit, Planika, Mladinska knjiga, Slovenijales… 46 odstotkov vse jugoslovanske časopisno-revijalne propagande je bilo takrat slovenske.

Obiskal nas je Viktor Papanek, ki so mu na zagrebškemu vseučilišču podelili časten doktorat.

Vladimir Pezdirc je bil nagrajenec Prešernovega sklada za leto 1987. Natečaj Zlati MM, ki je do sedaj ocenjeval le tiskane medije, smo v sodelovanju z beograjsko revijo Yu-video razširili, presneli vse oglaševalske spote ljubljanske in beograjske televizije ter jih začeli selekcionirati za nagrado zlati video MM.

Turčija je prvič uradno zaprosila za sprejem v Evropsko gospodarsko skupnost.

Že uveljavljena serija Marketinška univerza MM je bila prvič posvečena problematiki trženja v Sovjetski zvezi.

O ptičji gripi še nismo slišali, pač pa je virus aidsa spremenil dojemanje svobodne ljubezni. Media marketing je objavil razpis za najboljši oglas zaščite proti aidsu. Podobo zlatega MM-a – oko, nos in uho – nam je oblikoval akademski kipar Mirsad Begić. Dobil jo je Studio marketing Delo za serijo plakatov in oglasov Muralisti, Mura, Murska Sobota.

Kanski žiriji je predsedoval Jerry de la Femina, tisti kontroverzni nori kreativec, ki je šokiral s sloganom za založbo McGraw Hill: »Preden je Hitler lahko pobil šest milijonov Judov, je moral sežgati šest milijonov knjig«.. Svoji knjigi o Japonski pa je dal naslov O tistem čudovitem ljudstvu, ki vam je zadalo Pearl Harbour. Bil je prvi, ki je na kreativni prestol postavil laž: To je novi Isuzu in to je moja mama. Naj jo zadene strela, če to ni najboljši, najcenejši in najhitrejši avto na trgu. Bum.

To je bilo leto britanske časopisne vojne. V oživljeni in spet zamrznjeni črno-beli časopisni sliki vidimo pankovskega mladeniča, ki se požene v divji beg, ko se izza vogala pripelje bržkone policijski avtomobil. Drugi zorni kot nam v nadaljevanju pokaže drugačno podobo dogodka. Mladenič ne beži pred avtomobilom, temveč v divjem teku skoči na možakarja, ki se hoče pred napadalnim pankerjem preplašeno zaščititi z dvignjeno torbo. Šele tretja oživljena časopisna slika iz tretjega zornega kota nam pove dokončno resnico. Čudni mladenič, ki je tako divje skočil na moža s torbo, ga zagrabi in potegne vstran – da bi mu rešil življenje. Edino on je videl, da se je gradbenemu odru odtrgalo dvigalo, ki bo čez desetinko sekunde zgrmelo tja, kjer je prej stal preplašeni možak. Samo če poznamo vso resnico iz vseh zornih kotov, lahko razumemo, kaj se v resnici dogaja, pravi Guardian.

Ovčja čreda sledi nežni pesmi pastirice, ki jo vabi za seboj. Le ena se ne da zavesti in ostane sama, vse druge pa sledijo čredi in vstopajo v velik zabojnik. Vrata za njimi se zaprejo in napis, ki se nam razkrije, pove resnico. Pot jih vodi naravnost v klavnico. Ovca, ki je ostala sama in ki ni hotela slediti čredi, je neodvisna. Neodvisen je tudi časopis Independent. Kaj pa vi?  Lahko je njim delati propagando za neodvisne časopise, je bil naš komentar.

V Šentlenartu pri Čedadu smo se pogovarjali z direktorico tovarne športne obutve Beneco, Andreino Tomšič, ki je s slovenskim denarjem postavila na noge takrat najuspešnejšo italijansko športno znamko Cronos. Ko se še nikjer ni govorilo o globalizaciji, so v firmi zadržali le marketing, dizajn in kontrolo, vso proizvodnjo pa delegirali delavnicam v Španiji, na Tajskem, Portugalskem in v Jugoslaviji. Njihov košarkaški športni copat je takrat veljal za najboljšega kar jih je bilo.

Agrokomerc, čudežni otrok bosanskega gospodarstva, je z nekritimi menicami okradel državo. Z drugega brega so nam že strgali korenček: tržno obnašanje je zgolj paradna farsa. Nobenega resnega uspeha se ne da doseči brez močnega in brezkompromisnega političnega zaledja. Tržišče je poligon za naivne. Kdor verjame v normalne tržne, gospodarske in finančne instrumente, bo pač plačal ceno, ki si jo je zaslužil …

Dirigent je ubil prvo violinistko. Prva violinistka je ubila čelista. Čelist je ubil bobnarja. Bobnar je ubil harfistko. Harfistka je ubila pianista. Pianist je ubil trobentača. Zakaj? Dirigent je imel aids. Dajte kondom na vaš instrument. Prva nagrada MM-ovega natečaja proti aidsu.

Vizija in vodenje, smo rekli novi ambiciozni rubriki, ki jo je urejal Miro Kline in ki naj bi si takrat, ko se še o resnem menedžiranju ni nikjer govorilo, utirala pot, po kateri pelje danes avtocesta. Magister Nenad Porges, kasnejši hrvaški zunanji minister in ambasador v Združenih državah, pa nam je pisal o štiridesetem kongresu ESOMAR.

Morda zadnji poskus zbliževanja radikalnih srbskih in prenoviteljskih slovenskih idej se je zgodil ob otvoritvi beograjske podružnice Studia marketing Delo, kjer sta se, ne da bi se sicer zares pogledala, srečala tudi Slobodan Milošević in Milan Kučan. Tudi Stane Dolanc in dr. Marjan Rožič sta bila zraven, pa dr. Lojze Ude, Aleksandar Bakočević – prava manifestacija prijateljstva in sodelovanja.

Predsednik ustavnega sodišča dr. Aleksandar Fila je obiskal obrambnega ministra Branka Mamulo in nobene besede ni bilo o tem, o čemer sta se pogovarjala. S skrbjo in upanjem hkrati, smo vstopali v prestopno leto 1988.

1988

Nihče nam ni povedal, da se bo svet postavil na glavo, da se bo komunizem poslovil in berlinski zid podrl, da Jugoslavije ne bo več. Takrat smo ne le verjeli, temveč vedeli, da so vse to večni atributi našega življenja in da lahko svojo prihodnost iščemo le znotraj njih. Kdor danes trdi drugače – laže.

To je bilo leto parol: imaš kuću, vrati stan; jedan čovek, jedan glas in podobno. Borba proti skupnim jugoslovanskim, bolj ali manj srboslavskim, učnim jedrom je dvigovala državljanski pogum. Fronta med ortodoksnimi centralističnimi silami in pa prenovitelji z demokratskimi in plularnimi tržnimi idejami se je vedno bolj pokrivala z mednacionalno razdeljenostjo in konfliktnostjo. Mediji so postali glasila nacionalističnih energij, Media marketing pa je bil takrat edini slovenski medij, ki je vedno vsak mesec izšel tudi v srbohrvaškem jeziku in se distribuiral po vsej državi. Postajali smo vse bolj odločni in korajžni.

“Albanija je poleg Jugoslavije edina evropska država, ki ostaja izven njenih integracijskih procesov”, smo slišali očitek evropskih sobesednikov, ko je bil na obisku naš dežurni posojilodajalec. Država, ki je, mimogrede rečeno, ustanoviteljica enega prvih vojnih paktov po vojni (pred varšavskim!) in ki je bila sposobna najbolj drznih, najbolj dalekovidnih in najbolj radikalnih odločitev, je danes tako zavezana svoji nezavezani ideologiji, da se zdi popolnoma nesposobna videti spremembe v svetu in okrog nje.

Brez slabe vesti pošiljamo in prodajamo ubijalsko orožje po svetu. Oskrbujemo oba neuvrščena udeleženca najdaljše in najbolj krvave vojne tega stoletja (Irak in Iran). Neuvrščeno nafto plačujemo dražje od uvrščenih in sami do grla v dolgovih do neskončnosti kreditiramo naše bojevite dolžnike. V srednjeveških zaporih naših afriških prijateljev brez pomoči gnijejo naši sumljivo obtoženi državljani. V skrbi za ugled, ki izginja kot voda v pesku, obračamo glave stran od prostora, ki mu zgodovinsko in civilizacijsko pripadamo in v kateremu edino lahko zagotovimo preteklosti vredno bodočnost. Zaradi principov, ki ne motijo neuvrščene Malte, nevtralne Avstrije ali Švedske, niti španskim in grškim socialistom ali italijanskim in francoskim komunistom, obračamo hrbet Evropi, ki bo vsak trenutek zaprla vrata svojega velikega tržišča in nas pustila izven zgodovine.

Še naprej smo objavljali rejtinge oglaševalskih spotov na slovenski in beograjski televiziji (TV- metrije seveda še daleč ni bilo, s telefonsko anketo smo preverjali zapomljivost in privlačnost). V Ljubljani so bili daleč najbolj dominantni propagandni filmi Podarim-dobim, za njim Vi in sok Fructal, Coca-cola, Slovenija moja dežela itd.

Kadar je človek srečen, naj ne vriska vase, so na celostranskem oglasu v Delu zapisali ponosni sodelavci Studia marketing, ko je Jani Bavčer, že drugi iz njihovih vrst postal dobitnik nagrade Prešernovega sklada.

 Isuzu je hitrejši od naboja, je v svojem novem spotu demonstriral najbolj kreativni lažnivec na svetu, Jerry de la Femina. Edina prava kreativna inovacija desetletja, je zapisal Advertising Age.

Bila je ustavna razprava in »če bomo vse burne družinske prepire in nemire, ki nas čakajo, preživeli skupaj, imamo morda celo možnost, da bo nekaj od nas«, smo se takrat ponorčevali. »Vroče bo kljub hladnim predsedniškim opozorilom, tudi zaradi ognjevitih, nesramnih in žaljivih tekstov razočaranih mladincev, ki ne razumejo dialektične harmonije med ideologijo in marketingom oboroženega ljudstva. Volitve bodo, posredne, ali vendar. Obveščevalna služba Media marketinga je objavila prvo predvolilno sondiranje javnega mnenja pri nas. Teleks je rezultate objavil in stiska tistih, ki so sicer pooblaščeni, da govorijo v imenu naroda, je očitna. Iz tega se lepo vidi, kaj vse nam lahko zakuhajo raziskovalci.« Svet se vrti in sonce bi že moralo biti toplejše, vendar ni še povsem sigurno, da lahko računamo na pomlad.

Sicer pa so se velike spremembe pred vrati nakazovale že z novo vizualno podobo, ki so jih za družbene manifestacije oblikovali Jani Bavčer s strokovnim timom Studia marketing Delo: Jernej Repovš, Dragan Sakan in Jaka Judnič. Temperatura pa je rasla, vojska je zaprla Janeza Janšo in njegove tri sodelavce, le Franciju Zavrlu se je uspelo izmakniti v psihiatrično zaščito. Uredništvo MM-a je med prvimi pristopilo k Bavčarjevemu odboru v podporo JBTZ, ki je pozneje zamenjal oblast. Računa mu še nismo izstavili.

Prof. dr. Janez Šinkovec, kasnejši sodnik Ustavnega sodišča republike Slovenije, je v Media marketingu razkril protitržniški koncept predloga ustavnih sprememb.

Na televiziji Beograd so bili najbolj gledani filmi: Hani, Perossi, Coca-cola, Fructal, Mura in Frutek.

Obiskal nas je Phillip Kotler in bil iskreno presenečen nad strokovnostjo in naprednostjo svojih gostiteljev. Zagrebškemu kontroverznemu profesorju Branku Horvatu se je za las izmaknila Nobelova nagrada za ekonomijo.

Jugoslavija, enakopravna članica petnajstih najbolj zadolženih držav na svetu, pa je skupaj z Bolivijo, Kolumbijo, Ekvadorjem, Urugvajem in Argentino sodila med tistih šest držav, ki vse bolj zaprte vase, ne kažejo nobenih, vsaj v perspektivi optimističnih znakov. Samo Nigerija in Slonokoščena obala so bile takrat po oceni GATT v še bolj brezizhodni situaciji. Ali ob vsem tem lahko odgovornost prepustimo oblastodržcem, ki nam niso pustili zraven? Ali je za uteho vesti dovolj, da vrnemo ali, kot je bilo takrat moderno, deponiramo rdečo knjižico? Ali bo ta država sposobna strahovitih sprememb, ki so potrebne, če se bodo strokovna, kulturna in vojaška inteligenca držale postrani? Ali nam bodo otroci priznali, da pri vsem tem, kar smo jim skuhali, sploh nismo bili zraven? Apolitičnost je danes amoralnost, smo zapisali s klicajem.

V Cannesu je bil čas mladih levov, nove zmage Volkswagna in njegovega pasata, neuničljivega Joa Pytke in Appla, ki je kot čarobno škatlico demonstriral zmožnosti svojega računalnika, ki danes v resnici niso nič posebnega. Svet se je zavrtel v galop.

V risanemu filmu mož zapušča nesrečno družino, pakira kovček, otroci jočejo, žena je obupana, on pa se ne zmeni zanje. Vrže prstan po tleh in zalopune vrata za seboj. Trenutek kasneje se zamisli in se vrne v stanovanje. Otroci mu veselo skočijo v naročje, žena se oddahne, on pa samo obrne električno stikalo ter ponovno odide. Varčuj z elektriko. Litva, takrat še Sovjetska zveza – bronasti lev, šok in navdušenje hkrati.

V letu potem, ko si je Andrew Rawlins izmislil in organiziral prvo evropsko kreativno nagrado EPICA, so organizatorji kanskega festivala ugotavljali, da se jim ves festivalski pogon pol leta skorajda vrti v prazno. V imenu evropskega združenja oglaševalcev se je rodil Eurobest.

Media marketing pa se je vključil v takrat enega najbolj uglednih vinskih ocenjevanj na svetu, Ljubljanski vinski sejem ter promoviral novo nagrado cordon d’excellence za najboljšo likovno opremo selekcioniranih z zlatimi medaljami nagrajenih vin.

Še vedno smo bili entuzijasti in izdali posebno izdajo Media marketinga v angleščini How to Market in Yugoslavia.

Ameriški Businessman se je, kot smo pisali v uvodniku, vrnil iz Moskve v prepričanju, da so na ruskem trgu velike možnosti za izvoz mišjega olja. Kako tudi ne, ko je v samem centru v preddverju Kremlja videl kilometrsko vrsto ljudi, ki so čakali pred hišico z napisom Maus oleom.

Studio marketing  je spet zmagal na natečaju za podobo jugoslovanskega turizma Jugoslavija pod svobodnim soncem.

V Ljubljani smo ustanovili prvi Art Directors Club v tem delu sveta. Jure Apih, Jani Bavčer, Stane Bernik (predsednik), Željko Borčić, Nenad Dogan, Jaka Judnič, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Ranko Novak, Milan Pajk, Vladimir Pezdirc, Peter Skalar, Jernej Repovš in Matjaž Vipotnik so bili ustanovni člani.

Na TV Beograd je Fructalov spot prehitel Coca-Colo, na TV Ljubljana pa Slovenijales Slovenijo mojo deželo.

Velika nagrada Portoroža je šla spet v Studio marketing Delo za Stellamaris Droge Portorož, ki je skupaj s svojim beograjskim kreativnim direktorjem Draganom Sakanom pobral daleč največji koš nagrad. Najkreativnejši so bili radijski spoti, ki so takrat svetu demonstrirali ne le ustvarjalni pogum, temveč tudi oglaševalsko inventivnost Balkana. Radio Split, Omladinski radio 101 Zagreb, Radio Študent Ljubljana so bili pravi zmagovalci festivala.

1989

Štefan Korošec, sekretar predsedstva Centralnega komiteja jugoslovanskih komunistov je prestopil Rubikon in na glas povedal še včeraj heretično misel: Razmisliti bi morali o možnosti, da Jugoslavija postane polnopravna članica Evropske gospodarske skupnosti jutrišnjih Združenih držav Evrope.

Rudarji iz Trepče so se zaprli v rudnik in demonstrirali za neodvisno Kosovo, ljubljanski intelektualci pa v Cankarjev dom in jih podprli, ne da bi na glas izrekli besedi neodvisna Slovenija.

Slovenija je bila takrat edina republika v Jugoslaviji, ki je povečala obseg vlaganja v oglaševanje. 40,9 odstotkov vseh v Jugoslaviji porabljenih oglaševalskih sredstev je bilo slovenskih.

Podelili smo prvi zlati sejemski MM na Ljubljanskem sejmu mode. Izumili smo trajne delovne skupnosti Equrna, Studio G3, Feniks in zastavili seme prvih privatnih oglaševalskih agencij.

Dejstvo, da imamo državljani bolj ali manj enake riti, je prispevalo k promociji ene največjih zablod 19. stoletja, namreč, da smo vsi tudi bolj ali manj enako sposobni, zagnani in vredni.  »Načelo vsakemu po njegovih zaslugah« se le v leporečju in na stopnji revščine razlikuje od načela »vsakemu po njegovih potreba«. Pri diktaturi enakosti so pač tudi zasluge bolj ali manj enake. Če tajnica, ki asistira menedžerju velikega mednarodnega podjetja, ne more imeti več kot poldrugo plačo snažilke, ker ima pač boljše delovne pogoje od nje in tudi fizični napor pri dvigovanju telefonske slušalke ne presega težavnosti dela z električnim sesalnikom in če njen šef komajda odnese več kot dve njeni plači, potem je to dokaj nedvoumen dokaz, da nas imajo tisti, ki ta pravila igre določajo, v resnici za pretežno enake riti …

In čeprav za razliko od nogometašev in trenerjev, ki jih imamo za izvoz, sposobnih podjetnikov po poldrugem desetletju dogovorne kulturne revolucije skorajda ne najdeš z lučjo, je še manj direktorjev, ki bi jih plačali bolj kot nemška vlada plača naše azilantske pečalbarje, zaradi katerih smo izvrženi iz prve lige evropske demokracije.

 A ker nas v boljše čase ne bodo popeljali politiki, pa tudi delavci in kmetje sami ne, ker nam bo šlo bolje šele takrat, ko bodo vsi naši strokovnjaki, ustvarjalci, podjetniki zgornji srednji razred, če hočete, zagrabili za vajeti in naredili prav vse kar znajo, zmorejo ali se še lahko naučijo. Da nas spravijo v višjo ligo, je absurdno, pa vendarle res, da se bomo približali boljši, morda tudi socialistični družbi, ko se bomo od njenih plehkih, enakoželodčnih načel odmaknili. Pa smo res v riti!

Leta 1986 so v Ameriki prodali 36.000 avtomobilov jugo zastava, leto kasneje že 49.000. V letu 1988 pa se je krivulja obrnila navzdol. Podjetje Yugoamerika je bilo v stečaju, njihova agencija Lambert/Dale Advertising iz New Yorka pa z 2,7 milijona dolarjev neporavnanih računov tik pred njim.

Še vedno smo bili ponosni na Elan, na Matejo Svet in Tomaža Čižmana, na Armina Bittnerja.

Vizija in vodenje Mira Klineta je postajal časopis v časopisu z vedno bolj resnimi, odmevnimi teksti.

Podarim-dobim je postal zmagovalec zmagovalcev, daleč najbolj gledan in priljubljen oglaševalski program na televiziji in najboljša akcija popularizacije športnikov in zbiranja denarja zanje na svetu.

Razpisali smo Marketing klub, prvo srečanje ponudnikov in porabnikov tržnih storitev, materiala in opreme v državi in zasnovali vzorec, kako naj bi se na sejmih tržilo, nastopalo, poslovalo.

Pred začetkom tretjega tisočletja vas v Evropi ne vidim, je Eberhard Rhein, evropski komisar za Sredozemlje, na 5. tribuni tržnega gospodarstva na Rogli povedal dr. Janezu Stanovniku, takratnemu predsedniku predsedstva republike Slovenije. Mislil je seveda na Jugoslavijo in se zmotil, kar se tiče Slovenije, pa niti ne. Od treh nujnih pogojev: gospodarskega, političnega in geografskega, izpolnjujete samo slednjega, je dodal. No, ja, smo si rekli, ta je vendar najpomembnejši. Tega ne bi mogli spremeniti, druga dva lahko.

Studio marketing Delo je postal S and M International in se kot prvi pri nas povezal z mednarodno mrežo samostojnih propagandnih agencij Alliance International.

Mi pa smo bili še naprej predrzni: »Slobodan Milošević je stalinist, ki s prozornim igranjem na primitivna plemenska čustva prikriva popolni gospodarski krah Srbije in ščuva zmanipulirane množice proti izmišljenim sovražnikom.

Stipe Šuvar je kameleon, ki bi se, da bi zadovoljil svojo bolestno ambicioznost, povezal tudi s samim hudičem in prodal lastno mater. Iz grobarja usmerjeno izšolanih generacij in militantnega preganjevalca neusmerjenih misli se je prelevil v ognjevitega demokrata in liberala.

Milan Kučan je dobro prikrit demagoški boljševik, ki zvito manipulira nacionalistično separatistično zaslepljene Slovence, da se veselo grizejo v lastni rep. Je tudi fašist, razbijalec Jugoslavije in antikrist.

Propagandisti smo nebogljeni učenci ob svojih agitpropovskih zgledih, ki veselo razpihujejo nacionalno komunistično propagandno vojno preko prodanih časpisov in uslužnih pisunov, bednih sej in da ne rečem, kakšnih mitingov, do zmagoslavnih porazov in sramotnih zmag«

Izdali smo stoto številko.

Agelast je Rabelaisova starogrška skovanka za človeka, ki se nikoli ne smeje. Pisec prvega humorističnega romana se je takšnih ljudi bal in jih iz dna duše črtil. Pritoževal se je, da ga je zaradi njih minila volja do pisanja in to kar za vselej. Tudi Kundera pravi, da med piscem in agelastom sprava ni mogoča. Ker niso nikoli slišali božjega smeha, so agelasti prepričani, da je resnica kristalno jasna. Da morajo vsi ljudje misliti enako in da so sami, in natanko to, za kar se imajo. Bog pa se, kot vedo Židje, smeji takrat, kadar človek misli.

V Cannesu so se zgodili Španci. Psiček, ki je izvajal kolobocije pred svojim mladim gospodarjem, zaverovanim v televizijski spored in ki je potem, ko je spoznal, da ga fantič ne porajta več, pospravil svojo skodelico, kost, jermen v kovček in se odpravil v svet, je raznežil žirijo in občinstvo. Namen sicer ni bil čisto jasen. Oglaševalska akcija Ne bodite suženj televizije, ne prav prepričljiva – ustvarjalnost je ustvarjalnost – pa četudi je narejena le za festival.

Naš prijatelj Saša Goldman, malo Slovenec, malo Vojvodinec, malo Jud in malo Francoz pa je ssvojo producentsko hišo Foxtrot pobral zlatega leva. Velike lačne oči afriškega otroka, ki ga je postavil v moj, tvoj, njegov evropski dom, so bile dovolj.

Marko Lah in Milan Galogaža sta se zapletla v polemiko o Marxu in marketingu, Matjaž Vipotnik pa je naredil nepozabni plakat z Marxom, biciklom in napisom: Est-ce que l’avenir est déja venu? – Ali je prihodnost že prišla?

MM je izdal antologijo jugoslovanskega oglasa od leta 1980-1989 v besedi in sliki. Še danes zanimiv dokument. Miro Kline  je v raziskavi o življenju tržnikov na reprezentativnem in uravnoteženem vzorcu ugotovil, da jih 75,5 odstotka seksa le enkrat na teden.

Spet smo izšli v angleščini – The way to reach socialist market – in podelili drugi cordon d’ excellence Kogojevi izvirni steklenici roseja Ivana Batiča. Olivero Toscani pa je šokiral svet z belim dojenčkom na črnih prsih ter z belo in črno moško roko, zvezanima z lisicami. Pa je to bil šele začetek.

Oblikovalci so nadaljevali s politično preobrazbo: slovenska partija, ki bi rada problematično zvezdo  zamenjala za prijaznejšo mesto v zgodovini in ki bi dala tudi svojo bojevniško organiziranost, če bi dobila privlačnost in zaupanje, se je odrekla celo svoji revolucionarno krvavi barvi, upajoč, da bo z novo podobo in programsko ponudbo prepričljivejša od konkurence. Kaj je tu politični marketing, kje je manipulacija in kdo avantgarda?

Če obstaja možnost, da lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Futura, ki so jo takrat sestavili Igor Arih, Marko Vičič in Vital Verlič je s svojo prvo veliko oglaševalsko akcijo za zavarovalnico Triglav osvojila veliko nagrado Portoroža na jugoslovanskem festivalu tržnih komunikacij. V radijski konkurenci je zmagal Virgo Daniela Levskega za oglas Krke kozmetike, v televizijski konkurenci agencije Soko-Štark in Dušan Stojanović z oglasom za Smoki. Posebno nagrado za interpretacijo leta pa je dobil Janez Hočevar-Rifle za svojo vlogo v televizijski seriji Podarim-dobim.

Mitja Milavec je posnel svoj kultni spot Rdeče in črno za renault-5.

Čeprav se zdi, da čas, ki ga živimo, teče nazaj, je povsem zanesljivo, da se svet vrti naprej.

Dost’ mam, so za svoje kongresno geslo zapisali slovenski mladinci, ko so se v Portorožu dan pred JFTK-jevskim festivalom preimenovali v stranko za svobodo mislečega sveta.

Volitve v slovenski parlament so bile sicer še po starem, a vendar v povsem novi dotlej nepredstavljivo odprti atmosferi. Za – upanje – je bil apel na plakatu Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (SZDL), ki je apelirala na zaupanje in ga kmalu predala novo ustanovljeni Socialistični zvezi Slovenije (SZS), tisti, ki je pozneje prva predlagala plebiscit o osamosvojitvi. Tudi slovenski komunisti so imeli svoj zadnji XIV. kongres in mnogi, ki so si takrat izborili mesto v novem Centralnem komiteju, bi danes na to najraje pozabili.

1990

Ante Marković je s svoje beograjske prižnice pomahal z novimi konvertibilnimi dinarji in nas skušal šarmirati z obetom novih zlatih časov, ki jih bodo prinesle njegove reforme. Na Kosovu  so enote jugoslovanske ljudske armade z orožjem zadušile izbruh množičnega nezadovoljstva okupiranega in zatiranega ljudstva. Ali je za evropskega televizijskega gledalca sploh kakšna razlika med Tienanmenom, Temišvarom in Vučitrnom, smo takrat zagrenjeno zapisali.

V Ljubljani naj bi bil po desetletju prizadevanj vendarle evropski kongres združenja za marketing ESOMAR. Pa kako naj se o sodelovanju in odprtem trženju v združeni Evropi pogovarjamo v deželi, kjer policija strelja neoborožene demonstrante, ki z dvema dvignjenima prstoma zahtevajo demokracijo, je zgroženo protestirala gospa Fernanda Monti, direktorica evropskega združenja za marketing in odpovedala kongres.

Elan je na športnem sejmu v Münchnu predstavil svojo revolucionarno smučko MB-X, light speed, predhodnico karvinga, ki so mu ga kasneje prevzeli drugi. Čeprav je šel svet naprej, se je zdelo, da se je pri nas ustavil, zato smo svojim bralcem svetovali, naj si vsako jutro na glas ponovijo litanijo: Komunizma je konec. Dobiček ni greh. Pošteno pridobljeno bogastvo je družbeno priznanje. Enakost je laž. Socialna varnost je utvara. Nič posebnega nismo. Lahko smo boljši od drugih. Ambicioznost je vrlina. Osebni dohodek ni pravica. Plača je cena, po kateri prodam svoje delo. Če nisem uspešnejši od drugih, tudi ne zaslužim več. Trg je edini razsodnik. Partija ni več oblast. Karte se ponovno delijo. Komur ne gre v glavo, ni pomoči.

Na ljubljanski televiziji sta kraljevala Podarim-dobim in Milavčev Renault-5, na beograjski pa Cedevita, Kraševi bonboni ter Renault-5.

Najbolj zastražena meja na svetu, kjer še miška brez diplomatskega potnega lista ni mogla prestopiti zidu, se je podrla kot kulisa iz papirja. Berlin ni več tisto kar je še pravkar bil, ni več trdoživa oaza sredi vzhodnjaške sivine in ne več bleščeča izložba zahodnega bogastva. Bolj je podoben Trstu, nesrečni in neprijazni mešanici bogastva in ponižujoče krivične revščine.

Na prvi pogled prepoznaš vzhodne Nemce, ki se v stotinah in tisočih v različnih sivih vetrovkah, z vozički, polivinilastimi vrečkami in paketi potikajo po ulicah. Pešačijo mimo postaj, taksijev, avtobusov in metrojev. Zastajajo pred razkošnimi izložbami in žarčijo užaljenost, jezo in sovraštvo. V sosednji ulici svojega mesta, ki le po naključju ni tudi njihova ulica, so srečali drug svet, ki je čez noč razvrednotil njihove predstave sreče, obilja, uspeha in človeškega dostojanstva. Vse je relativno in tudi beda je zares razpoznavna le, kadar se sreča z blaginjo. Na berlinski turistični borzi je bila še zadnjič enotna predstava jugoslovanske turistične ponudbe – v resnici še nikoli tako bleščeča. Velika steklena piramida, ki se je videla daleč naokoli, je spominjala na podobo slovenskega Triglava.

Volili smo svojega predsednika. Za Media marketing sta se ekskluzivno pogovarjala oba kandidata: Milan Kučan in Jože Pučnik. Ker so bile hkrati s predsedniškim tudi prve večstrankarske volitve, je Milan Kučan na vprašanje, ali bodo volilci z njegovo izvolitvijo za predsednika republike volili tudi komuniste, napovedal zamrznitev partijske knjižice. Tudi kohabitacije z eventualnim predsednikom vlade iz druge parlamentarne strani se ni ustrašil. Spiska predsednikovih mož, kot smo rekli gospodarstvenikom, na katere bi se naslonil, če bo izvoljen, pa iz obzirnosti raje ne objavljamo ponovno. Pučnik, ki ga je intervjuval Janko Lorenci,  se je v pogovoru za MM kazal precej mehkejše in tolerantnejše in bolj odprto, kot smo ga imeli priložnost spoznati pozneje.

Srbi so razglasili bojkot slovenskega blaga, čemur so se dejansko priključili tudi mnogi mediji, ki so začeli blokirati objavo slovenskih oglasov. Vojna se je pravzaprav že začela.

Vstopali smo v nov svet in MM je bil prvi, ki je začel s šolo borznega poslovanja, pa tudi z informacijskim spremljanjem dogodkov na borznem parketu po svetu. Virgo je postal d.o.o., prva slovenska zasebna agencija, Jurij Šolmajerer pa njegov prvi maneken.

Evropa zdaj, so v svoj volilni proglas zapisali prenovljeni komunisti. Evropa, kdaj?, smo odgovarjali na naslovni strani Media marketinga.

Izšla je prva številka prvega evropskega tednika European z glavnim urednikom in izdajateljem Robertom Maxwellom. Ambiciozen načrt ustvariti prvi evropski integriran medij ni živel dolgo.

V najstarejši, najbolj razširjeni, najbolj prestižni mineralni vodi Perrier so našli benzen. Škandal je grozil, da bo paradno francosko blagovno znamko zbrisal z obličja zemlje, je bil preizkus kreativne moči Jacquesa Séguélaja in njegove agencije RSCG. Opravila sta ga z odliko.

Dr. Mitja Tavčar, Miro Kline, Mile Gregorič, Edvard Konrad, Marko Batista, Stane Bernik, dr. Milan Galogaža, Ante Gavranović, Marko Goluža, Ivo Gomboc, Brane Grubar, Franc Jamšek, Zlatko Jančič, Marko Lah, dr. Dušan Plut, Nenad Porges, Danilo Požar, Jernej Repovš, Iča Rojšek, Boris Snoj, Besim Spahić, Leo Šešerko, Josip Šintić, Rudi Tavčar, Dejan Verčič pa so v Media marketingu nadaljevali veliko šolo in veliko polemiko marketinga, v novih razmerah in pogojih.

BBDO, McCann – Erickson, Publicis, Saatchi&Saatchi, Young&Rubicam so bile prve mednarodne globalne agencije, ki so vstopile v naš, takrat še jugoslovanski trg. S seboj so pripeljale velike budžete svojih klientov in postavile na noge svoje jugoslovanske partnerje.

Profesor minister doktor gospod – smo naslovili pogovor z novim podpredsednikom izvršnega sveta, nič več socialistične republike Slovenije, Jožetom Mencingerjem, zgroženi ob zlomu Elana, naši novi ekonomiji. Kaj lahko obljubite državljanom Slovenije, smo ga na koncu vprašali. Nič, razen nepopularnih in neoriginalnih solz in znoja. Zdi se mi, da bo pri solzah že še šlo, da bo pa malo težje z znojem, je bil odgovor.

Kanski festival je iz leta v leto večji, 3.749 filmov, oglasov, plakatov in drugih oglaševalskih oblik takrat še niso vabili na La Croisette. Na prvem festivalu, predhodnici kanskih levov v Monte Carlu, je bilo v konkurenci 80 filmov in 200 udeležencev. Bosanski Forum film pa se je z odštekanim spotom za pohištvo Šipad (pohištvo je tako lahko, da ga lahko obesiš tudi na stene ali obesiš na strop) celo uvrstil v ožji izbor petstotih.

V Cannesu je zmagala Howell Hentry Chaldecott Lury, agencija HHCL iz Londona s spotom za Maxell tonske trakove, menda prekopirana z video kasete Boba Dylana iz šestdesetih let. Na Epici, v kateri so v žirijo prvič sprejeli tudi MM-ova urednika, pa je bil med 3.223 oglaševalskimi spoti, filmi, oglasi in plakati tv-spot za parfum Egoist Jean-Paul Gouda, ki je le nekaj mesecev prej za las izgubil bitko za pravi filmski kanski grand prix.

Studio marketing Delo se je po Markovićevem zakonu privatiziral, njegova beograjska podružnica z Draganom Sakanom pa odcepila. Ko so Sačijevci malce kasneje iskali najboljšo agencijo v Jugoslaviji, so jim seveda svetovali Studio marketing. Našli so ga kje drugje kot v glavnem mestu – in žlica v medu.

Marketing klub, ki ga je izvirno in prestižno postavil arhitekt Jože Logar, je bil najboljši doslej. Bil je sejem in bil je klub, bil je prestiž in bil je prijatejsko srečanje. Obiskali so nas: župan Jože Strgar, predsednik Gospodarske zbornice Tomaž Košir, minister za informiranje Stane Stanič, minister za turizem Ingo Paš, predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, član predsedstva republike dr. Dušan Plut in novoizvoljeni predsednik predsedstva SFRJ dr. Janez Drnovšek, ki se je še najdlje od vseh zadržal v odprtem, prijateljskem pogovoru. Nemčija se je združila. Veliki načrt, kako bodo s 1.500 takoimenovanimi likvidatorji komunizma postavili na noge vzhodno nemško gospodarstvo in zagotovili nov gospodarski čudež združene Nemčije z 10-odstotno gospodarsko rastjo, pa se je izjalovil.

V Portorožu, na zadnjem jugoslovanskem JFTK-ju, kot smo takrat že slutili, je veliko nagrado osvojil Studio marketing Delo za propagandno akcijo Droga maestro, zlato idejo za propagandno akcijo pa Magenta z Milavčevim Renaultom-5.

Ljube se istok i zapad, ljube se sever i jug – so zapisali za propagandno geslo turistične agencije Unitours sarajevski propagandisti iz agencije Trio. Dragan Sakan jim je v imenu svoje nove firme Studio marketing Saatchi&Saatchi Beograd podelil nagrado big idea.

Z Jacquesom Séguélajem pa se je posebej za MM pogovarjal Marko Crnkovič.

Sicer lahko rečemo, da je komunizem poskusil in propadel, še vedno pa ne moremo trditi, da je kapitalizmu uspelo, je na svetovnem kongresu mednarodnega propagandnega združenja dejal izvršni direktor Dentsujevega inštituta za družbene raziskave Amaja Nahiro. Sodeč po prispevku, ki ga lahko pričakujejo od kapitalistično prenovljenih komunistov, ki ga bodo sedaj tudi pomagali graditi, tudi nima več resnih šans, smo ne brez zlobe dodali v Media marketingu.

Ko sem odšel na pot, sem bil tovariš in sem imel toliko denarja, da sem si lahko privoščil potovanje okrog sveta. Ko sem se vrnil, sem gospod, nimam pa dinarja v žepu, je povedal Jože Mušič. Najbrž edini propagandist na svetu, ki je sam objadral planet.

Jugoslavije ni več. Milan Kučan je na zadnjem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije v Beogradu vstal in na čelu svoje delegacije protestno zapustil dvorano. Ko se je vrnil v Ljubljano, je bil heroj. Na plebiscitu smo se odločili za svojo pot.

1991

Mi se še nismo dali. Izdali smo prvi marketinški in zadnji jugoslovanski marketinški Dosje s podatki o vseh starih in novih, državnih in privatnih objektih marketinga in oglaševanja v vseh takratnih jugoslovanskih republikah. Labodji spev, kot bi takrat dejal naš sedanji predsednik vlade. We don’t shoot the turists, we shoot each other only, bi bil lahko takrat jugoslovanski turistični slogan, nam je predlagal pronicljiv zahodni kolega.

V Krajini so se že streljali, Slovenci smo že povedali, da gremo stran, država pa se je še vedno delala, da je. Na Slovenskem smo že izbirali zastavo in grb, pa se pri tem seveda, kot se spodobi, krepko skregali in prepustili predsedniku parlamenta Francetu Bučarju, da je tako kot nekoč Moša Pijade, odločil po svoje. Dr. Šime Ivanjko se je razburjal čez nov predlog zakona o trgovini, Podarim-dobim pa je slej ko prej gospodaril na ljubljanski televiziji. Pa tudi dr. Tomaž Brejc, dr. Mirjana Djukić Srdar, Niko Grafenauer, Ervin Hladnik-Milharčič, Miha Jenko, Milan Jesih, dr. Milan Jurše, Bojana Komadina, Grega Košak, Darijan Košir, Vera Kozmik, Miško Kranjec, Metka Lainšček, Saša Mächtig, dr. Miran Mejak, Leopold Perc, Alenka Puhar, dr. Josip Sudar, Bojan Štih, Tit Turnšek, Boris Verbič, Hermann Vaske, Jože Vilfan, Blaž Vodopivec, Rok Zavrtanik niso bili tiho.

Izšla je prva številka novega slovenskega dnevnika Slovenske novice in danes časnika z največjim dosegom pri nas.

33 pokrajinskih in regionalnih vlad se je odzvalo povabilu in se prišlo predstaviti v Lyon in Evropi, kot si jo zamišljajo ponižani in razžaljeni. Tudi Slovenija je bila zraven, da bi tako našla bližnjico ali obvoznico, s katero bi se morda prej znašla v Evropi. Lepo misel so politični mogočneži kmalu spregledali in ugasnili.

Junija 1991 smo izšli v angleščini. Le prvi dve in zadnji dve strani so bile v našem jeziku, vse ostalo pa je bila ambiciozna, ponosna, morda malo prepotentna, pa tudi poetična in prijazna predstavitev Slovenije, najmlajše samostojne države na evropskem kontinentu.

Oliviero Toscani je za Benetton pokazal nuno, ki se poljublja z duhovnikom ter krvavega, vreščečega dojenčka, ki se še od popkovine ni odtrgal. V Sloveniji pa je divjala vojna.

Sedeli smo v foteljih morda najimenitnejšega filmskega gledališča na svetu, na ekranih so se vrstile živopisne slike. Dvorana se je smejala, ploskala, žvižgala – nismo vedeli, kaj gledamo.

V Sloveniji divja vojna. Kot v filmih, ki smo jih gledali, kot v romanih, ki smo jih prebirali, kot v diskusijah, ki jim nikoli nismo zares verjeli. Bombardirali so Šentilj, Karavanški predor, Brnik. V Trzinu divja bitka s helikopterskim desantom. Jakov sin je bil ponoči vpoklican, menda bran Šentjakobski most. V Cannesu pa kot da ni nič. Mondeni turistični vrtiljak se veselo vrti naprej. Vsi ti ljudje v smešnih oblačilih si ne dajo vzeti veselja in zadovoljstva, ki so si ga zaslužili. Vabljive restavracije, ki so se raztegnile na pločnike in rinejo že na cesto, so polne veselja in pričakovanja… Blede sence, ki so se nemo premikale med tem tujim svetom, smo bili mi. Kot podoba iz eksistencialističnega romana smo si do onemoglosti brusili nohte z vrtenjem telefonskih številk, se zbirali v preddverjih cenenih hotelov in pozno v noč spremljali televizijska poročila vseh satelitskih programov, ki so se dali ujeti…  Ko še do včeraj veselemu in razigranemu možakarju začnejo polzeti solze po licih, veš, da je dobil zvezo. Napadli so televizijske oddajnike v Ljubljani, na Kumu in Krvavcu. Vietnamska podoba letalskega mitraljiranja v civilne kolone se dogaja streljaj od tvoje vasi. Fantje, pravijo, se dobro držijo. Jutranji časopisi so obrnili novo stran. Včerajšnje elegance ni nikjer več. Kri je barva resnice. Pobegniti moramo iz prešernega in nestvarnega azurnega letovišča in se vrniti tja, kamor sodimo. Vsi mejni prehodi so zaprti. Bitka za prehod v Rožni dolini pri Novi Gorici še vedno traja. Ne vračajte se, počakajte tam kjer ste, po civilnih avtomobilih streljajo, javljajo od doma. Tudi s psi nas ne ustavijo. Slovenci gremo naravnost, Hrvatje razmišljajo o vlaku, Srbi se odpravljajo na dolgo pot čez Madžarsko… Na poti domov s postajališča na avtocesti pokličem uredništvo, da bi svetovali, po kateri smeri bi se lahko prebil do Ljubljane, a me telefonist prekine: »Oprosti, tu je zračni alarm, moramo v zaklonišče. Kliči kasneje.« Še nikoli nisem težje pisal poročila iz Cannesa.

Naš problem je svet, ki se spreminja in novi odgovori, ki jih moramo najti zanj, je razlagal prvi kreativni zvezdnik McCann Ericksona Sean Fitzpatrick. Kreativnost, duhovitost, zanimivost niso več dovolj. Prebirali smo francoske eksistencialiste Camusa in druge, ko smo gradili svoj pogled na svet. Z ironijo in poenostavljanjem smo razlagali in motivirali potrošnika. Danes, ko nas je bog denar zapustil, sta nam ostala le zavist in razočaranje. Prišel je čas, ko potrebujemo resnično kreativno renesanso, ki nas bo naučila drugače razmišljati.

Jean Paul Goude, režiser in scenarist Elizejskih slovesnosti ob 200-letnici francoske revolucije, avtor Kodakovih in Orangininih propagandnih spektaklov in lanski zmagovalec Epice s Chanelovim Egoistom, je ustvaril novega zmagovalca za pariški Ogilvy. –  Na puščavski hribček, vsak s svoje strani, plezata lev in Tarzan ali izgubljenemu popotniku podobno dekle v raztrgani obleki. Oba bi rada dosegla stekleničko perriera, ki ju čaka na vrhu. Skoraj sočasno se povzpneta do nje in si pogledata v oči. Lev grozeče zarjove, da bi odgnal dekle, a ta se ne da. Odpre usta in še bolj grozeče in demonsko zarjove nazaj. Usta se ji pri tem odprejo skoraj bolj kot levji gobec. Ko se lev prestrašeno poniglavo odplazi, dekle zmagoslavno stoji na vrhu in golta vodo, da se ji  zliva po obrazu. “I’ve got a spell on you”, poje pesem. Smo vedeli, da imamo zmagovalca, da je perrier res prva brezalkoholna pijača na svetu, kot pravi slogan. Identiteta je  v njihovi socialni opredeljenosti, na prestižu, celo v uporabni vrednosti pogosto ne. Propaganda sama s svojim duhom, identiteto in profitom je ne le del podobe, temveč tudi vrednosti izdelka.

Svet se je rušil. Ljubljanski propagandisti so preprodajali avtorske honorarje in s svojim društvom potovali po svetu. Iniciativo so morali sprožiti drugje. Še zadnjič smo organizirali jugoslovanski Marketing klub. Prišli so: dr. Andrej Ocvirk, Jelko Kacin, Mitja Otorepec, Tone Krašovec. Vsi smo bili pametni, bodočnost pa je bila negotova. Marketinški objekt desetletja pa je bila prav gotovo betonska protitankovska ovira z oglasom za Slovenske novice na njej. Vendar so se stvari začele premikati.

Štartala je Mediana, prva neodvisna raziskava slovenskih tiskanih medijev. Podelili smo nagrade Zlati MM, skulpturo Radovanu Jenku za serijo plakatov BIO 13 ter Marjanu Kocjanu za tiskani oglas za Stol Kamnik in Futuri za oglasno akcijo Slovenske novice. Svet je bil v razsulu. Pošta iz Epice je iz Pariza do Ljubljane potovala preko Beograda, dvakrat zaporedoma, pa nikoli prišla. Tretjič smo šli ponjo v Celovec. Prvo evropsko kreativno nagrado je dobila Milka Pogliani, McCann Erickson Milano za plakate in oglase za Levi’ jeans.

Jugoslovanskega festivala ni bilo več, zato je Media marketing organiziral skupaj s portoroškim Avditorijem Portoroške marketinške dneve, za udeležence brezplačno. Prijavljena oglaševalska dela je ocenjevala publika. Komisija pod predsedstvom Jake Puciharja je preštela glasove in podelila prvo nagrado Imeldi 8000 za televizijski spot Kečap Droga Iztoka Aberška. .

1992

Media marketinga je konec. Ko je ugasnila Jugoslavija in smo izgubili svoje srbohrvaške bralce, smo morali na novo premisliti tudi o svojem poslanstvu. Media marketing se nam je kar naenkrat zazdel preozek, želeli smo odpreti časopis širše, da bi na zoženem tržišču z novimi bralci nadomestili jugovzhodno izgubo. Brez velikih besed, ne da bi mnogi sploh opazili, smo spremenili podobo in ime: MARKETING MAGAZIN.

Prva nova številka je bila posvečena ljubezni. Ars erotica, smo napisali na naslovnici in nanjo uglasili tudi večji del časopisa.

Jean Goude je osvajal s svojo Vanesso Paradise, ki se je kot rajska ptica gugala na veliki cirkuški gugalnici v slavo novega Chanelovega parfuma Coco. Oliviero Toscani je šokiral z od aidsa umirajočim mladeničem ter afriškim borcem s človeško golenico v rokah.

 Mitji Milavcu so zrasla krila, ko je s svojo filmsko serijo West učinkovito segel v evropski prostor. Na kanskem festivalu so zmagovali Španci s filmom za magično lepilo, ki je očaral publiko in žirijo, čeprav menda v resnici ni bil nikoli zares objavljen, blagovna znamka pa preprosto izmišljena. Milavčev West se je kot prvi v imenu Slovenije uvrstil na kansko short listo. V ožjem izboru Epice pa smo poleg spotov West imeli tudi Delov spot Dobro jutro Slovenija, LDS-ov koncert za bosanske begunce in koledar UBK banke. Spodbuden začetek.

Mi pa smo se obrnili na Zahod. Izdali smo štiri redne promocijske številke MM Slovenija v angleščini. Še danes smo ponosni na prispevek, ki smo ga priložili k prepoznavnosti in lepši podobi svoje države. Žal ta ni imela veliko posluha in usoda prve slovenske ambiciozne, svetu obrnjene revije ni bila dolgega veka.

Spremljali smo promocijske napore slovenske Gospodarske zbornice in izdali posebno številko v češčini ter z njo sodelovali na slovenskem promocijskem sejmu v Pragi. Organizirali smo prvi slovenski marketinški maraton z dvainpetdeset 15-minutnimi marketinškimi predstavitvami. Vau!

Jernej Repovš  je pisal javno pismo Televiziji Slovenije, naj že enkrat uredi svoje poslovne odnose, politiko rabatov, prodajne pogoje in odnose s svojimi poslovnimi partnerji.

Vladi smo predlagali, da sonca željnim Evropejcem ponudi deset tisoč smotrno razporejenih in komunalno opremljenih počitniških parcel. Ali bi nas res požrli, če bi prišli k nam na oddih, se udomačili, gradili, trošili, plačevali davke in postali naši ambasadorji v svojem domačem okolju? Tisto, kar bi bila takrat odmevna gesta, je danes ne posebej atraktivna samoumevna pravica.

Andrej Novak, žal že pokojni prijatelj, novinar in ambasador, nam je pisal iz Strasbourga, Tony O’Rourke iz Irske in Bruslja, Milan Kundera iz Pariza, Božo Mašanovič tudi, Bettina Robljek z Dunaja, Alain Weil iz Pariza.

Rodila se je Mediana, prvi slovenski medijski vodnik. Bili smo zraven in mu držali štango. Ne maram zidov, na katerih nič ne piše, smo pisali, ko so se po desetletjih sivine v mestu in ob cestah pojavili plakati in Europlakat International. Brez predvolilnih političnih interesov jih bržkone še ne bi bilo. Mi smo novemu mediju posvetili polovico številke. Studio marketing se je obrnil na drugo stran ter v Frankfurtu odprt svojo agencijo Studio marketing Frankfurt z Leopoldom Percem kot direktorjem, v Udinah pa Publi Market / Studio marketing, Francesco Sacco je bil šef.

Po deželi se je razbesnela predvolilna propaganda, mi pa smo skupaj z Zvezo društva ekonomskih propagandistov Slovenije, beri Rudijem Tavčarjem ter Društvom za marketing Slovenije, beri Janezom Damjanom – organizirali prvi pravi slovenski oglaševalski festival Zlati boben. Štajercev ni bilo, pa tudi Studia marketing ne, njegovega direktorja večkratnega predsednika Zveze slovenskih propagandistov ne, še brata Levski sta s svojo, takrat hudo aktivno agencijo Virgo, stala ob strani. Z organiziranostjo, kakršno smo imeli takrat, se ni dalo naprej. Društva propagandistov so bila mrtva, društvo za marketing pa obrnjeno drugam in bolj po prisili zraven. V zeleni dvorani portoroškega Avditorija smo sklicali sestanek ter apelirali k ustanovitvi nove stanovske organizacije, ki bi se angažirala na vitalnih problemih slovenskega oglaševalskega trga in stroke, za kar pa med ključnimi akteriji, ki so imeli takrat povsem druge prioritete, ni bilo veliko zanimanja. Zdelo se je brezupno, razšli smo se brez sklepov in dogovora. Pa vendar, nekaj mesecev kasneje je Daniel Levski dal pobudo za nov sestanek, ki je bil pravzaprav začetek organiziranosti slovenskega oglaševanja.

Žirija pa je delala po svoje in Robert Botteri, Manca Košir, Fabio Smotlak, Miljenko Licul, Gita Košak, Andrej Pompe, Mihovil Skobe, Zlatko Jančič in Alojz Behek so podelili glavno nagrado, veliki zlati boben Novemu tedniku Radia Celje za radijski oglas Optika Salobir, Levec.

V Franciji je gospodarski minister Michel Sapin predlagal zakon, ki je lepo poravnal in uredil dotlej skorajda nerazpoznaven klopčič odnosov med agencijami, klienti, mediji in medijskimi posredniki, in v katerem so se veliki denarji pretakali po ne zelo pošteni, transparentni in produktivni logiki. Skoraj deset let je trajalo, da smo to logiko čistih računov sprejeli tudi pri nas.

Prvo leto v samostojni Sloveniji se je končalo, še preden se je dobro začelo.

1993

Studio marketing je slavil dvajseto obletnico. Oba urednika Marketing magazina sva bila zraven, ko se je ustanavljalo in sredi arktične zime dogovornega samoupravnega gospodarstva trmasto uveljavljalo tržno usmerjeno gospodarjenje in se z evropsko primerljivo tehnologijo in strokovnostjo dela ter svežo kreativnostjo dokazal tako doma kot v tujini. Viru trga, ki ga je v jugoslovansko gospodarstvo že sredi šestdesetih let vcepil Boris Kraigher, ni bil nikoli povsem zatrt – tudi po zaslugi tistih, ki jim je s Studijevo pomočjo uspevalo s tržniško miselnostjo prebijati se naprej.

Ko se je v Kragujevcu nabralo 30.000 neprodanih avtomobilov na dvorišču Zastavine tovarne, so prišli po pomoč v Studio marketing. Ko so Italijani postavljali v Bosni tovarno detergentov, ki je morala svoj tržni delež iztrgati iz rok močne konkurence, so angažirali SM. Slovenski mlekarji so tako razvili proizvodnjo, da na lepem niso vedeli, kam z mlekom. Studio naj prepriča Slovence, da je mleko pijača in ne le hrana ali zdravilo. Mura, Radenska, Fructal, Turistično gospodarstvo Slovenije. Takratni direktor največjega turističnega podjetja je pobesnel, ko so v Studiu zapisali geslo Slovenija, moja dežela in prvič identificirali to deželo samo brez Jugoslavije. Entuziazem iz nekdanje oglasne risalnice se je sčasoma seveda izpel. Propadel je socializem, država in njen kulturni eksperiment.

 Studio marketing d.d. je postal ugledna, skoraj nacionalna institucija. Marsikomu, ki terja več prostora zase, tudi nevšečna in neljuba. V veliki beli stavbi, kamor se je preselil na svoje, ni bilo v začetku leta 1993 nikogar več, ki bi bil zraven, ko se je zgodba začela. Zato pa na slovenski oglaševalski sceni skorajda ni bilo nikogar, ki se ne bi kdaj učil in delal v Studiu za marketing in propagando Delo. »Naj prvi vrže kamen, kdor ni nikoli dela v Studiu marketing«, so zapisali na majice, namenjene oglaševalcem v Portorožu.

Na prvi naslovnici MM leta 1993 je Zdravko Papič z rajsko  podobo  drevesa pokazal pravi genesis slovenskega modernega oglaševanja.

Za slovensko oglaševalsko industrijo pa so bili to zlati časi. Največji oglaševalec je bila Krka pred Mladinsko knjigo, Emono, Tobačno tovarno, Loterijo, Lekom, Mercatorjem, SKB-jem in Delom. Prvi neslovenski oglaševalec Henkel Zlatorog je bil šele na desetem mestu. Prva agencija po prometu je bil Studio marketing s 321 milijoni tolarjev prometa, druga Virgo z 246, tretja Kres s 162, pa Futura s 132, Eurospekter s 125 in Kompas Design s 121 milijoni tolarjev. Nobene internacionalne agencije ni bilo med njimi. Najmočnejši medij je bil TV Slovenija z 921 milijoni prihodka, drugi Delo s 761, tretji Večer s 319, četrti Radio Slovenija s 305, peti Dnevnik z 241 milijoni tolarjev. Na televizijo je šlo 27 odstotkov, na Radio 15, v dnevnike pa 40 in v revije 17 odstotkov slovenskega oglaševalskega kolača. Med dnevniki je Delo pobralo 53, Večer 22,3, Dnevnik 16,8, Slovenec 4,5 in Slovenske novice 3,4 odstotka oglasnega denarja. To so bili časi.   ???

Razpisali smo najatraktivnejšo oglaševalsko nagrado Zlati rolex za kreativnega direktorja najboljše slovenske oglaševalske akcije. Pokrovitelj je bila Tobačna Ljubljana, mi pa si nismo mislili, kakšne razkole lahko povzroči dragocena nagrada, ki se lahko pripne le na eno samo roko in kaj se bo še iz pogojno posrečene ideje razvilo.

Turizem se nam je takrat zdel najpomembnejši slovenski izdelek, ki je neločljivo povezan z identiteto in prepoznavnostjo Slovenije. Zato sta bila turistični marketing in turistična podoba ena pomembnejših vsebin takratnega časa.

Franci Zavrl, Brane Gruban, Dejan Verčič in Andrej Drapal so ustanovili Pristop.

Pravi luksus je bil, da smo lahko celo številko Marketing magazina posvetili luksusu.

Mura je bila paradna slovenska industrija in eden redkih uspešnih poslovnih sistemov, Bojan Pevec pa direktor razvoja. Njeno podobo je že desetletje gradil Studio marketing, a so se ga, kot je v pogovoru za MM povedal Pevec, preprosto naveličali. Oglasno komando je prevzel Jani Bavčer in njegov Arsenal. Luksus je tisto, kar si lahko privoščijo drugi, jaz pa ne, je dejal Franci Zavrl.

Na Marketing klubu smo imeli škandal. Strokovna žirija pod predsedstvom Janeza Damjana s člani: dr. Iča Rojšek, dr. Stane Bernik, Marcel Štefančič, Jure Apih, Lado Kralj, Janez Železnikar se je znašla v zagati, saj sta bili dve nedvomno najboljši akciji, vsaka po svoje, problematični. Prva je promovirala cigarete in posredno glavnega sponzorja nagrade, druga pa izdelek časopisne hiše, v kateri izhaja MM. Kljub pomislekom je presodila, da se morajo omejiti na strokovne kriterije in podelila zlati rolex kreativnemu direktorju Lune, Marku Rogaču, za vodenje projekta Test the West, ne le najboljše slovenske, temveč tudi odlične evropske oglaševalske akcije, kot je zapisal predsednik. Miro Kline je napovedal protest, ki pa ga ni objavil v Marketing magazinu, razpisovalcu nagrade, temveč v takrat konkurenčni prilogi dnevnika Republika – propaganda Slovenica, ki jo je urejal Daniel Levski. Seveda smo bili užaljeni in objavili le ugovore na ugovor, ki so jih zapisali člani žirije. Prijateljstva in razumevanja je bilo počasi konec. Na kapitalističnem trgu smo vsi tekmeci.

Ob Marketing klubu pa je na delovnem srečanju Daniel Levski poročal o delu iniciativne skupine za ustanovitev slovenske oglaševalske zbornice. V iniciativnem odboru so bili poleg Daniela še: Dušan Benko, Stane Grah, Bojan Jelačin, Mitja Milavec, Miro Kline, Franci Perčič, Miha Šager, Rudi Tavčar, Jani Toroš, Janez Železnikar, Jure Apih, Alojz Behek in Andrej Pompe. Sprejeli smo temeljne teze in se dogovorili za ustanovni zbor na novembrskem Zlatem bobnu v Portorožu.

Dragan Sakan je v Ljubljani odprl svojo agencijo Saatchi&Saatchi BSB Advertising World Wide. Spremembe prihajajo.

V Cannesu so slavili Japonci. Množica prazgodovinskih lovcev z glasnim vpitjem zasleduje kamenodobne pošasti – mamuta, dinozavra, sintetesamusa – a jim nikakor ne more do živega. Hungry, zadoni kot bojni krik mogočen glas in prav takšen napis se pojavi v sliki Cup a noodle! – prav tako mogočen odgovor ali nasvet. Plastičen kozarček Nisinovih rezancev se pokaže kot rešitev problema. Groteskno naivna, tehnično superiorno realizirana zgodbica je očarala prav s svojo brutalno preprostostjo, elementarnostjo in atraktivnostjo. Filma preprosto ni mogoče spregledati in ne pozabiti. Prav absurdnost komunikacije je tista, ki zagotavlja maksimalen impakt. Kljub temu pa je šlo za las.

Film, ki je izzval najbrž največje navdušenje v dvorani in ki je imel tudi pri žiriji največ uspeha – New York, New York – je bil prijavljen v kategoriji socialnih filmov, ki po pravilniku festivala ne morejo kandidirati za veliko nagrado. Društvo za brezdomce je pri agenciji Strechman Advertising naročilo film in ta je zaupala njegovo izvedbo neodvisnemu gverilskemu kreativnemu teamu. Z razmnoženim besedilom slovite uspešnice Lize Minelli New York, New York so se s snemalnim kombijem vozili po New Yorku in iskali brezdomce, ki bi za 3.000 dolarjev gotovine zapeli odlomek iz navdušujoče pesmi. Učinek je bil strahovit. Avtentični črnobeli kadri, v katerih brezdomci in brezdomke vseh barv in starosti v kartonastih zavetiščih in v invalidskih vozičkih, na smetiščih, na podzemni železnici, sredi prometnih križišč, na sončni pripeki, v megli in turobnem dežju z zanosom pojejo hvalnico najbogatejšemu mestu na svetu, te dobesedno poderejo. Če mi bo uspelo v New Yorku, mi bo uspelo povsod, pojejo poraženci, ki jih je izvrgla zmagovita ameriška mašinerija. Kanska dvorana je bila na nogah in ovacij ni bilo konca. Zlati lev je bil komajda zadosti.

Le za las do velike nagrade je ostal spot norveškega Leo Burnetta, ki pa se je zanesljivo nesmrtno zapisal v antologijo svetovnega oglaševanja.

 Malce debelušen rdečelas bradač, prav nič posebnega, lahko bi bil jaz ali ti, odklene vrata v stanovanje. Ni sicer jasno, ali je prišel domov ali na intimen obisk, vsekakor pa je nagajive volje. Nekako razigrano nestrpen bi rad svoji dami pripravil presenečenje. Že v predsobi se sleče do golega, pokuka skozi ključavnico v sobo, da vidi ali je ljubica v njej, vzame vrtnico iz vaze in si jo zatakne med zobe. Odpre vrata in se v zmagoviti pozi razstavi pred gospo mamo in gospodom očetom, ki sta nenapovedana prišla obiskat svojo hčer, pa sedaj s skodelico čaja v roki presenečena zreta v bedasto podobo pohotnega zeta.  Pozor, letalska družba Bravat Hensse Safe prevaža vaše upokojene starše za polovično ceno. Huronski smeh v dvorani je bil iskren, privoščljiv, pa tudi malce odrešujoč – hvala bogu, da se to ni zgodilo meni.

Roger Hatchuel je razširil festival iz filmskih studijev na tiskane oglase. Agencija DM 9 Publicidade, Marcello Serpa je odpeljal svoj prvi Grand prix za torzo vitkega morskega telesa, brez kančka sala in trebuha in s kronskim zamaškom dietnega brezalkoholnega piva Guarana na popku. Slovenci pa smo bili še vztrajni in dvorni pokuševalec kraljevih mesnin Formitasovega Andreja Pompeta se je uvrstil na short listo.

Na vinskem sejmu, ki je bil še vedno imeniten, pa sta MM-ov cordon d’excelence dobili kar dve slovenski vini – koprski Capris in oblikovalec Igor Arih, Futura, ter Lisjakov kraški teran in oblikovalec Oskar Kogoj.

Zlati boben bo mednarodni ali ga pa ne bo, smo zapisali na pripravljalnem sestanku organizacijskega odbora. In je bil.

V Portorožu, med odmorom prvega pravega Zlatega bobna, smo ustanovili slovensko oglaševalsko zbornico v ustanavljanju. V upravni odbor so bili izvoljeni Daniel Levski, Mojca Randl, Marko Vičič, Jure Apih, Janez Čadež, Jani Toroš, Gordana Petek-Ivandič, Alojz Behek in Darinka Pavlič. V nadzorni odbor pa: Janja Božič-Marolt, Bojan Pevec in Meta Dobnikar. Za predsednika smo postavili najzaslužnejšega iniciatorja Daniela Levskega. Premaknilo se je.

Festival pa je v funkciji njegove direktorice bleščeče organizirala Mojca Randl. Mednaroden čisto zares sicer še ni bil, odločitev pa je bila dokončna. Agencija leta je bila Studio marketing, oglaševalec leta Petrol, častno zlato vrtnico za osebnost leta pa je dobil urednik MM-a. Zlati boben za tiskani oglas je dobila Luna za oglas Od petka do petka – petka. Najboljši televizijski oglas je prijavil Studio 37 za Eksativo, najboljši radijski pa Agencija Pan za Sporočidbo Merkurja Kranj.

Na Epici sta se izkazala in postala prva slovenska Epicina zmagovalca Imelda 8000 s Slejkovimi Veličastnimi in Janja Ošlaj z Adriaticovim koledarjem. Pa se je slovenski koledarski pohod šele dobro začel. Epica d’Or, najvišja nagrada, je šla v roke Tonyja Kaya in agencije Abott Mead Vickers BBDO za  Dunlopove avtomobilske pnevmatike, testirane za nepričakovano. Kodakovo nagrado za najboljšo fotografijo v evropskem oglaševanju pa je dobil Richard Avedon za oglas za konjak Osborne Veterano, z lepotico na bikovem hrbtu.

Marketing magazin je imel že 25 soustanoviteljev in toliko oglasov, da se mu pred upravo Dela ni bilo treba več zagovarjati.

1994

Navdušenje v Istanbulu je bilo pristno. Aberškov Iztok in Ošlajeva Janja sta nas popeljala v Evropo. Kristalni piramidi EPICE sta bili za vse nas zmagoslavje. Kdor ne razume zakaj sta Iztok in Janja v Evropi, mnogi drugi pa ne, bo tam kjer se je vkopal tudi ostal, smo zapisali takrat.

Evropski parket je bil gladek, a bleščeč, in zdelo se nam je, da nam je tudi usojen in da sta  balkanska kaldrma in domači makadam že za nami. Navdušeni nad svetom, ki se je odpiral, smo pisali o menedžmentu, o trgih pred nami, o mednarodnih sodelovanjih.

Tony O’Rourke nam je odpiral vrata na Irsko in v Bruselj. Mile Gregorič nas je za roko vodil skozi labirint sodobnega menedžmenta in marketinga, Gorazd Bohte pa nam je drugo za drugim predstavljal tržišče bodočih evropskih partneric. Takratni zvezdnik avstrijskih kreativcev Patrick Schierholz, prvi predsednik prve bobnarske mednarodne žirije, se je razpisal o DDB-ijevi filozofiji.

Razplamtela se je propagandna bitka za lastniške certifikate, s katerimi nam je država razdelila svoje lastništvo, zdaj pa so nas novopečeni strokovnjaki za upravljanje s premoženjem prepričevali, naj jim ga zaupamo, če hočemo obogateti. Janez Šušteršič, ki takrat še ni bil direktor urada za napovedovanje bodočnosti, pa je ostro protestiral proti nesmiselnosti certifikatnega oglaševanja, ki pa se seveda ni dalo. Vložite ga na pravo mesto, so nam klicali s plakatov. Ja, kam naj ga vtaknem, se je spraševal zmedeni, ki mu je bil nagovor namenjen.

Bila je zlata doba koledarjev, ki nam jih je lahko zavidal svet. Oglaševalski kolač je zrasel za 30 odstotkov. Še vedno so si ga največ odrezali dnevniki (37%) pred televizijo (30,8%) in revijami (19,6%). Radio je imel manj kot devetodstotni delež, oglaševanje na prostem pa še štirih ni doseglo. Delu brez Novic je pripadalo dobrih 53 odstotkov časopisnega kolača. In Podarim-dobim je še vedno najbolj navduševal televizijske gledalce.

Čas balkanske komoditete se je neusmiljeno iztekel. Avtorske pravice so postale lastnina, njihova nepooblaščena uporaba pa kraja. Piratskih, čeprav romantičnih časov v računalništvu, videotekarstvu, žurnalizmu, pa tudi v oglaševalski produkciji naj bi bilo konec.

Darja Verbič je na berlinski borzi zgroženo spremljala nastop slovenske turistične industrije, ki se je na novo postavljala na noge ter predstavljala svetu, kakor se je pač znala. Turistično ministrstvo je bilo ukinjeno. Zgodba o centru za turistično in ekonomsko propagando pri Gospodarski zbornici je bila še vedno le zgodba. Turizem je bil pač zadnja luknja na piščalki.

Uredništvo Marketing magazina je takrat, obupano nad neprepoznavnostjo Slovenije v svetu, nad neprofesionalnostjo in neambicioznostjo za to pristojnih in nad brezizglednostjo, da bi nas na ta način v Evropi kmalu kdorkoli zamerkal, predlagalo, da namesto turističnega slogana Na sončni strani Alp, ki smo si ga delili z Južno Tirolsko, imenu Slovenija v vseh promocijskih in informacijskih materialih dodamo privesek ALPADRIA. Kot nekakšna ljubkovalna razlaga, nickname, naj bi se Alpadria prilepila na Slovenijo, ki seveda s tem dodatkom ne more biti ne Slavonija, ne Slovakija, še Slovanija skorajda ne in ki bi kot štampiljka ob praznemu podpisu identificirala in ovrednotila državo. Mnogi so bili navdušeni. Jani Bavčer nam je izdelal navdihnjen logo, na turističnem zboru so resno razpravljali o predlogu, sesul pa ga je kdo drug kot prijatelj, ki je ljubosumen zapičil palico med špriklje.

Dragan Sakan in Ivan Stanković, ki sta bila takrat še partnerja in prijatelja, sta odprla največjo oglaševalsko agencijo v Albaniji Saatchi&Saatchi Advertising Balkans.

Mi pa smo se razpisali o fenomenu generacije X, ki je takrat razburjala marketinške in oglaševalske strokovnjake po svetu. Uporniki brez razloga, delomrzneži brez idealov, manični individualisti, egoisti, razvajenci, zasvojenci z užitki in televizijo je pisal dunajski Wiener. Z Mitjo Vrhovnik-Smrekarjem, Juretom Longyko, Janjo Ošlaj in Alenko Cotič se je pogovarjala Bojana Leskovar. In seveda PR, ki ga je bilo iz dneva v dan več, ki bo vedno pomembnejši in mogočnejši, v MM-u ni manjkal. Kaj imajo skupnega mladost, komuniciranje in uspeh? Izdelan PR ISTOP, je v oglasu za novo PR revijo Pristop vprašala in odgovorila Petja Rijavec, študentka FDV. Pa se je šele začelo.

Marketing klub je bil spet imeniten. V Hali A Gospodarskega razstavišča je zraslo pravo malo mestece s časopisnim trgom in Delovo kavarno. Imeni smo maraton, delavnico in MM-ove nagrade. Zlati Cartier za najboljšo slovensko oglaševalsko akcijo je odnesla domov njena kreativna direktorica Mateja Mahnič, SM-ovka. Najlepši koledar je oblikoval Ranko Novak, skoraj najlepšega pa Radovan Jenko in Igor Arih. In še Zlatko Jančič je doktoriral. Dr. Zlatko Jančič, prvi z desne, so malce dvoumno zapisali nad fotografijo iz inavguracije njegovi kolegi iz Studia marketing, ko so mu z oglasom čestitali.

Proslavljali smo 1.600-letnico bitke pri ledeni reki v Vipavski dolini, kjer je Teodozij iz Konstantinopla v imenu enega samega boga in ene same resnice porazil Evgenija iz Rima, ki je zagovarjal pluralen, politeističen pogled na svet in tako kot Črtomir nekaj stoletij kasneje verjel, da ima vsakdo pravico do svojega boga. Znamenita bitka Ad frigidum naj bi bila velika zmaga evropske civilizacije. Nerodno je bilo le to, da je bil poganski Evgenij na čelu Zahoda, bojevnik nove krščanske civilizacije pa vzhodnega dela propadajočega rimskega sveta. Pa tudi Jeshua in Peter sta bila v Aziji doma.

Jernej Repovš, predsednik slovenske sekcije IAA, je bil izvoljen za predsednika srednje in vzhodnoevropskega organizacijskega odbora naslednje svetovne konference IAA v Budimpešti.

 Avstralskega mladeniča je požrl morski pes. Na krhki deski je zajadral v oceanske valove – izzival je. Tako kot mnogi vrstniki, je preziral nevarnost in se predrzno spopadal z njo. Pravzaprav jo je celo ljubil. Ko je zagrabil veter v jadro in kot ptica poletel čez razburkane in nevarne valove, je začutil moč, uspeh in svobodo. Žal je svojo bitko izgubil. Nevarnost, ki ga je potuhnjeno čakala pod gladino, je bila močnejša od njega. Svoje mlado, pogumno življenje je končal v čeljustih morskega pošasti. Ko so ribiči nedolgo zatem ujeli in izvlekli na suho, so v njenem drobovju našli le še nekaj kosti in nedotaknjeno surfarsko oblačilo. To je zgodba plakata, ki je na kanskem festivalu zgrozil občinstvo in navdušil žirijo in njenega predsednika Nizana Guanaesa. . Grand prix, velika nagrada press in poster 1994. Zmagala je akcija, katere celotni budžet je bil le 7.500 dolarjev. Ideja, ki je sydneyska kreativca Bena Nota in Adama Hunta popeljala v svet, je veljala mnogo več. V televizijskem mediju pa so zmagali Američani z džipom grand cherokee, ki je kot krt ril pod nedotaknjeno snežno poljano. Režiser zmagovitega filma Erik Saarinen je sin slovitega arhitekta Eera Saarinena. Ognjemet nad Cannesom je bil zgolj odslikava kreativnega ognjemeta, ki smo ga doživljali na festivalu. Oglaševanje je kot religija, je dejal komaj petintridesetletni Nizan. Kaj ni Jezus dejal svojim apostolom: Pojdite in razglašajte dobro novico.

Med najlepše opremljene steklenice najboljših vin na svetu je MM-ova žirija na Ljubljanskem vinskem sejmu uvrstila tudi koprski sivi pinot 1991, ki ga je za Futuro oblikoval Igor Arih. Tokajski fruliano na drugi strani meje, prav tako okinčan z modrim trakom odličnosti, pa je oblikoval Bojan Maraž iz goriške agencije Krea.

Nadaljevala se je nikoli dokončana polemika med digitalnim in analognim, med linearno in kreativno pametjo, med ortodoksnim in svobodnim.

 »Človeški um, najsvobodnejša stvar v vesolju, se zna dvigniti visoko, da dojame dimenzije, ki jih na trdnih tleh še slutiti ni mogoče. Kot nemirna ptica levitira nad problemi, dejstvi, informacijami, nad skušnjavami in zgodbami, nad vedenim in zgolj slutenim, nad čuti in čustvi, nad strahovi in goni. Nikamor se ne spusti, nikomur se ne prepusti. S prešerno lucidnostjo prepotuje v delčku hipa nešteto poti, ki jih linearni razum ne bi prehodil nikoli in z neznosno lahkotnostjo stke niti povsem različnih in na videz nepovezanih zgodb v novo stvaritev, ki je še ni bilo. V pekel ali v nebesa te lahko popelje navdih neukročenega uma, ki bi rad dokazal, da je edini stvarnik v dobrem in slabem tisti, ki je v nas. Če se mu prepustiš brez pogojev, te lahko odpelje v propad. Če ga ukleneš v računalnik, postaneš računalo tudi ti. Ni rešitve, le izziv, le up in dvom, in poleti če imaš krila, in strma pot. Prav na vsako stopnico je treba stopiti. Hudič je pogosto prijaznejši od angela. Kaj ne bo jezil tistih, ki se ne igrajo z denarjem.«     Jerry de la Femina, ki tako laže, da mu vsa Amerika verjame, in ki mu je advertising v tako zabavo, da bi nas grizla zavist.

SOZ je bil registriran kot Slovensko oglaševalsko združenje, v katerega je bilo včlanjenih 69 posameznikov, 11 oglaševalcev, 27 agencij in 10 medijev. Prvi poslovni sekretar je postal Andrej Žorž. Do tega, da postanemo zbornica, je bilo še nekaj poti.

Na prvem, zares mednarodnem oglaševalskem festivalu Zlati boben v Portorožu, so blesteli Rusi. “Poskušam se spomniti ali se mi zdi, da v množici Rusov, ki sem jih spoznal v minulih dveh letih dopisništva ni bilo bolj imenitnega moža kot je Grimov. Nikogar ni bilo, ki bi tako izrazito dokazal, da si lahko izviren in odličen tudi v navidez nemogoči državi. In ki bi določena kolesa v družbi tako odločno poganjal naprej,” je zapisal v Sobotni prilogi Dela naš moskovski dopisnik Darijan Košir, potem ko je spoznal in za MM intervjuval Jurija Grimova, pravega zmagovalca portoroškega festivala. Prišel je tudi predsednik države Milan Kučan, ki portoroškega kreativnega srečanja ni več zamudil. Pravzaprav je bil to festival v festivalu, saj je vzporedno potekala tudi kompeticija za slovenske nacionalne nagrade.

Zlato vrtnico za najboljši tiskani oglas in plakat je na 4. slovenskem oglaševalskem festivalu Zlati boben dobil Matevž Medja za plakat Jägermeister s podobo Josipa Broza, ki je tudi na prvem mednarodnem oglaševalskem festivalu nove Evrope osvojil zlati boben. Edini slovenski zmagovalec Golden Druma je bil Studio 37 z Jurijem Korencem za tv-spot stavbno pohištvo Jelovica. Na slovenski strani, kjer so bile nagrade cvetlične – vrtnice in marjetice – pa je bil med televizijsko konkurenco zmagovalec Peter Bratuša in agencija Kline&Kline s spotom za oblačila Mure Leona.

Zlato vrtnico za prispevek k razvoju slovenske oglaševalske stroke pa je prejel Jernej Repovš.

Na okrogli mizi Marketing magazina o bermudskem trikotniku slovenskega oglaševanja smo razkrili nasprotja in kontraverzije, probleme nedorečenosti slovenske oglaševalske scene, ki so se takrat sicer zdeli skorajda nerešljivi. Pa vendar – sprejeli smo slovenski oglaševalski kodeks, na Epici pa so se v hudi konkurenci uvrstili v najožji izbor oglasi Matevža Medje, Janje Ošlaj, Barbare Jakše in Vite Kernel in Arihov koledar za konec sveta, ki je osvojil kristalno epico za najboljšo evropsko oglasno publikacijo tega leta.

Umrl je Nino Kovačević, eden najbolj nadarjenih oblikovalcev in navdihnjeni samohodec slovenskih podob. Celostne podobe slovenskih železnic, Ars vivendi, Managerja in Financ, dolge, dolge vrste zaščitnih znakov.

Bil je čas ustvarjalnosti.

Skupina Loesje je s svojimi plakati, ki jih je lepila po zidovih in izložbah, oživila čas:Celo v ponedeljek zjutraj si lepa – Mogoče bi lahko leteli, če ne bi bili tako težki – Eno rdeče morje je   Naslednjič hočem starše svojih let – Vsi so bili na moji strani, zato se je čoln prevrnil.

Napoved prihodnosti, ki nas je takrat čakala, pa smo prepustili mladim, ki so jo takrat poganjali. Janezu Rakuščku, Janji Ošlaj, Stojanu Pelku, Andreji Medvedič, Janku Hočevarju, Karmen Stariha, Matevžu Medji, Geni Rožič, Tomažu Pangeršiču, Katarini Klemenc, Igorju Arihu in Bojani Vajt.

1995

Leto se je začelo žalostno. Odšel je Aleksander Močnik – Brane in z njim spomin na čas, ko se je vse skupaj šele začelo in ko si ob dolgih debatah in fantaziranjih v resnici še predstavljati nismo znali, kaj vse se bo iz takratnih mladih ambicij razvilo. Sestajali smo se in razhajali, rinili naprej vsak po svoje in spet skupaj tekmovali in si pomagali in še opazili nismo, da je šel čas mimo, kaj smo izgubili in kaj zapravili.

Prišel je wonderbra z Evo Herzigovo. V New Yorku so prodali po en nederček na vsakih petnajst, v St. Louisu pa celo na vsakih štirinajst sekund. V sedmih mesecih so s prodajo wonderbra nedrčka zaslužili 120 milijonov dolarjev. Hello boys, v oči mi poglejte!

Gostitelji Epicinega letnega šova so bili Nemci, revija Werbung & Verkaufen ter največja evropska televizijska mreža RTL. V opuščeni düsseldorfski strojni tovarni so pripravili cirkuški spektakel, vreden ustvarjalnega duha. Igor Arih, Jane Štraus in Ervin Hladnik-Milharčič so pobrali kristano Epico za koledar za konec sveta in leta, ki mu sledijo.

Razpisali smo zlato uro Omega za kreativnega direktorja najboljše slovenske oglaševalske akcije, ki naj bo alfa in omega slovenskega oglaševanja, kot smo bili zapisali.

Slovenski oglaševalski kolač je še vedno rasel, dnevniki so si odrezali 31,8, televizija 27,5, drugi tiskani mediji 21,8 in radio malo manj kot 15 odstotni delež. Med časniki je Delo še vedno zavzemalo 50, Večer 22, Dnevnik 16, Slovenske novice 7, Republika 2,4 in Slovenec 2,3 odstotka.

Jasna Lesnjak je pripravila promocijsko in stvarno rekapitulacijo certifikatne vojne in razglasila zmagovalce. Največ je zbral KBM Infond Aktiva, LB Maksima, Kmečka in Krekova družba ter NFD. Porabili so, po lastnih izjavah, po 70-80 milijonov tolarjev, razen Triglava, ki je razpisal in napolnil kar šest skladov, in zapravil 120 milijonov. Svoj kos pogače so si odrezale zaslužne agencije, največ Studio marketing, potem pa Luna, Arsenal skupaj z agencijo Kline&Kline, Formitas in Futura. Vendar tekma v trenutku poročanja še ni bila končana.

Izdali smo prvi veliki samostojni DOSJE slovenskega oglaševanja – belo knjigo industrije, ki je bila lahko že ponosna nase.

Na Balkanu je še vedno gorelo, pa vendar se je življenje tudi vračalo. Kje so standardi Margaret Thacherjeve, ki so naredili svoje? Globalna konkurenca je postajala realnost. Hrvaške, bolgarske in daljnovzhodne šivilje so pač šivale cenejše od murskosoboških in so začele prevzemati Bossova in druga predelovalna naročila. Ponavljajoči se apeli, da naj vendarle slovenski proizvajalci zagrizejo tudi v lastne blagovne znamke, so bili še vedno, če že ne prepozni, brez odmeva.

Med najlepšimi steklenicami najlepših vin, med nagrajenci MM-ove nagrade cordon d’exellence smo spet imeli dva zmagovalca: goriško Kreo za Kocijančičev merlot ’93 ter Janija in Egona Bavčerja za vipavsko stoletno penino, prav tako ’93.

Na Marketinškem klubu je Janez Damjan kot predsednik žirije Zlati MM delil nagrade. Z Omega uro je ponosen odšel domov Janez Rakušček za oglaševalsko akcijo Volvo, za katero je Janez Damjan ob obrazložitvi zapisal, da šokira zaradi preprostosti in pa videza, kot da ne bi bila porojena na naših tleh – z evropskostjo. Najboljši koledar so izdelali v agenciji Kompas design Barbare Vajde – generacija ’82. Obiskala nas je takratna državna sekretarka Vojka Ravbar. Nepozabni plakat za kravo pri okulistu pa je naredil kdo drug kot Matevž Medja. Iztok Aberšek in Andreja Medvedič sta najela zapuščeno Titovo čajnico v gozdu nad Blejskim jezerom in odprla svojevrstno kavarno, nočni klub in galerijo. Škoda, da je ni več.

V Cannesu še nikoli nismo imeli takšne zasedbe. Dobre pol stotnije slovenskih navijačev, učencev, radovednežev in zavistnežev nas je bilo tam. Ploskali smo Matevžu Medji, ki se je z oglasom Sharp in Mind, ki ga je ljubeznivo pripravil za konkurenčno agencijo Studio 37, uvrstil v najožji izbor. In žvižgali smo predsedniku obeh žirij – Franku Lowu, ki je večino nagrad podelil sebi oziroma svoji agenciji. Najvišjih dveh nagrad – grand prixov, pa ker sam ni imel primernega dela, sploh ni podelil. Nekateri so rekli, da je pač postavil kriterije svetovnega rekorda, ki pač ni bil presežen, drugi, da je festival olimpiada, ki vedno mora imeti zmagovalca. Pepsi, Levi’s, Nike in Volvo so bili nesojeni, pravi zmagovalci festivala.

Nov oglaševalski medij internet je bil še bolj ekskluziva in zanimivost kot realnost, čeprav v časopisu ni manjkal.

Zlatko Jančič, ki svojega častitega kolega profesorja sicer ni mogel prepričati, da naj bi nehal govoriti o reklami, je z odmevnim zapisom v premislek USTAVITE REKLAMO  naredil red v strokovni terminologiji pri nas.

V Portorožu smo imeli zadnjič dva festivala – slovenskega in mednarodnega hkrati. Podelili smo zlate in srebrne situle, zlate in srebrne bobne. Najvišjo nagrado – zlato situlo – za tv-oglas je pobrala agencija Kline&Kline za  oglas Zdravljico – begunka po naročilu nacionalnega odbora mladih za akcije proti nestrpnosti. Najboljši tiskani oglas je pripravila Futura za spodbujanje nekajenja za Ministrstvo za zdravstvo. Najboljšo publikacijo je prav tako pripravila Futura za predstavitveni katalog s CD-jem RTV Slovenije Vite Mavrič. Najboljšo embalažo so zasnovali v Studiu marketing za motorno olje Proton in najboljši radijski oglas za Salamurin v agenciji Faktor. 

Agencija leta je bila Futura, oglaševalec leta Delo. Zlato vrtnico za osebnost letaje prejel Jaka Judnič. Pogled nazaj kaže, da je bilo to dobro leto, v katerem so se ostro za prvo mesto borili tudi Formitas z izjemno serijo duhovitih spotov za whisky Whyte in Mackay, Luna s tv-spotom Iščete delo?,  Studio marketing pa za Liscino spodnje perilo.

Takorekoč v isti sapi se je zgodil tudi Zlati boben s prvo veliko slovensko mednarodno zmago s Futuro kot najboljšo agencijo nove Evrope. Predsednica žirije je bila Julia Nemes, zlati zmagovalci pa Rusi s spotom za Rikk banko, ki je kasneje v Cannesu prejel srebrnega leva, Formitas za serijo Whyte in Mackay ter SM Bates Saatchi&Saatchi Skopje za enkratni oglas in plakat Jazz festival Skopje. Nagrade so odšle v Studio 37, Medja & Carlsson, Ošlaj design, Darji Vuga, Tovarni vizij in agenciji Kline&Kline. Zlati boben za najboljši tiskani oglas so odnesli Poljaki z gverilskim oglasom za pivo EB Damirja Brajdič.  Ladja je bila splavljena.

Gorazd Bohte je nadaljeval svojo serijo o Avstriji, Franciji, Švici, Finski, Madžarski. Matjaž Bren nam je pisal iz Amerike, Černy Pavel iz Češke, Tomaž Brejc je pisal o angelih – slovenski likovni umetnosti, Miro Kline o tranziciji in oglaševanju, Darijan Košir nam je poročal iz Moskve, Jernej Repovš iz svetovne konference IAA v Budimpešti, Vlad Vasyuhin o krizi oglaševalske industrije v Rusiji. Franci Zavrl pa o vtisih iz Malezije, kjer je bil na kongresu IPRA.

Mateja Mahnič je odprla svojo Snovalnico MA. Leto je šlo h koncu in delali smo obračune. Na okrogli mizi smo soočili takrat najbolj odgovorne za slovensko promocijo: Mateja Kovača, direktorja Urada za gospodarsko promocijo in tuje naložbe, Boruta Šukljeta, direktorja Urada vlade za informiranje in Petra Vesenjaka, sekretarja za turizem pri Ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Govorili so veliko, povedali pa ne.

Bila je Epica in spet smo imeli tri finaliste. Studio marketing in Studio 37 (Matevž Medja) in Janjo Ošlaj ter še enkrat Studio marketing s kristalno Epico za embalažo motornega olja Proton. Še nikoli doslej oglasna sporočila niso bila tako ostra, jasna in srhljivo natančna. Zobna krema Sensodyne, Diesel, Economist, Tag Heuer so bili v prvi vrsti , BBC radio Scotland Tonyja Kaya pa korak pred njimi – zlata Epica. Pogumneje in opazneje kot doslej je bila na Epici prisotna Nova Evropa, ki je predselekcijo opravila v Portorožu.

To je bilo eno najkrajših let, tisto pred nami pa je bilo spet prestopno.

1996

Zadnje prestopno leto pred prelomom tisočletja se je začelo burno. Dve novi komercialni televiziji, trije novi časniki, na pol legalni veliki plakati, ki so se razlezli po deželi in nabor komercialnih radijskih postaj je pravzaprav znak normalizacije medijskega prostora na novih tržnih kapitalističnih temeljih. Pa seveda tudi to, da je mednarodni kapital, da so multi nacionalke vstopile na naš trg in da so bili novi komercialni mediji v tuji lasti, in nove oglasne nadnacionalne mreže pravzaprav le znamenje tega interesa.

Na agencijski zmagovalni oder so po vrsti sedli: Jernej Repovš, njegov Studio marketing je obrnil celo milijardo tolarjev, na drugi stopnički je bil Mitja Milavec z Luno in 995 milijonov prometa, na tretji pa Daniel Levski s svojim Virgom, ki je postal L&L Communications z 953 milijoovi. SMS Bates Saatchi&Saatchi, beri Dragan Sakan, in Ivan Stanković je bil že na četrtem mestu z 825 milijonov prometa.

Televizija je prvič prehitela dnevnike (31:28,7 %), zunanji mediji so prvič presegli 5 odstotkov. Slovenec in Republika sta si odrezala svoj delež in Delo je prvič padlo pod 50 odstotkov dnevnega časopisnega kolača (48,3%). Med ostalimi tiskanimi mediji pa je slej ko prej vodil Nedeljski dnevnik pred Jano, Primorskimi novicami in Gorenjskim glasom. Mladina je bila s 120 milijonov oglasnega prihodka na petem mestu. Loterija Slovenije, za katero je promocijo na dokaj čuden način in na svoj račun vodila Televizija Slovenije, je bila po številu objav najmočnejši slovenski oglaševalec, na drugem mestu je bil že Henkel pred Procter & Gamblom in Renaultom. Prva naslednja slovenska firma Petrol je bila šele na petem mestu, Krka na šestem, Nova Ljubljanska banka na sedmem in Mobitel na osmem. Po primerjavi razrezov oglasnih kolačev je bila Slovenija takrat zelo podobna Avstriji, pred Madžarsko, Češko, Poljsko, Slovaško in Italijo, kjer je televizija povsod pobirala več kot polovico kolača.

Daytonski sporazum je ukinil sankcije nad Zvezno republiko Jugoslavijo. Nov trg se je odprl.

Polemika okoli novega turističnega znaka Slovenije pa se kar ni pomirila. Kakor koli, lipov list, ki je bil veliko več kot turistični znak, saj je bil v svojem času v resnici simbol slovenskih osamosvojitvenih teženj, je odpadel. V svetu očitno ni mogel odigrati vloge, kakršno je imel doma. Na evropskem združenju nacionalnih agencijskih združenj na sestanku v Dublinu  so sprejeli sklep, da sprejemajo Golden Drum za uradni in edini festival agencijskih združenj Vzhodne in Srednje Evrope.

Rezervirano za PR, smo naslovili novo rubriko MM. Božidar Novak, Nada Serajnik Sraka, doktorski kandidat Dejan Verčič, Gregor Draksler, Franci Zavrl, Brane Gruban, Meta Maksimovič, Bojana Leskovar in Martina Merslavić so bili najpogostejši avtorji.

Ob 15-letnici smo izdali prvi MM-ov dosje na zgoščenki. V tisku je bila prva slovenska brezplačna publikacija Slovenski delničar s štartno naklado 640.000 izvodov. Ob 15-letnici je izšla tudi urednikova knjiga Oglašanja v A-duru s podnaslovom o reklami in ekonomski propagandi, o tržnem komuniciranju in dogovornem gospodarjenju, o deželi, o Jugoslaviji, o Sloveniji in o novi Evropi, o praporščakih slovenskega podjetništva, o snubačih – knjiga za prijatelje. Naslov je bil predober, da bi ga v knjigarnah doumeli. Knjigo so razstavili v oddelku za muzikalije in glasbo. Tudi prav.

Igor Arih je dobil hčerko Lano in obvestilo iz New Yorka, da je njegov najbolj zidni koledar osvojil na tamkajšnjem festivalu zlato medaljo. Po MM-ovi nagradi za najboljši slovenski koledar in newyorškem priznanju ga je konec leta čakala še kristalna piramida Epice, ki pa bo, kot smo se takrat odločili, svojo deseto jubilejno slavnostno podelitev imela v Ljubljani, v organizaciji Marketing magazina seveda. Nov član MM-ovega Zlatega kluba in nov lastnik zlate ure, tokrat Tag Heuer, je postal Miha Hočevar, kreativni direktor oglaševalske akcije Nedelo, ki je uspešno, tako rekoč preko noči, lansirala na trg 60.000 izvodov novega časnika. Svoj prvi rojstni dan  je proslavljal tudi Slivnikov Mag.

Osmi cordon d’exellence je šel v Brda Alešu Kristančiču za Movio – merlot ’92 ter Ediju Simčiču za sauvignon ’95.

V Cannesu je krmilo obeh žirij, televizijske posebej in Press in poster posebej, prevzel Michael Conrad, kreativni direktor agencijske mreže Leo Burnett Worldwide. Velika zvezda tistega leta je bil v Indiji rojeni in v Ameriki izšolani Tarsem, ki je s spektakularno nogometno bitko med angeli in demoni v Nikovih copatah ciljal povsem na vrh. To je bila igra Davida in Goljata, so pozneje komentirali člani žirije, ki so po večkratnem glasovanju podelili najvišje priznanje prisrčnemu filmčku o slončku, nagajivem dečku in bombonu štirikrat smo glasovali, je povedal Conrad, naposled pa je le zmagalo prepričanje, da je čista, briljantna in preprosta ideja močnejša od še tako perfektne izvedbe. Nike, ki je stal šest milijonov dolarjev, je preprosto predrag, da bi ga lahko postavili za vzgled.

Slovenci pa stavimo na mlade. V ožjem izboru smo imeli serijo samopromocijskih oglasov Studia marketing, ki so jo pripravili Boštjan Tadel, Radovan Arnold, Janez Rakušček in Dušan Grobovšek.

Sakan je izdal svojo čedno dekle – Pretty woman in z njo šarmiral levo in desno. Propagandist pač, od kože do kosti.

Kotler je končno izšel v slovenskem jeziku. Na Bobnu, kjer je bilo polovico oglasov slovenskih,  smo seveda spet namahali vse, od tu pa do Vladivostoka. Zlati boben za televizijski spot je šel sicer na češko agenciji DMB&B. Zlati boben za koledar in podobna oglaševalska sredstva je odnesla Futura z najbolj zidnim koledarjem Igorja Ariha. Med zmagovalci je bil tudi Studio marketing, Kompas design in Tovarna vizij, agencija leta pa ponovno Futura.

Virgo od tega leta naprej ni bil več Intacta, kupil ga je Publicis FCB Europe in hkrati z njim tudi Virgove agencije v Albaniji, Makedoniji in Jugoslaviji. Marketing magazin in Studio city pa sta skupaj razpisala natečaj za najboljši oglas s potenco, ki je kar nekaj časa vznemirjal slovenske kreativce in jih promoviral po ekranih nacionalne televizije.

MM Slovenija, promocijska revija republike Slovenije v angleškem jeziku je izšla že trinajstič.

1997

Leto se je začelo imenitno. V Cankarjevem domu smo organizirali deseto jubilejno podelitev evropskih kreativnih nagrad Epica. Država je potrebovala promocijo in prepoznavnost in domači bogovi so nam bili naklonjeni. Ljubljanski župan, Dimitrij Rupel, nam je celo dovolil, da odmontiramo enega od štirih zmajev na Zmajskem mostu in ga preselimo na veliki oder Cankarjevega doma, ker smo ga pač izbrali za simbol prireditve. Vse je bilo dogovorjeno in pripravljeno, dokler nam niso na Zavodu za raziskavo materiala, ki je bil zadolžen za sanacijo mostu in njegovih spomenikov povedali, da so mogočni zmaji narejeni iz le nekaj milimetrov debele pločevine, da je njihovo ogrodje krhko in da selitve ne bi prenesli. Prireditev pa je bila kljub temu veličastna in po zatrdilu direktorja in lastnika Epice, Andrewa Rawlinsa, najboljša in najlepša do danes. Poleg umetniškega programa z Betontancem in fantastično modno revijo Alana Hranitelja, smo zbrali na odru imenitne sogovorce: Jacquesa Séguélaja, Patricka Colistera, Boba Garfielda, Milko Pogliani, Christerja Sundella, ki so se zapletli v iskren in razborit disput o provokacijah, oglaševanju, o oglasih in plakatih Oliviera Toscanija. O tem, kdaj gre kreativnost čez rob in kdaj ne, o temeljnih esencialnih vprašanjih stroke. Spektakel je za odrom dirigiral Jurij Korenc, na odru pa Tajda Lekše in Aleksander Čolnik. V prvi vrsti sta drug ob drugem navdušeno ploskala Milan Kučan in Dimitrij Rupel. Ženska potrebuje moškega kot riba bicikel, so zapisali v zmagovitem oglasu Patricka Colistera in Tonyja Kaya za pivo Guinness in nam ribo na biciklu tudi pokazali.

Čas je, da Slovenija dobi prvega leva, je pogumno izjavil magister Igor Tiefengraber, direktor Europlakata Slovenija, ki se je sprijateljil z organizatorji kanskega zlatega leva in postal uradni predstavnik največjega svetovnega oglaševalskega festivala za celo novo Evropo. Leva takrat še nismo dobili, pač pa je po zaslugi enega Igorja postal prvi član kanske žirije iz nove Evrope drugi Igor – Arih. Škoda, da Tiefengraberjeva funkcija ni trajala več kot leto dni in pa da se od takrat pa do danes še ni našel stolček za drugega slovenskega člana žirije.

Smo pa izdali prvo številko prve slovenske znanstvene revije za trženje Akademija MM. Urednik prve številke je bil Janez Damjan.

Slika slovenskega oglaševalskega kolača se je s prihodom komercialnih televizij začela megliti. Izjemne razlike med fakturirano in plačano realizacijo in pa pogojenost pravilom ameriškega lastnika, ki zaradi kotacij na borzi ne daje predhodnih podatkov. Pa tudi odkrito zavračanje informacij pri nekaterih drugih medijih nam je otežilo izdelavo realne slike. Vsekakor pa se je trend nadaljeval.

Televizijski oglasi so rasli, predvsem na račun tiskanih in še posebej dnevnih medijev. Delo je pokrivalo 48,19 odstotka, Večer 21,34, Dnevnik 15,51, Slovenske novice 6,92, Republika 6,24 in Slovenec 1,80 odstotka trga dnevnih časopisov. Nedeljski dnevnik, Jana in Primorske novice so pobrali največ tiskanih revijalnih oglasov, na agencijskem trgu pa je Luna prevzela primat pred Publicis Virgom, Studiom Publikum in Studiom marketing. Ker medijski zakupniki še niso zares vstopili v igro, so karte mešali tudi nekateri dvoživkeži. Že drugič zaporedoma smo objavili vzporedno tudi izračun slovenskega medijskega kolača, kot ga je pripravila Mediana, ki ne zbira podatke pri medijih, temveč registrira njihovo oglasno žarčenje in je zato glede efektivnega oglasnega pritiska na potrošnika natančnejša, glede efektivne oglasne realizacije medijev pa ne. Razkorak med obema pregledoma je bil iz leta v leto večji in je iz leta v leto demonstriral večjo nepreglednost slovenskega medijskega trga.

Šesti slovenski oglaševalski festival, ki  je bil hkrati tudi šesti marketinški maraton v skupni organizaciji Marketing magazina in Slovenskega oglaševalskega združenja, je v Cankarjevem domu prinesel Janezu Rakuščku že drugo zlato uro za akcijo Delo Diners, lepe zlate situle kot najvišje nagrade pa so šle v roke agenciji Luna oziroma Stojanu Pelku za televizijski spot Bančni roparji – tiskalnik Epson, agenciji Toraks za oglas Cliché, Agenciji Pan in Mitji Petroviču za Zum insekticit, zlati MM s skulpturo pa Radovanu Jenku za koledar Asociacije ter Miljenku Liculu za letno poročilo Pivovarne Laško.

Zlata vrtnica za oglaševalsko osebnost leta je bila namenjena Janiju Bavčerju. Čeprav je bila prireditev zasnovana ambiciozno ali pa prav zato, je bilo okoli njenega koncepta in smisla veliko razhajanj. Nekateri so bili navdušeni, nekateri pa niti ne.

Tudi oglas s potenco Spovednica je razburjal duhove. Duhovita spovednica agencije Futura in Vitala Verliča je bojda užalila vernike, ki pa so, kot se spodobi, ostali le pri besedah.

Marketing magazin je ob festivalu Golden Drum začel izdajati brezplačnik Golden Drum Magazine, ki ga je distribuiral štirikrat letno na 12.000 naslovov po Novi Evropi. Tudi PR-ovci niso ostali brez mednarodnih priznanj in nagrad. Katarina Klemenc in Igor Šuštar sta že drugič zaporedoma prejela prestižno zlato pero na tekmovanju IABC.

Oglaševanje je postajalo vse pomembnejše in Televizija Slovenija je s Katjo Škoberne odprla redno sobotno oddajo na 1. programu Cik-cak. Prodorna Katja je, dokler so jo imeli na Televiziji radi, pripeljala pred svojo kamero prav neverjeten nabor svetovnih oglaševalskih zvezdnikov. Vsaj kar se novinarske profesionalnosti tiče, je bil televizijski marketing svetovljanski.

Predsednik kanske žirije je bil Šved Bo Ronnberk in tudi velika nagrada je, vsaj z eno nogo, ostala na Švedskem. Joakim Jonason, kreativni direktor agencije Paradiset DDB Stockholm je slavil s simpatično odštekano serijo spotov za italijansko blagovno znamko Jeans Diesel. Akcija desetletja, kot so zapisali. V drugi žiriji z istim predsednikom, v kateri je sedel tudi naš Igor, pa so z najvišjo nagrado nagradili Mercedesov oglas britanskega Leo Burnetta s srebrno puščico SLK na parkirnem prostoru ter divjimi sledovi zaviranja na asfaltu zavidajočih mimo vozečih.

Na Zlatem bobnu si je golobček nadel petelinjo rožo in se s svojimi golobicami ponosno usedel na tamborin. Imeli smo imenitnega predsednika žirije Ivana Čimburova iz moskovske agencije Video International, ki je na zaključni prireditvi pred televizijskimi kamerami v velikem hangarju portoroške marine v odprtem dualu s prvim ameriškim advertising komentatorjem Bobom Garfieldom kot ceremonmajstrom podelitve pobral večji aplavz. Zmagovalci so bili prvič Čehi, slovenska junaka pa Dušan Grobovšek in Janez Pukšič.

Z nagradami ali brez sta najbolj zaznamovali slovensko oglaševalsko sceno 1997 Ines Drame z dražljivimi Liscinimi plakati Ne zapelji me v skušnjavo ter Violeta Zgonik z enkratno Mobitelovo zbiralno akcijo Kam so vsi medvedki šli.

Imeli smo tudi prvi formalni ustanovni zbor slovenske oglaševalske zbornice s kandidatno listo in predvolilnimi nagovori. V prvem upravnem zbornice so sedeli: Mojca Randl, Boštjan Strnad, Marko Vičič, Jure Apih, Janez Čadež, Tereza Gomilšek, Jelka Laurenčič, Darinka Pavlič, Gordana Petek Ivandič in Andrej Žorž kot sekretar.

Na sestanku soustanoviteljev nas je Franci Zavrl sprovociral, da smo preveč suhoparni, da ne poznamo heca in da si ne upamo zares podrezati v nikogar, čeprav le za šalo. Vpeljali smo rubriko Reklama, reklame s hudomušnimi zbadljivkami naših sopotnikov, ki pa so bili Janez Rakušček – zlatourčni, Jernej Repovš – eminenca, Jani Bavčer – lepi, prehitro užaljeni. In smo se rajši vdali in s provokacijo prenehali, čeprav nam je bilo potihem še dolgo žal zanjo.

Kakorkoli, priveslali smo do 200. številke in pobarali 24 prvokategornikov iz vseh vetrov, kakšno naj bi bilo oglaševanje tretjega tisočletja. Odgovorili so nam Lewis Blackwell, urednik revije Creative Rewiev London, potem Knut  Anderson, kreativni direktor New Deal DDB Oslo, Graham Hilton, predsednik Bates London, Andrew Rawlins, predsednik Epice, Pariz, Milka Pogliani, kreativna direktorica McCann-Erickson Milano, Richard Myers, kreativni direktor Saatchi&Saatchi London, Gerry Farrell, kreativni direktor The Light Agency Edinburgh, John Holmers, direktor IAA New York, Bob Garfield, kolumnist Advertising Age Washington, Michael Sennott, direktor McCann-Erickson za Evropo, Matjaž Bren, profesor in kolumnist, Kolorado ZDA, Dragan Sakan, SMS Bates Saatchi&Saatchi Beograd, Pavel Maurer, kreativni direktor praške agencije En,i  Peter Nagy, generalni sekretar madžarske oglaševalske zveze, Jan Kasper, direktor Soria & Gray Bratislava, Leszek Stafiej, predsednik in kreativni direktor McCann-Erickson Varšava, Marius Demner, predsednik in kreativni direktor Demner&Merlicek  Dunaj, Donald Gunn, kreativni direktor Leo Burnett London, Jiri Mikeš, direktor češkega združenja agencij ARA, Jacques Seguela, podpredsednik korporacije Havas Advertising Pariz, Ivan Čimburov, kreativni direktor Video International Moskva, Daniel Ružička, kreativni direktor Young&Rubicam Praga, Maurice Levy, predsednik Communications Publicis Pariz, in Michael Conrad, podpredsednik in kreativni direktor Leo Burnett Worldwide.

Velika kristalna zlata Epica je šla tokrat v Italijo kultnemu režiserju Tarsemu za agencijo Pirelli Gocce Lowe Milano ter športne copate Superga. Slavimir Stojanović je s svojo hodečo noto Sony walkman zmagal v kategoriji audio vizualnih tiskanih oglasov, Igor Arih pa z napihljivim ovitkom zgoščenke slovenskega pihalnega kvinteta Slowind v kategoriji embalaža.

Nismo se še dali. Še vedno smo izdajali revijo MM Slovenija v angleščini in še danes nam je žal, da je ni več.

1998

Osemindevetdeseto leto je bilo bojevito. Začel je Repovš in v seriji šestih zaporednih zapisov o zvezdnem prahu, o pičih in napičih, o mitih ob jubileju, o izpihnjenih jajcih, o brokerski generaciji in o festivalih brez dlake na jeziku razmahal slovensko oglaševalsko sceno. Menda še nikoli doslej niso akterji njegovih zgodb prebirali tako ostre in neusmiljene besede o sebi. A slovenska oglaševalska stroka se je lomila. Na trgu se je vrtelo vedno več denarja, pa tudi več drznih in navdahnjenih idej. Vedno več ostrih in neusmiljenih igralcev je bilo na igrišču in vedno pomembnejši je postajal profit zaradi katerega bi šli mnogi tudi čez rob. MM je takrat stal sredi življenja in se ni izogibal ne konfliktom, ne izzivom. Vojna ali mir je bil uredniški zapis, ki se je spopadal s teksaškimi metodami medijske cenovne in rabatne vojne, z netransparentnostjo odnosa med mediji, agencijami in naročniki, in zarezal v hudo debele interese. Enajst direktorjev enajstih agencij povezanih v medijsko združbo je vložilo tožbo proti direktorju trženja in članu uprave Dela, ki naj bi s poslovno politiko, na kateri je vztrajal, neupravičeno ogrožal njihove interese. S tožbo ni bilo nič, ostala pa je brazgotina, ki jo je šele čas pozdravil.

Sicer je bilo to Delovo leto. Po zmagoviti seriji tv-spotov z Markom Crnkovičem, ki raje piše kot misli, z Ervinom Hladnikom-Milharčičem, ki se je sredi palestinskih gričev spraševal kako se bo končala ta zgodba in Mojco Drčar Murko, ki razmišlja hladnokrvno, vendar ne piše hladno, je slovensko javnost – oglaševalsko, medijsko in splošno, pretresel Mitja Meršol.

»Tajnica mi je prišla povedat, da Mitja Meršol, glavni urednik časopisa Delo, dela samomor”, je pisal Jernej Repovš v svoji kolumni, ”stoji na vrhu Delove stolpnice, ki smo ji včasih rekli črna vdova in zre v globino. Na pločnikih spodaj in na zelenici ob železniškem nadvozu je vse črno ljudi, ki to gledajo, nad Meršolom pa lebdi helikopter iz katerega policaji prepričujejo Mitjo, naj ostane raje pri življenju. Stisnilo me je pri srcu, z Mitjo se poznava še iz mladinskih časov in nedavno od tega sva klepetala pri kosilu v Maximu. To ne more biti res, sem najprej ganjeno, potem pa prepričljivo rekel tajnici. Mitja Meršol ni človek, ki bi napravil samomor. Čez pol ure sem zvedel, da so za Delo snemali televizijski oglas, v katerem je Mitja Meršol nazorno demostriral Apihov slogan Čim bolj hodiš po robu, bližje stopaš resnici. Še dobro, da se ni zmislil slogana Za resnico grem tudi čez rob.«

Zlata situla za najboljši televizijski oglas in najboljšo akcijo leta, in priznanje Oglaševalec leta za Delo.

Na vrhu oglaševalske lestvice je bila Luna pred Publicis Virgom in agencijo Prestige, Studio marketing ter SMS Bates Saatchi&Saatchi. Televizija si je odrezala že krepko večji delež od drugih medijev (34,7:26,1:23,3:9,5:6,4). Delo je potem, ko sta mrknila Republika in Slovenec, spet obvladovalo 50 odstotkov časopisnega trga, pred Večerom 26, Dnevnikom 16 in Slovenskimi novicami 8.

Največji oglaševalci pa so bili Procter&Gamble, Športna loterija, Loterija Slovenija, Henkel Zlatorog in Wrigley. Po multimedijski raziskavi Mediane pa je bila med vsemi mediji najbolj konzumirana TV Slovenija 1, pred POP TV, pred Nedeljskim dnevnikom, pred Kanalom A, pred Pilotom, pred Vikend magazinom, pred Radijem Slovenija 2, pred Slovenskimi novicami, pred Lady in pred Družinskim delničarjem. Medijsko zaporedje se je postavilo na glavo.

Na slavnostni podelitvi Epicinih nagrad v Stockholmu sta blestela Igor Arih in Slavimir Stojanović v ekipi Dragana Sakana in njegove agencije.

Na FDV-ju je diplomirala prva generacija komunikologov. Mnogi niso vedel,i kaj ta študij pravzaprav je in kaj naj bi njegovi diplomanti počeli, vendar se je kmalu izkazalo, da so vsaj tisti, ki so se vpisali in študij končali, to kar dobro vedeli.

Na medijski sceni se je s pomočjo MM-a odprla nova fronta zahtev po objektivnih podatkih o prodanih nakladah slovenskih tiskanih medijev. Absurdno stališče nekaterih, da so ti podatki poslovna skrivnost, so sicer zdržali še kar nekaj časa, pa vendar s pozivom upravnega odbora s SOZ vsem slovenskim medijem, da naj omogočijo neodvisni revizorski hiši, da verificira in omogoča objavo poštenih podatkov o tiskanih in prodanih nakladah, je bil storjen prvi korak.

Milan Pajk nam je pisal in slikal iz svoje poti po Sahari, kamor se je s svojim avtomobilom na poti med Tunisom in Dakarjem spravil v eno svojih avantur. Boštjan Strnad pa je začel svojo znamenito serijo Oglas na ogled, ki še vedno ni izgubila naboja. Slovenski oglaševalski festival SOF je bil še vedno v Ljubljani. Bil je to celodnevni dogodek v Cankarjevem domu. Slavil je Mitja Petrovič, kreativni direktor agencije Pan, ki je bila agencija leta ter Igor Arih, ki je dobil vrtnico za osebnost leta. Zlati MM za najboljši koledar pa je dobila Mura z Žaretom Kerinom in Janezom Pukšičem. Najboljše letno poročilo pa so pripravili v Iskri Emeco.

Kanski festival je vodil Jean-Marie Dru, predsednik in izvršni direktor TBWA International. Oglaševalec leta je bil Diesel in njegov šef Renzo Rosso. Grand prix za najboljši oglaševalski film leta je dobil Nike, Agencija Goodby Silverston & Partners. Med legendarne se je zapisal brazilski hlod z letnicami rojstva Napoleona, Hitlerja, Kennedyja in Motherfuckerja, ki je podrl to drevo. Najboljši tiskani oglas je bil spet Volkswagnov hrošč – Arnold Communications Boston.

Slovenska delegacija je bila glede na velikost države iz katere prihaja zanesljivo najštevilčnejša in prvič je imela tudi svoj nacionalni sprejem, tako kot se za vse profesionalne nacionalne organizacije tudi spodobi. Marketing magazin je povabil v gostilnico Chez Alex v kanski marini na krožnik bouillabessa in kozarec roseja, tudi Srbi, Hrvati, Rusi, Brazilci in Norvežani so bili zraven.

Benjamin Ivančič in Zlatko Ledinek sta bila naša mlada leva v Cannesu, ki sta se tam dokončno zastrupila z advertisingom, ki mu še vedno zvesto služita.

V Portorožu pa smo v prenovljenem teatru Tartini razobesili oprano perilo in vse tiskane oglase petega Zlatega bobna. Žiriji je predsedoval Michael Conrad, veliki zmagovalec pa je bil Dragan Sakan s svojo agencijo SMS Bates Saatchi&Saatchi Balkans, ki je bila agencija leta. V legendo se je zapisal madžarski tv-spot, Hungarian Orange in bosanski oglas s torbico iz človeške kože Association for Saving Humans made in Bosnia. Skupaj je največ nagrad šlo v Rusijo. Slovenija je bila druga, Poljska tretja, Madžarska pa četrta. Najboljša slovenska agencija je bila Futura na tretjem mestu. Zaključno prireditev  smo organizirali kar v Ljubljani v Cankarjevem domu. Vse udeležence smo v petek naložili v avtobuse in jih pripeljali v Ljubljano. Takratna županja Vika Potočnik nam je še dolgo pihala na dušo, da naj bi festival v celoti in za zmeraj preselili v Ljubljano. Prireditev je bila imenitna in težko pozabna.

Razburljivo leto se je kot vsako doslej končalo z Epicinim žiriranjem v Parizu z veliko nagrado za turistično agencijo Thompson, ki so jo zasnovali v stockholmskem Paradisetu DDB. Edini slovenski finalist je bil štrikani kondom pull over Janeza Čadeža in Radovana Arnolda Studio marketing J.W.T.

1999

Zadnje leto drugega tisočletja. Čez slovensko nebo so zlovešče grmela Natova letala, ki so stresala bombe na našo bivšo prestolnico.

Transparentnost oglaševalske scene je še vedno velika tema, koliko v resnici poberejo medijski zakupniki, po kakšni ceni plačujejo največji oglaševalci, na kakšen način mediji plačujejo svoje medijske “svetovalce”. Kakšne so prave tiskane in prodane naklade nekdaj uspešnih revijalnih časopisov – bitke nikoli ni konec.

Mladci, ki so se na Zlatem bobnu učili posla, so naredili svoj lasten festival Magdalena. Festival mladih ustvarjalcev vizualnih komunikacij je v mariborski Pekarni začela svojo uspešno pot. Prva žirija je bila domača: Dragan Sakan, Igor Arih, Vesna Brekalo, Zdravko Papič, Vladimir Gabrijan in Marjan Novak. 

Dogovorili smo se, da sta SOF in Zlati boben festivala Oglaševalske zbornice in da je Jure Apih mandatar in predsednik Zlatega bobna. Modra tabletka pa je označevala vizualno identiteto SOF-a, ki se je spet vrnil v Portorož.

Prebudil se je slovenski humor. Najprej s Kobalom (Alora, pridem več kasno!), potem s Hočevarjevim filmom Jebiga, z njegovimi Vilami in Joškom, ki naš najbolš prjatu, pa do Tadlove Klinike Tivoli in Policajev. Fine de Millenium se je zdel obetaven.

Prodajali, načrtovali, preprodajali smo medije še vedno precej po domače in tako kot si zrela generacija ni znala predstavljati sveta brez elektrike, si danes mlade medijske načrtovalke ne morejo misliti, kako prodajati ali kupovati televizijski program brez telemetrije. V prejšnjem tisočletju, no sedem let nazaj, je na straneh MM-a potekala bitka za in proti, za takšno ali drugačno, za tega ali onega izvajalca in Pavel Grzinčič je bil eden od bolj zagrizenih borcev.

V Portorožu, kjer je SOF potekal pod taktirko Jerneja Repovša, so zmagale Mihove Vile »Najpomembnejši, če že ne edini, pravi presežek pravkar minulega osmega slovenskega oglaševalskega festivala,« smo zapisali v MM. Radio je bil razočaranje, žive predstavitve celostnih akcij, ki so na prihodnih festivalih začele pokati od ambicij, pa so bile takrat proglašene za najbolj pišmeuhovski del programa.  Seveda se je še vedno bila bitka za žirijo, ki so si jo velike agencije prilastile zase in bile zato seveda deležne kritike tudi takrat, ko bi si je vsaj zaradi odločitev žirije ne bi zaslužile. Devet žirantov iz devetih leto prej najuspešnejših slovenskih agencij je v ožji izbor pripustilo le dela ene same agencije izven kroga devetih posvečenih. Preostalih štirideset, ki so sodelovale s svojimi deli, ni zaslužilo niti spodbude drugega kroga. A na napakah se učimo in čas in modrost sta naredila svoje. Matevž Medja pa je šel v Strasbourg in je Svetu Evrope prodal podobo akcije Globalization without poverty, kar je bilo prvič, da je Svet Evrope izbral delo avtorja, ki ne prihaja iz zahodne Evrope.

1. marca 1999 je bila tudi formalno vpisana v register Slovenska oglaševalska zbornica kot prostovoljna, samostojna, strokovna in nepridobitna zastopnica slovenske oglaševalske industrije, organizirana po modelu sodobnih svetovnih oglaševalskih samoregulativ.

Marketing klub je bil spet živ. Blesteli so, kakopak, koledarji. Bojana Fajmut in Franci Virant z Labodovim koledarjem sta bila čez vse. Odličen je bil tudi triletni metrski koledar  za Lutkovno gledališče. Kje so tisti časi

Osebnost leta na osmem SOF-u je bil dr. Zlatko Jančič, oglaševalec leta Športna loterija, agencija leta pa, kot se spodobi, Studio marketing JWT.

V resnici uspešnejši so bili naši kolegi poslovni komunikatorji. Kar 44 zlatih peres svetovnega združenja IABC je že odšlo v Slovenijo, naj bi za zgodovino (vse velja le do konca prejšnjega tisočletja) zapisali. Dobili so jih: Igor Šuštar, Mija Gačnik, Brane Gruban, Evelina Bandelj, Katarina Klemenc, Martina Merslavič, Darinka Pek-Drapal, Dejan Verčič, Miha Avanzo, Lela B. Njatin, Mateja Dimnik-Zavrl, Savo Dinjaški, Tomaž Gerdina, Igor Lazar, Urša Manček, Alenka Pavlin, Matjaž Potokar, Katarina Prešeren, Aleš Razpet, Mojca Rijavec, Petja Rijavec, Simona Rodež-Štrucl, Nada Serajnik-Sraka, Franci Zavrl in Violeta Zgonik.

Nama še stoji, sta se pred vso Slovenijo na velikih plakatih postavljala direktor Name in direktor njegove agencije. Pridite, nategnili vas bomo, je bil komentar dežurnega kritika v rubriki Oglas na ogled. Je pa res, da Nama še vedno stoji, za oba junaka vsekakor ene najbolj opaznih oglaševalskih akcij leta pa pravzaprav ne vemo.

Petindvajset let zmot, napak in nesporazumov (ki vse ostale še čakajo), so zapisali SM-ovci, ko so praznovali četrt stoletja prve prave slovenske oglaševalske agencije.

Oglaševalski kolač pa je zrasel za dobro tretjino. Največ ga je požrla televizija (42,33, dnevniki 24,29, drugi tiskani mediji 19,04, radio 9,04 in zunanji 5,3%). Med časniki je bilo Delo spet daleč prvo s 53,26 odstotka, pred Večerom 24,18, Dnevnikom 15,11 in Slovenskimi novicami 7,45 odstotka. Največji oglaševalci so bili Procter&Gamble, Henkel, Loterija Slovenije, Športna loterija in Wrigley. Pejo trading je bil že šesti. Delo, Slovenske novice in Večer pa so potem, ko je širši dogovor o transparentnostjo oglasnega poslovanja propadel, podpisale dokument, ki naj bi onemogočil nelojalno konkurenco, netransparentno in prikrito poslovanje in spoštovanje dobrih poslovnih običajev.

Združenje za tisk pri Gospodarski zbornici  je razpisalo nagrado Zlato ogledalo za najboljši objavljeni tiskani oglas trimesečja z nagrado 500.000 tolarjev in brezplačno objavo v vseh časopisih ustanovnih članov ter en milijon tolarjev letne nagrade, prav tako z brezplačno objavo. Začelo se je s škandalom, ker Mateja Mahnič, predsednica strokovne žirije, potem ko je dobila namig, da naj bi bil nagrajeni oglas plagiat, nagrade pač ni podelila, žirija pa se je ponovno sestala in odločala teden dni kasneje. Anekdote so sol zgodovine.

Ne govori, ne prijemaj, ne hodi, ne hodi ponoči, ne hodi po desni, ne pij, ne misli, ne kadi, ne jemlji drog, ne jej mesa, ne kadi trave, ne bodi debel, ne bodi suh, ne žveči, ne pljuvaj, ne plavaj, ne pij, ne joči, ne krvavi, ne ubijaj, ne poskušaj, ne obstajaj, ne pusti ničesar, ne cvri svoje hrane, ne cvri svojih možganov, ne sedi preblizu, ne hodi po travi, ne naslanjaj se s komolci na mizo, ne dajaj nog na stol, ne teci s škarjami, ne igraj se z ognjem, ne ugovarjaj, ne cmokaj, ne šlataj, ne drkaj, ne bodi otročji, ne bodi star, ne bodi navaden, ne bodi drugačen, ne izstopaj, ne odpadi, ne kupuj, ne beri – angleški časnik Independent. Grand prix, Cannes 1999.

To je bilo leto PlayStationa in Richarda Bransona, ki je bil oglaševalec leta, Lowe Howard Spink London agencije s kreativnim direktorjem Paulom Weinbergerjem, ki je za Independentovo litanijo osvojil najvišje priznanje in pa Guinnessa, ki je v divji dir po razpenjenih valovih spustil demonične lipicance in izzivalne deskarje. Še fotograf, ki je namesto na mladoporočenca izostril sliko na Volkswagnov oglas v ozadju, je dobil nagrado. Majhna plišasta lutka, Flat Eric iz Levisovega spota je postal uspešnica, prodajal se je sam po sebi in se s poštirkanimi kavbojkami, ki jih je spot oglaševal, promoviral kot samostojen izdelek – in brand.

Umrl je David Ogilvy, zadnji veliki mag oglaševanja. Kariero je začel kot prodajalec od vrat do vrat in spoznal potrošnika do obisti, tako kot morda nobeden od njegovih kolegov in konkurentov. Bil je pesnik, a vendar realist. Prodajal je koristi in odgovornost, spoštoval je raziskave in testiranja Bil je tesni sodelavec dr. Gallupa in med vojno, skupaj z Ianom Flemingom, agent britanske varnostne službe v Washingtonu, Ni bil romantik, a je znal pogledati ljudem v dušo. Ko se je upokojil, se je preselil v grad, ki si ga je kupil v Franciji in ko je na predsedniških volitvah zmagal Mitterrand, je poslal prijatelju teleks: Mitterrand bo obdavčil bogate, jaz sem bogat.  Njegovi učenci pa smo si ga zapomnili po morda najznamenitejšem sloganu vseh časov »Najglasnejši zvok pri tem novem Rolls Roycu pri vožnji 100 kilometrov na uro je tiktakanje električne ure.«

Potrošnik ni kreten, potrošnik je vaša žena, je bil njegov znameniti izrek.

Obiskal nas je Clinton. Drnovšek je moral držati dežnik Kučanu in Kongresni trg je bil tako prekrit z dežniki, da se množice pod njimi ni dalo prešteti.

Na festivalu, ki ga ni več, potem ko je Repovševa Itaca v Portorožu ugasnila, je njeno idejo nadaljeval iz kanske organizacije pobegli indijsko-angleški menedžer Nayar.  Na njegovi tretji ITACI v Valenciji, je v kategoriji Dogodki in razstave pobral glavno nagrado Marko Majer z duhovito serijo citatov Pamele Anderson  – pri moških me ne privlačita njihov denar in izgled, pomembnejša se mi zdi njihova osebnost, čeprav me vznemiri tudi baraba, oblečena v lepo pižamo, Alberta Einsteina  – na podelitvi Nobelovih nagrad je bilo mučno, kljub temu, da sem bil v udobni pižami, sem se precej nelagodno počutil in Micka Jaggerja  – glavni razlog, da imam tako velika usta, je moja pižama. Vedno, kadar jo oblečem, začnem zehati.

Žirija evropske kreativne nagrade European Design Annul je nagradila tudi štiri naslovnice Marketing magazina in avtorje Matevža Medjo, Dragana Arriglerja in Zdravka Papiča.

Zahodno od preteklosti smo naslovili poročilo iz Zlatega bobna, s katerim smo se poslavljali od – takrat se nam je zdelo – zanikrnega tisočletja, ki smo ga zapuščali. Predsednik žirije je bil Bob Isherwood, svetovni kreativni direktor Saatchi&Saatchi, doma iz Avstralije. Vsako leto pripravi na kanskem festivalu najbolj gledano predstavo novih del mladih Saatchijevih kreativcev in režiserjev in vedno je to spektakel, ki mu ni para. Tudi na portoroškem Bobnu je zablestel tako z vsebino kot s podobo in čar oglaševanja demonstriral s pravim čarovniškim nastopom.

Zmagovalci festivala so bili prvič Poljaki. Vodila jih je Kerry Keenan, Leo Burnettova kreativna direktorica, ki jo je Michael Conrad iz New Yorka poslal v Varšavo, da jih je naučila poklica. Slovenci nismo bili slabi. Futura je bila tretja najbolje uvrščena agencija za poljskim Leo Burnettom in rusko agencijo Ravi.

Res pa je, da je bil mraz. Dejstvo, da smo preteklo leto preselili zaključno prireditev v ljubljanski Cankarjev dom, je pospešilo izgradnjo oziroma pokritje letnega amfiteatra ob Avditoriju. Prostora je bilo res dovolj, a vreme nam ni bilo naklonjeno, jugo je pihal skozi stene, ki jih ni bilo. Dež je tekel v potokih. Plinske peči, ki smo jih privlekli zadnji trenutek iz vse Slovenije, so slabo zgorevale in smradile in še scenarij prireditve je bil ponesrečen. Zgodba z Avditorijem je bila končana.

Na EPICI smo spet imeli zmagovalca. Idea Company je s svojo samo promocijsko spletno stranjo odnesla kristalno piramido.

2000

S tisočletjem smo, zdi se,  pometli, oglaševalski obračuni pa so že demonstrirali velike spremembe. Najmočnejša agencija je bila Pristop, za njo STB Saatchi&Saatchi, pa Luna, agencija Prestige in Studio marketing J.W.T.. Naredili smo tudi obračun desetletja. Prvo mesto po prometu sta si razdelila Luna in Studio marketing, tretja je bila Futura, na četrtem do sedmem mestu so bili Pan, Formitas, Virgo ter agencijska dejavnost TV Slovenija. Največji oglaševalci zadnjega desetletja pa so po vrsti: Henkel, Loterija Slovenije, Procter&Gamble, Revoz in Krka.

Televizija se je še vedno redila, Mojmir Ocvirk pa je prevzel predsedovanje SOZ-a. Na Marketing klubu smo spet slavili koledarje Poštne banke Slovenije, Tobačne Ljubljana, Cetisa. Oddelek za oblikovanje na Akademiji likovnih umetnosti je slavil petnajsti, Pristop pa deseti rojstni dan.

Na SOF-u v portoroškem hotelu Emona je bila najuspešnejša Futura pred Luno, Studijem marketing in Formitasom. Osebnost leta je bil Mitja Milavec, oglaševalec leta Pivovarna Laško, agencija leta pa seveda Futura. Futurci so zmagoviti spot za Zavarovalnico Triglav posneli na Švedskem, Tovarna vizij je snemala z Ivanom Zahariasom, Imelda z zagrebško svetovljansko manekenko Nino Morić. Igor Arih je za Slovenske novice snemal z nemškim režiserjem. Pogledali in tudi stopili smo končno čez planke in nova generacija mladih je pognala svežo kri po že malce zaspanem oglaševalskem telesu.

Roman in Boštjan iz Votana sta se še vedno igrala in sta nad plakat s podobo ene nasmejane in ene resne mladenke zapisala »Nama prihaja«. Bojana Fajmut, ki je bila dežurna ocenjevalka (o)glasa na ogled, je natančno zapisala, kaj si misli o kreaciji, agenciji in oglaševalcu.

Petja Selan, Tomato Košir, Klemen Bizjak in Boštjan Čargo, Andreja Rijavec, Uroš Goričan, Vojka Žgavec, Katja Petrin, Suna Tancig, Aljoša Kolenc so bili zmagovalci druge Magdalene, ki je s svojim šarmom osvojila mesto.

Dragan Sakan, ki je postal Slovenec tudi po potnem listu, se je preselil v Piran in si izmislil Ideas Campus. Pripeljal je Boba Garfielda, Richarda Myersa, Yehuda Alkana, Tibora Varadija, Gorana Bregovića, Bogdana Tirnanića, Dragana Djajića, Srdjana Karanovića, dr. Matjaža Muleja in priredil kreativni happening, kakršnega bi, če bi imel tudi kri slovensko, zanesljivo ne zmogel. Nekaterim sonce nikoli ne zaide.

Huda kri se po Sofovem žiriranju, ko naj bi devet velikih (agencij) izigralo mlade, potem ko medse niso pripustili zmagovalca prejšnjega leta Idee Company, se kar ni polegla. Zdelo se je, da se na slonokoščenih prestolih za kraval, ki so ga dvigovali prizadeti, ne zmenijo, pa ni bilo res. Svet tekmovalnega programa SOF-a je ugotovil, upravni odbor SOZ-a pa potrdil, da zmagovalec Slovenskega oglaševalskega festivala ni zmagovalec, ker je bilo s prijavo nagrajenega spota nekaj narobe. Zato naj prestižno nagrado lepo vrne. Pa je ni. Kar je dano, je v zlato zemljo zakopano, je rekel Vičič. Pozivam Futuro, da obdrži nagrade, je v odprtem pismu zapisal prizadeti Benjamin Ivančič, solastnik in kreativni direktor agencije Idea Company. Ne več dolgo.

Kaj dogaja – What’s up, je bilo geslo kanskega festivala, ki je z grand prixom DDB-ju za serijo zafrkancij temnopoltih fantov, ki pijejo pivo budwieser, obrnil novo stran oglaševalske zgodovine. Slovenci smo bili v Cannesu seveda prisotni na Croisette, na ulici Sv. Antona, v Martinezu, na Palm Beachu. Ko se je Jim Fergusson, predsednik in kreativni šef agencije Young & Rubicam New York in član televizijske žirije utrujen vrnil v svoj hotel, je prosil receptorja, da ga zbudi ob 7.00. Seveda gospod, mu je ta prijazno odvrnil. Toda, če smem pripomniti, ura je 6.45.

Studio 3S je postavil informacijski center delegacije Evropske komisije v Sloveniji Center Evropa na poti v Unijo. Na naslovnici MM-a je Dragan Arrigler posnel roke in noge dr. Marka Pokorna, pediatra na Infekcijski kliniki in uspešnega televizijskega scenarista ter deklice Lare Jalovec iz  petegarazreda osemletke na Poljanah, ki sta se deset let prej na osamosvojitvenem plakatu zapisala v zgodovino slovenskega oglaševanja. »S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni treba bati samostojne prihodnosti«, je pisalo na plakatu-

 Trženje na Fakulteti za družbene vede je postalo najbolj zaželen študij v Sloveniji. Na okrogli mizi smo se pogovarjali s profesorji in študenti, ki pa so bili bolj kritični kot ne. Na portoroškem Bobnu so Andraž Zorko, Marko Vrtovec in Samo Geršak vzeli stvari v svoje roke in organizirali alternativni festivalski Off Drum s piromansko orgijo, zažgali asfaltno parkirišče in osmodili nekaj avtomobilov. Nabili so toliko decibelov, da so se še živim in mrtvim jetra tresla. Grdo so se zabavali s streljanjem na člane žirije in predsednika festivala. Igrali so se z ognjem, kuhali špagete, nekaj popili, plesali in čvekali. Najboljši žur zadnjih let, so se strinjali mnogi.

Walter Lürzer, izdajatelj imenitnega oglaševalskega magazina Archive in profesor na dunajski univerzi, je zagnal motor svoje cessne in kar sam priletel v Portorož. Festival se je preselil v Bernardin, zaključna slovesnost pa v koprsko športno dvorano Bonifiko. Koprski župan  Dino Pucer nam je obljubil oglaševalski muzej, Čedomil Vojnić pa novo dvorano v 13. nadstropju. Hotela Bernardin. Zmagali so Poljaki z zlato vrtnico za agencijo nove Evrope Leo Burnett Varšava. Največ točk smo zbrali Slovenci – pred Poljaki, Čehi in Rusi. Luna je delila tretje do šesto mesto, skupaj z Idea Company in Kompas designom ter Leo Burnettom Praga. Futura je bila sedma. TV oglas Pekarna za oddaje Pop tv-ja Kako postati milijonar avtorjev Stojana Pelka, Uroša Goričana in Saša Podgorška iz agencije Luna je bil najboljši TV oglas festivala. Iztok Lipovšek je prevzel komando Slovenske oglaševalske zbornice.

Futura je kupila Ideo Company, Tonija Anžlovarja, Zorana Gabrijana, Benjamina Ivančiča in Zlatka Ledineka, ki so še nekaj časa verjeli, da to ni konec njihove uspešne in prodorne agencije. Vsi skupaj so se preselili v imenitno palačo Kapitelj in na več kot tisoč kvadratnih metrih zastavili na novo.

Leto se je končalo s še eno zmago Žareta Kerina, ki je s koledarjem Poštne banke Slovenije osvojil kristalno piramido Epice. Z osmimi finalisti je bila Slovenija dvanajsta najuspešnejša država ocenjevanja. Grand prix pa je bil mednaroden.. Za nemškega naročnika (Adidas) je nizozemska agencija z ameriškim kreativnim direktorjem, italijanskim copywriterjem, angleškim art direktorjem v Novi Zelandiji posnela  britanska produkcijska hiša s švedskim režiserjem. Le riba, ki jo je ragbijski zvezdnik Jona Hulomu pobral, ko je padla s kamiona in v divjem teku med avtomobili, pešci in stroji, prinesel do morja in ji tako rešil življenje, v resnici ni preživela. Še dobro, da je Esmeralda spregledala in da je Jonas Ž. prevzel vodenje Milijonarja. POP tv je slavil peti rojstni dan.

V Beogradu pa je padel Milošević.

2001

Diskusija o tem, katero je prvo in katero zadnje leto tisočletja, se še ni polegla. Lobiji tistih časopisnih podjetij, ki kupcem oglasnega prostora lažejo, je iz osnutka novega medijskega zakona izsilil opustitev obveznosti objave resničnih naklad tiskanih medijev. Še nekaj časa bo trajalo, da bo Oglaševalska zbornica z Zoranom Trojarjem v prvi vrsti premagala odpore in izpeljala svoj projekt nadzora prodanih in tiskanih naklad, kakršen je  veljal v največjem delu Evrope, celo v Romuniji. O transparentnosti oglasnega trga še ni bilo moč govoriti, celo slovenski oglaševalski kolač je bil uganka. Marketing magazin, ki je podatke zbiral neposredno pri medijih, ga je ocenil na 26 milijard, Mediana, ki je verificirala obseg medijskega žarčenja in ga pomnožila z uradnimi ceniki, pa kar za 48. Kje se je zgubilo vmesnih 22 milijard, smo lahko samo špekulirali. Bilo je pa jasno, da je prva agencija na trgu po obsegu prometa Pristop, za njo STB Saatchi&Saatchi, pa Luna, agencija Prestige, za njo Studio marketing JWT, Futura DDB, Formitas BBDO in McCann-Erickson  ter Tovarna vizij in Avanta Lowe Lintas na desetem mestu. Največji oglaševalci so bili Procter&Gamble, Si.mobil, Henkel, Reckitt Benckiser, Mobitel, Telekom, L’Oreal, Športna loterija in Loterija Slovenije.

Na Marketing klubu smo podelili prve nagrade leta. Dušanu Grobovšku iz Formitasa za koledar Idejalisti, Gorenju za letno poročilo, ideja in design Studio Breg.

V pariškem Louvru so cel trakt najimenitnejšega muzeja na svetu posvetili oglaševanju (Musée de  la Publicité).

Za  oglaševalski muzej v Kopru, kot ga je obljubil koprski župan, bi z oglasnimi materiali z Nove Evrope  zagotovili bogat fond.  Dve znanstveni sodelavki oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani sta nam že ponudili svojo strokovno pomoč. Žal se je pokazalo, da za korak, ki nam je manjkal do realizacije, nismo nikoli mogli zbrati skupne skupne volje in moči.

Veliko zlato ogledalo Združenja za tisk in medije pri Gospodarski zbornici za leto 2000 je pripadlo avtorski skupini Idea Company za oglas nove stanovanjske soseske Mostec. Isto delo je,  tokrat brez dodanega milijončka zmagalo na 10. SOF-u, skupaj z Luninim spotom za kviz Lepo je biti milijonar. Najuspešnejša agencija je bila Futura DDB, za njo Luna, Studio Marketing JWT, Agencija Arih, Pristop in Formitas BBDO.

Oglaševalec leta je bila Krka, oglaševalska osebnost leta pa Janja Božič Marolt.

Dušan Jovanović se je v svoji kolumni v Sobotni prilogi Dela zgražal nad oglaševanjem, ki da širi plehkost, sebičnost in perverznost. In dejstvo, da je bil z viktorjem v kategoriji razvedrila in zabave nagrajen Miha Hočevar za svoje  vile, ga je vrglo iz tira. Nam pa se je obudil spomin na, skorajda prav tak izliv, čeprav precej nevarnejši, napad kolumnista z druge strani Ljubljanice pred 25 leti, ki nam je očital, da v reklamnih filmih kažemo le mlade, vesele in lepe ljudi, kar je, se ve, tipična podoba kapitalizma.

MM je imel dvajset let, izdali smo osmo Akademijo MM in drugo veliko knjigo slovenskega oglaševanja Dosje MM. Milena Fornazarič je prevzela vodenje Media poola.

Povsem drugi Dušan Jovanovič, oblikovalec, ki že desetletji živi in dela na Finskem s svojo agencijo Karstium, je bil predsednik strokovne žirije Magdalene. Glavno nagrado so odnesli Poljaki. Pokrovitelj festivala je bilo Delo, ki je tudi razpisalo tekmovalni razpis Življenje brez časnika, časnik brez življenja z živahnim odmevom. Zabaval je odlični Ferus Mustafov, mladi organizatorji Magdalene: Marko Podjavoršek, Tina Fras, Tomaž Pirc, Tanja Mezga in Blaž Miheljak pa so bili kmalu uspešni tudi na svoji profesionalni poti.

Jurij Korenc je vsako leto uspešneje postavljal na noge Internavtiko, mednarodni salon navtike v Portorožu, največji pomorski sejem na najmanjšem morju, bi mu lahko dejali. Časopisna hiša Delo je praznovala in ob dvajseti obletnici Marketing magazina, deseti obletnici Slovenskih novic in dvainštirideseti obletnici Dela postavila na Pogačarjevem trgu v Ljubljani pravo časopisno tržnico, ki je na več kot šestdesetih stojnicah gostila več kot desettisoč bralcev in obiskovalcev. Sejem bil je živ. Igrali so Slapovi, Čompe, Čuki in Kingstons, gledališka skupina Ana Monroe, Cizamo in duet Jabadaba, pa mažoretke. Razrezali smo sedem nadstropno ognjeno češnjevo torto in obljubili smo, da bo prireditev postala tradicionalna, pa besede, žal, nismo držali.

V Zagrebu pa je v 58. letu starosti umrl profesor dr. Marko Goluža, psiholog, novinar, raziskovalec, marketinški direktor in oblikovalec mnogih nepozabnih oglaševalskih akcij. Mala zemlja za veliki odmor (hrvaški turizem) ali Dobar proizvod je dobar proizvod, ma koliko mi šutjeli o tome (Tvornica duhana Rovinj).

Bob Isherwood, ki je bil to leto predsednik kanske žirije, se je spravil nad zlagane oglase in kar po telefonu preverjal ali je bil neki oglas zares naročen in predvajan. Najvišje priznanje grand prix  je podaril ironiji navkljub, izmišljeni predstavi izmišljenega športa na realnem TV-kanalu Fox, ki prikazuje športe, kakršnih ni nikjer drugje. Veliko nagrado za tiskani oglas pa je dobil Paradisetov in Joakim Jonasona oglas za Diesel, ki prikazuje na glavo postavljeni svet, ko bodo Afroameričani prevladali nad belci. Priznanje je prišlo malce prepozno, saj naročnik že zamenjal agencijo, ki ga je ustoličila na svetovnem prestolu

Fred in Farid iz agencije CLM BBDO pa sta zablestela s svojo serijo za belo tehniko Brandt. Kaj vse naredi gospodinja, inscenira nesrečo, družinski prepir, sama uniči še čisto dober aparat, da bi le prišla do novega – do Brandta.

In Slovenci smo končno prišli do prvega zlatega leva, ki ga je ponosno prevzel sam glavni urednik Marketing magazina. Žal ne v svojem, temveč v imenu Mediamixa, Duške Vuga Cizl in Tonija Tomaška, ki sta s svojo akcijo Čas je za taksi, osvojila zlatega leva, enega od samo dveh, ki sta ostala v Evropi, v novi konkurenci medijskih  nagrad. In za povrh smo se uvrstili med nogometne nacije. Katančeva enajsterica je sredi Beograda Jugoslovanom zaprla pot na svetovno prvenstvo.

Slovensko oglaševalsko zbornico pa je v svoje negovane roke prevzela Barbara Kranjc.

Na Sakanovem Ideas Campusu je v sanjski družbi govoril sam vodilni evropski futurolog Rolf Jenssen. Gledali smo premiero video opere Michaela Neumana – Mož, ki je zamenjal svojo ženo za klobuk in navdušeno in navdušeno ploskali skupini Otpor, ki je pokazala kako je pomagala obračati srbsko zgodovino. Na Zlatem bobnu pa je spet slavila Futura po zaslugi Benjamina Ivančiča in Zorana Gabrijana, ki sta s pretresljivim v hladilnik zaprtim možičkom, ki se trese s stekleničko vitaminskega osvežilnega napitka ACE iz Radenske, priigrala odločilne točke. Prvič smo organizirali tudi Media meeting, ki je pod pokroviteljstvom Primorskih novic in Barbare Verdnik ter pod vodstvom programskega vodje Janeza Damjana dal festivalu novo dimenzijo. Zmagala sta tudi Andraž Zorko in Zenel Batagelj, ki sta na razpisu Oglaševalske zbornice zmagala in dobila priznanje za nacionalno raziskavo branosti,  po novem, zahtevnejšem konceptu. V zraku pa je bila že recesija. Na EPICI se je prvič zmanjšalo število prijavljenih oglasov. Prvič so kristalno piramido odnesli Bosanci, Agencija Kreativ Centar Cardea, z Anurjem Hadži….spahićem za vizualno fascinanten oglas Računaj na mene – Iskraemeco.

Predstavljajte si svet brez mej. Lyon ni daleč, Marseilles malce dlje – piše na obcestni tabli enega samega oglasa, ki ga je prijavil naš prijatelj Phillip Boutie Lamtar za vodilno francosko agencijo Media Metrie, ki meri medijski doseg francoskih medijev in z enim edinim oglasom osvojil nagrado EPICE. Šest slovenskih del se je uvrstilo v finale, zmagal pa v njem po dolgem času prvič ni nihče.

Obiskal nas je Oliviero Toscanni in Amadea Dobovišek ga je v intervjuju vrtela, pa se ni dal. Nagrado DIDA, ki jo Delo že šestič podelilo za najboljše industrijsko oblikovanje v mednarodni konkurenci si je prislužil Jure Miklavc za tekaške čevlje Alpina Reasing CR.

2002

Nič več ne bo tako, kot je bilo – geslo, ki ga je predsednik Kučan razglasil na prvi dan osamosvojene Slovenije, je enajst let pozneje zavladalo za ves svet. Po 11. septembru smo vstopili v povsem novo obdobje naše civilizacije.

Prvič po dolgem času so oglaševalski budžeti nazadovali, tako v svetu kot pri nas. Na oglaševalskem trgu je vodil igro Pristop pred S Team Ideas Group, ki ni bil več Saatchi&Saatchi, pred Mayer Group,  Studio marketing JWT ter Futuro DDB. Med prvimi desetimi oglaševalci so od slovenskih družb zdržali le še Mobitel, Si.mobil in Loterija Slovenije. Med prvimi dvajsetimi le še Krka, Studio Moderna in Telekom. Slovenski oglaševalski trg je bil že v Evropi. Zlati MM je ob svoji 21. ponovitvi v stekleni dvorani  Narodne galerije trajno definiral svojo pozicijo. Če je SOF praznik oglaševanja in oglaševalcev, potem je Zlati MM parada oglaševalske industrije, namenjena javnosti v Ljubljani, kjer so klienti, kritična javnost in študenti. Zmagovalci so bili Studio Marketing JWT za letno poročilo Mercator. Ranko Novak in Mišo Renko za koledar Dela in Slovenskih novic. Boris Ljubičič, Studio International za koledar Slike vremena in Formitas za mailing akcijo Elastična ponudba Poleta.

“Ja, rad imam oglaševanje, kot hobi. Poklicno pa bolje obvladam odnose z javnostmi, kar pa ne pomeni, da ne hodim v Cannes in da se ne štejem za kreativca,”  je jasno in glasno v pogovoru za MM priznal Franci Zavrl. Veliko zlato ogledalo za najboljši tiskani oglas leta po sodbi žirije časopisnega združenja pri Gospodarski zbornici je osvojil Matevž Medja z Gigodesignom za revijo Mladina z oglasom Na Mladini svet stoji (z dvema poljuboma mlad blatni par na Otočcu). SOF  je postajal vse ambicioznejši in imenitnejši. To leto ga je organiziral Franci Zavrl, da bi pokazal, kako se tej reči streže. Imel je velike ambicije za naprej, vendar so ga kolegi v Oglaševalski zbornici ustavili.  Franci se je obrnil in na SOZ-u ga od takrat niso več videli.

Zmagala je Futura s porednim psičkom Eurocard Mastercard in Agencija Arih z objokano vtičnico Slavimira Stojanovića (Duracell). Najboljša celostna oglaševalska akcija je prišla iz Studia marketing za Radensko. Oglaševalec leta je bil Mercator, oglaševalska osebnost pa Marjan Jurenec.

Zapletalo  se je z Zlatim bobnom. Vodstvo Avditorija je potem, ko se je festival preselil v Bernardin, užaljeno potegnilo iz predala listino o zaščiti blagovne znamke, ki jo je brez vednosti avtorjev in organizatorjev registriralo, ter zahtevalo odškodnino za neupravičeno uporabo znamke in izgubo načrtovanega dobička. Zoprna zgodba se je kar nekaj časa pletla, končala pa tako, da je SOZ odkupil od Avditorija blagovno znamko festivala.

Mark Tungate, svobodni novinar med Londonom in Parizom, je postal MM-ov dopisnik s svojo redno mesečno rubriko. Naj se stari prdci poberejo, je bil v Mariboru vehementen Trevor Beattie, ki so ga mladi magdalenci iz Golden Druma zvabili na svoj festival.

V Južni Koreji pa se je končala slovenska nogometna pravljica. Med Srečkom in Zlatkom, med delavnostjo, vztrajnostjo, disciplino, odgovornostjo in ponižnostjo ter genialnostjo, samozavestjo, ekskluzivnostjo in svobodo, smo se prosto po Franciju Božiču odločili za prvo – Ordnung und disciplin. Primerjave s slovensko zgodovino in sodobnostjo, s politiko, gospodarstvom, marketingom in oglaševalsko ustvarjalnostjo so prepoceni. Zamisliti pa se kaže, ali je ponosni venetski trimožiat, svobodni in uporniški Triglav še primeren slovenski simbol slovenstva. Kaj bi ne bila primernejša Šmarna gora, smo zapisali takrat.

Nike, Levi’s, X-Box, Klub 18-30 so bile zmagovite blagovne znamke največjega svetovnega oglaševalskega festivala. Samo Nike je osvojil kar 13 zlatih levov ter veliko filmsko in spletno nagrado. Še nikoli nacionalni oglaševalci niso bili tako odrinjeni v ozadnje. Na vrhu pa se je zgodil preobrat. Nike, ki je s svojim Just do it celemu svetu prodajal zmagovit in kljubovalen ameriški stil, ugotovil, da bojevitost in neusmiljena tekma nista več v sanjskem svetu potrošnika. V novi seriji  Nikejevih spotov se ljudje igrajo. Lovijo se po velemestnih ulicah, tečejo skozi mesto, ne da bi stopili iz sence in lovijo prazen stol na košarkaški tekmi. Ti loviš. Play more.

Zapustil nas je Jurij Boxer, moskovski art direktor, ki je živel in delal v New Yorku, Moskvi in kdaj pa kdaj v Portorožu. Njegova dela so antologija umetniškega oblikovanja in angažiranih podob nove Rusije. Bil je prijatelj, član žirije in zmagovalec Golden Druma.

Zvezdniki devetega Golden Druma so bili Jacques Séguéla,  Trevor Beattie in Joakim Jonason, ki je bil tudi predsednik žirije. Zmagovita agencija je bila Leo Burnett Praga. Uspešni pa poleg Čehov še Poljaki, Slovenci, Slovaki in prvič tudi Romuni. Najbolje uvrščena slovenska  agencija je bila spet Futura DDB na petem mestu.

Princ Charles, ki mu je Jana Valenčič podarila slovenski kozolec, pa je obiskal Ljubljano, živilski trg in stopil v drek. Tudi kronanim glavam se življenje dogaja.

Na srečanju soustanoviteljev je Dušan Brejc pripravil najimenitnejšo degustacijo doslej z najimenitnejšim Petrusom na čelu vinske karte.

Vrag je odnesel šalo, je Dragan Sakan komentiral novo konkurenco Nove Evrope, ki je bila na Zlatem bobnu kar posrečeno prikazana na zaključni prireditvi v boksarskem ringu. Druga smrt Williama D’Arcyja 1873-1943-2002, so zapisali v oglasu ob spominu na leta 1906 ustanovljeno ameriško veleagencijo D’Arcy, ki jo je kot štirinajsto največjo agencijsko mrežo na svetu (D’Arcy Masius Bentton & Boules) za Leo Burnettom in Saatchi&Saatchijem požrl Publicis. In za razliko od prvih dveh njeno blagovno znamko za vedno pokopal.

Zmago za zmago, Bebler za predsenika, dr. Lev Kreft za predsednika države, Slovenija za človeka, Barbara Brezigar Skupaj zmoremo več in Drnovšek Odgovor na prihodnost – so bila gesla predsedniške volilne kampanje, na kateri je zmagal dr. Drnovšek, ki potem, ko je uredil Slovenijo, danes spreminja svet.

Še petstokrat spat, pa bomo v Evropi – smo zapisali v adventni številki Marketing magazina. Prvoborci Studia Marketing, prve zaresne slovenske in dolgoletne vodilne jugoslovanske agencije, nekdaj Studio za marketing in propagando Delo, potem Studio marketing Delo, potem Studio marketing in danes Studio marketing JWT, smo se trideset let po ustanovitvi zbrali na spominskem komornem srečanju. Zgodovina je tisto, kar je bilo včeraj.

Na Epici smo Slovenci odnesli spet dve kristalni piramidi. Navdušila sta Panova podmornica in Eskim s Savinimi pnevmatikami, ter preprost in učinkovit Votan Leo Burnettov koledar na viledinih čistilnih krpah. Veliki zmagovalec Epice pa je bil indijski mladenič, ki je s pomočjo velikega slona preoblikoval svojo staro avtomobilsko kripo v nekaj, kar naj bi bilo podobno novemu peugeotu. Zadovoljstvo je bilo veličastno, sanje in obljuba so bistvo dobrega oglasa. Euro RSCG Milano ter Roberto Greco, ki nas je naslednje leto kot član žirije  obiskal na Golden Drumu.

2003

Jernej Repovš, večni feniks slovenskega oglaševanja, se je otročje veselil zmage na prvem slovenskem Effieju v kar pretirano ambiciozno in potratno preurejeni novi Unionski dvorani. Pomemben korak v profesionalizaciji in pozicioniranju slovenske oglaševalske industrije. Ušteli pa so se tisti, ki so verjeli in upali, da bodo na tekmovanju učinkovitosti zmagovali drugi, kot na festivalih kreativnosti. Tako po svetu kot tudi pri nas se je ponovno potrdilo, da je samo resnična kreativnost resnično učinkovita.

Alja Brglez, šefica Urada vlade za informiranje, ki so jo bili v prestižnem Davosu uvrstili med najperspektivnejše svetovne menedžerje, ki sodijo v ozek krog voditeljev prihodnosti, je objavila razpis za pripravo in izvedbo rešitve predstavitvene podobe Slovenije in njeno umeščanje v evropsko in svetovno javnost. Še preden je potekel rok za prijave, jo je Janez Drnovšek odstavil. Prvo dejavnje novega direktorja Urada pa je bilo, da je razpis, pet prijav je že prišlo, preklical.

Maja  Hawlina je prevzela predsedovanje SOZ-a. Obseg oglaševanja je še vedno padal. Vodilne agencije po prometu pa so bile še naprej Pristop, S Team Idea Group, Mayer Group, Futura DDB, Studio Marketing JWT, Luna TBWA in Formitas BBDO.

Televizija je v oglaševalskem kolaču za pet odstotnih točk vodila pred dnevniki in deset pred drugimi tiskanimi mediji. Mediji na prostem so dosegli že skoraj deset, radio pa dobrih osem odstotkov kolača. Delo je realiziralo toliko oglasnih prihodkov kot Večer, Slovenske novice in Dnevnik skupaj.

Na Marketing klubu nas je obiskal Tibor Barci, predsednik kreativnega kluba Avstrije in nam razložil kako je, ko je prodal svojo agencijo, moral zaradi konkurenčne klavzule dve leti pavzirati, kar je porabil za to, da se je posvetil razvoju ustvarjalnosti avstrijskega advertisinga skozi dejavnosti Kreativnega kluba Avstrije. Z zavidanjem smo lahko sledili kreativnemu razcvetu, ki je temu sledil. Upali smo, da se bo tudi naš že skoraj desetletje speči Art Directors Club prebudil, pa je le odprl oči, se obrnil in spal naprej. Nikoli se ne bi vpisal v klub, ki je mene pripravljen sprejeli v članstvo, je dejal Gaucho Marx.

Zlati MM je to leto osvojil koledar-rokovnik Čačkarije Radovana Jenka, letno poročilo Mercatorja, agencija Studio Marketin , mailing akcija za mercedes smart agencije Arih, osebne čestitke Gorenja Haralda Draušbaherja ter spletna stran Mladine Diareja.

Zlatko Jančič je prvi v vrsti začel serijo prispevkov k zgodovini slovenskega oglaševanja s svojimi spomini “nekoč mladega snovalca”. Mlada ekipa novogoriškega radia Študent nas presenetila z lepim novoletnim koledarjem, na katerem so se člani in članice kolektiva naslikali povsem brez oblek. Na Zlatem MM-u so dobili priznanje, na slovenski sceni pa začeli novo modo, ki so ji še posebej športniki in televizijske napovedovalke kmalu sledili.

Na 12. SOF-u je bila najuspešnejša agencija Pristop. Veliko nagrado za televizijski spot je odnesla Agencija 41 (Moj prvi mobi) z Violeto Zgonik in Zdravkom Dušo. Najboljši tiskani oglas so naredili v agenciji Mayer McCann za Slovensko kinoteko. Najboljši koledar so za Rdeči križ naredili Pristopovci. Najboljši radijski oglas pa v agenciji Publicis Studio pet (Mitja Petrovič) za Hyundai. V novi spletni skupini je agencija Profano zmagala za naročnika Ultra. Med celostnimi oglaševalskimi akcijami  je agencija Imelda z Ladejo Godina Košir in Francijem Smrdeljem triumfirala s promocijo Dnevnika. Mobitel je bil oglaševalec leta. Osebnosti leta so bile tokrat kar tri: Maja Hawlina, dr. Miro Kline in mag. Damjan Možina, ki so izpeljali prvi slovenski festival komunikacijske  učinkovitosti Effie.

Izšla je že deseta jubilejna številka Akademije MM, prve in edine slovenske znanstveno-strokovne revije za marketing. Uredila jo je docentka dr. Irena Vida, predavateljica na katedri za trženje Ekonomske fakultete v Ljubljani. Vital Verlič si je izmislil svetovno spletno borzo idej in skupaj s Katjo Škoberne splovil projekt, ki bo morda pretresel globalni oglaševalski trg. Mnenja so še vedno deljena, so uspehi, so navdušenci in so skeptiki. Družba, ki se je kasneje preselila v London, pa je danes v večinski lasti Istrabenza. Avstrijci so se iz Cannesa vrnili s kar devetimi levi. Nekaterim je bilo skorajda malce žal, da smo jih povabili na Boben kot enakopravne člane nove Evrope.

Vsi mi smo malo muslimani, akcija Dejana Miletiča, Jaše Gabrijana in Marka Kadiča, je zmagala na razpisu za mošejo v okviru festivala Magdalena. Na vzporednem natečaju časopisne hiše Delo pa sta zmagala Darja Debeljak in Matic Ošlak z vrečko čajev, ki imajo vsi vsak svoj okus. Frederic Beigbeder je napisal knjigo, Stojan Pelko pa jo je prevedel – 2.999 insajderski pogled uspešnega kreativca na posel, ki se mu gravža. Nekaj podobnega kot Ana Jud in Direkt. Še ena ideja, ki se je dobro prodala.

Najuspešnejša agencija kanskega festivala je bila tokrat TBWA Paris. Grand prix za najboljši televizijski spot je šel v Ameriko agenciji Crispin Porter & Boguski Miami, ki je pokazala v spotu za Ikeo, kako ne smeš imeti nobene sentimentalnosti do starih kosov opreme, saj so novi pri Ikei tako poceni. Kontroverzna in na glavo postavljena teza o stvareh, s katerimi živimo in delimo svoj čas, najavlja nov potrošniški in marketinški pristop. Zmagovalec je sicer Eric Vervroegen s svojo serijo za Sony Play Station in za veliko nagrado za tiskane oglase, ki pa svoje zadnje besede še nikakor ni povedal. Od šestih slovenskih del, ki so se drznila v Cannes, se ni v finale prebilo nobeno. Michael Conrad je v švicarskem časopisu Persönlich najavil svojih 23 svetovnih favoritov za nagrade in mednje uvrstil tudi Futurin spot s porednim kužkom za NLB-jev Mastercard. Od Novoevropejcev se je s srebrnim levom vrnil samo Leo Burnett Praga s tiskanim oglasom za Muzej mučenja. Niso  vsi verjeli, da ga je kdo zares naročil.

Formitas se je preselil v 15. nadstropje Delove črne vdove, IRM Mediana pa v 7. nadstropje prizidka. Mojca Randl s svojima dvema kreativnima direktorjema lepo dokazuje, kako tudi moška španovija vzdrži, če je ženska vmes.

Ali je bil stvarnik ženska, se je vprašal Michael Conrad potem, ko je na lanskem Bobnu poslušal pripombe, zakaj ni v žiriji in nasploh med predavatelji več pripadnic lepšega spola. Na okroglo mizo v Portorož je zato povabil Nancy Rice, Milko Pogliani, Lindo Stout, Joni Hodl, Juli Nemes, Isabelle Musnik, Terezo Karmanovo, Niki Mendonca, Aljo Brglez, Stephanie Czerny in Majo Hawlino.

V ozvezdju tehtnice pa je še neimenovana zvezda dobila ime. Ivan Čimburov, od vsega začetka prijatelj Zlatega bobna, je v moskovskem astronomskem observatoriju kupil zvezdo in jo poimenoval Golden Drum. Certifikat o uradnem poimenovanju nove zvezde pa je na zaključni prireditvi desetega jubilejnega festivala svečano podelil predsedniku. Golden Drum je zvezda. Malega jubileja so se udeležili tudi Sebastian Turner, David Droga, Donald Gunn, Norman Berry in Bob Isherwood, ki je z atraktivnim telovadnim nastopom dveh piranskih desetletnic, svetovnih prvakinj v parterni telovadbi demonstriral svojo prijateljsko naklonjenost. Agencija leta je bila spet Leo Burnett Praga, najbolj prijetno presenečenje pa romunski ustvarjalci. Najboljša  slovenska agencija je bila Sonce.net na desetem, pred Futuro na enajstem mestu. Med prvimi dvajsetimi ni bilo nobene več. Po skupnem številu osvojenih nagrad pa so bili slovenski ustvarjalci sedmi med enajstimi, ki so osvajali priznanja. Edini slovenski boben – zmagovalec tekmovalne skupine je agencija Sonce.net z banerjem za Citroën Slovenije. Zlate palčke v isti skupini pa so osvojili še Futura DDB za Gorenje ter studio Tibor za Arkadio.

 V Ljubljani se je rodila fundacija Brumen. Peter Skalar, Petra Černe Oven, Ranko Novak, Žare Kerin, Radovan Jenko in Matevž Medja  so postavili na noge nov projekt slovenske oglaševalske in še posebej oblikovalske stroke, ki tokrat ni bil ne SOFov, ne Sozov in ne Ememov. Na razstavi v Narodni galeriji pa so presenetili z bogastvom in močjo slovenskega grafičnega dizajna

Na razpisu državnega zbora za nove simbole Republike Slovenije je z odlično rešitvijo zmagal naš helsinški Koprčan Dušan Jovanovič. Pa ga je že takoj po predstavitvi javno sesul plemeniti Jelinčič in z dobro zamišljeno akcijo, ki bi vsaj malce popravila problematično podobo države, ni bilo nič.

Na Epici so prvič podelili dve veliki nagradi. Za tiskane oglase je dobil Adidas, Agencija 180 Amsterdam z blatno podobo Martina Jonsona v televizijski konkurenci za Nike z zmagovitim glasbenim stolom, ko se vsa košarkaška dvorana igra petelinčka. Slovenskih del v konkurenci je bilo tokrat kar 73, med finaliste pa se je uvrstil samo Futurin spot Karavan za zavarovalnico Triglav.

Kriza slovenske oglaševalske ustvarjalnosti je bila tu.

2004

Prva naslovnica v letu, ko bomo vstopili v Evropsko unijo, je bila ozaljšana z neusojeno novo slovensko zastavo. Na ALU-ju so nam napol zasebno poočitali, da smo se premalo angažirali ob nacionalno tako pomembni temi, kot je predlog nove podobe državnih simbolov. Očitek smo si vzeli k srcu, čeprav se tudi misli, da bi morali gospodje profesorji najprej pred svojim pragom pomesti, nismo mogli otresti. Kriza na oglasnem trgu pa se je nadaljevala.

V poročilu za minulo leto smo se spraševali, ali je najnižja točka že dosežena. Skupni promet, registriran pri agencijah, je bil za dobro milijardo tolarjev manjši kot leto poprej.

Na vrhu je bil še vedno Pristop, za njim Luna TBWA, pa Mayer Group, Studio marketing JWT, Futura DDB, Formitas BBDO ter Publicis Studio pet. Sakanovega SM Group ni bilo več, Saatchi&Saatchi je nastopal samostojno.

Televizija je za celih deset odstotnih točk presegla dnevnike, drugi tiskani mediji so odnesli 18 odstotkov, zunanji 10,2, radio 8,6 in na sceno so se vrnili kinematografi z 0,6 odstotka slovenskega oglaševalskega kolača. Delo je odneslo 43,2 odstotka, Finance 21,1, Slovenske novice 13,7, prav toliko pa tudi Dnevnik. Finance so se zadovoljile s 7,3 odstotka in Ekipa z enim odstotkom slovenskega, dnevnim časopisom namenjenega oglasnega kolača. Pro plus (POP TV in Kanal A) je za 50 odstotkov ali dve milijardi presegel oglasni prihodek nacionalne televizije. Med prvimi desetimi oglaševalci sta bila zares slovenska le Si.mobil in Mobitel. Med prvimi dvajsetimi pa še Mercator, Pejo Trading, Studio Moderna, Loterija Slovenije in Krka na dvajsetem mestu. Najbolj brane po raziskavi NRB so bile Slovenske novice s skoraj 24 odstotki pred Delom s 14,7, Večerom 11,4, Dnevnikom 10,2, Ekipo 2,7 in Finance z dvema odstotkoma Slovencev.

Joakim Jonason, ki se je že pri kreiranju Dieslove nesmrtne kampanje izkazal kot mojster virtuoznih alogizmov, ki pripovedujejo v resnici nekaj povsem drugega, kot se nam sprva zazdi in ki se prav zato kot ostrina noža prebijajo skozi gosto zaraščeno in skoraj neprehodno džunglo informacijske prezasičenosti, se je odzval vabilu prijateljev, potihem sam pripotoval v Slovenijo ter na razpisu Slovenske turistične organizacije kandidiral s predlogom promocijske akcije, ki bi že sama po sebi pritegnila pozornost turistične marketinške  oglaševalske in splošne javnosti, če bi ji bilo seveda dano, da bi zaživela in demonstrirala duha dežele, ki bi jo bilo res  treba spoznati. Don’t go to Slovenia,  je bil slogan, ki ga nismo zaslužili. Visoki državni birokrat je kar po telefonu zabičal pristojnemu, da takšnega predloga komisija kljub njeni neodvisnosti nikakor ne sme  sprejeti.

In ga ni. In še Helmut Newton, najboljši modni fotograf dvajsetega stoletja, je umrl v prometni nesreči.

Imeli smo spet Marketing klub in delili zlate ememe. Mobitelu za letno poročilo, Agenciji 41 seveda. Slavimiru Stojanoviću za koledar Fenoman, setveni koledar Tatjane Plahute pa je kot prvi slovenski trdo erotični koledar dobil le diplomo. Več si žirija ni upala.

Na SOF so nas vabili s štirimi divjimi psi. Vroča debata je tekla o oglasih brez naročnika, ki so seveda tiste, ki so tekmovali s pravimi, v neizprosnem dialogu z naročnikom izborjenimi, delali hudo kri. Veliko nagrado za televizijski oglas so odnesli napovedniki festivala slovenskega filma agencije Reaktor, kreativni direktor Boštjan Napotnik. Med tiskanimi oglasi je zmagal Salamonov oglasnik agencije Saatchi&Saatchi s kurentovo glavo med lovskimi trofejami. Med celostnimi oglaševalskimi akcijami je bil  najboljši Studio Marketing JWT z Urošem Goričanom za mineralno vodo Radenska. Najboljša agencija je bila spet Futura DDB pred Pristopom, Agencijo 41, Studiem Marketing JWT in Mayer McCannom. Osebnost leta pa za dve desetletji nazaj ob bučnem aplavzu odgovorna urednica  Marketing magazina Meta Dobnikar.

Ukinili smo splošno vojaško obveznost in naborništvo ter zastavili poklicno vojsko. Ministrstvo za obrambo je razpisalo natečaj za oglaševalsko akcijo, ki bo snubila poklicne vojake. Zmagal je Studio Marketing JWT. Nove zastave res da nismo imeli, smo pa ob stari

1. maja 2004 ponosno razobesili tudi evropsko.

Veliko nagrado Magdalene so odnesli Hrvati, Nevio Marasović za logotip hrvaške radijske postaje. Na kanskem festivalu je zmagala človeška gora Agencije TBWA London za Play Station. Najlepši film festivala pa so za svojo letalsko družbo naredili Argentinci. Grand prix za oglas in plakate je šel prav tako v London agenciji DDB za volkswagen polo. Velika nagrada zunanjega oglaševanja je šla v Malezijo, največ levov so poleg Amerikancev in Angležev odnesli Brazilci in Nemci. Veliki junak festivala pa je bil Trevor Beattie.

V 96. letu starosti je umrl legendarni francoski fotograf Henri Cartier- Bresson. V 81. pa nas je zapustil Josip Sudar, hrvaški profesor oglaševanja in avtor nepozabnih ponarodelih sloganov “Fant, fant, fantastično”, “Više cviječa, manje smeća”, predvsem pa veliki učitelj celih generacij mladih ustvarjalcev. V Delu pa smo žalovali za Daško – Darjo Rainer iz Stika, ki ji je ugasnilo življenje, pri komaj 37 letih.

Njegovo kraljevsko visočanstvo, prestolonaslednik Aleksander in princesa Katarina, sta bila pokrovitelja non-stop oglaševalskega festivala Beograd  Dragana Sakana. Sprejela sta nas na Belem dvoru in nam naklonila prijazen nasmeh.

Boben je bil spet festival s presežki. Joakim Jonason, Basil Mina, Fred & Farid, Mark Tutssel, Roger Kennedy, Bill Chesley, Michelle Curran, Jakub Kohak, Filip Malasek, Andy Barmer, pa tudi Krzysztof Zanussi in Jiri Menzel ter seveda Michael Conrad so prišli, da bi nam razložili Conradovo idejo o kraftu v advertisingu. Avstrijci so naredili natečaj in med mladimi za najboljši oglas Pridite na Boben in zmagovalci so za nagrado res prišli. Predsednik žirije je bil Frank Bodin, Euro RSCG Zürich. Oglaševalske akcije je ocenjevala žirija pod predsedstvom Basila Mine, medijske akcije pa pod Tonyjem Herzom.

Zlato vrtnico za najboljšo agencijo nove Evrope je osvojil Leo Burnett, za slab korak pred svojim romunskim bratom. Zlati bobni so šli na Češko, Latvijo, Nemčijo in Slovenijo (Mayer McCann – Džamija.si). Najbolje uvrščena slovenska agencija pa je bila spet Futura DDB, slab korak pred Mayer McCannom. Največ bobnov so kolektivno odnesli Čehi pred Avstrijci, Poljaki in Slovenci, Romuni pa so bili peti. Popolna inovacija je bil projekt Studio Drum, kjer smo s prijaznim gostiteljstvom Viba filma in s šestimi povabljenimi direktorji v treh dneh posneli šest filmov na temo, ki so jo avtorji dobili v kuverti. Predsednik žirije  je bil sam oskarjevec Jiri Menzel.

Na poletu v Portorož pa se je s svojim letalom cessna smrtno ponesrečil Günter Enikel, urednik in direktor časopisov Trend in Profil ter predsednik avstrijskega gospodarskega medijskega združenja.

Štafetno predsedstvo upravnega odbora SOZ-a je prevzel v svoje roke Zoran Trojar. Na Epici, zadnjem velikem oglaševalskem ocenjevanju leta, pa je zmagal, kot že nekajkrat doslej, bodoči veliki kanski zmagovalec. Tokrat Hondina risanka – Sovraži ga, spremeni ga – Agencija Wieden & Kennedy London. Najboljši tiskani oglas pa je odšel v Pariz časopisu Les Echosu – Če razumeš ekonomijo, razumeš svet. Slovenija je odnesla tri prave in enega polovičnega finalista, zmagovalca pa nobenega.

2005

Na naslovnici januarskega MM smo  izpisali zmagovalce vseh Zlatih MM-ov prvih štiriindvajsetih let. Dvesto štirje so v tem času osvajali priznanja časopisa, ki je utiral pot. Skupni promet, kot so ga za preteklo leto (2004) priznale agencije, je bil za polšesto milijardo tolarjev večji kot leto poprej, pa vendar se z optimizmom niso posebej razdajali. Poslovno najuspešnejša je bila spet agencija Pristop pred Luno TBWA, Mayer Group, Futuro DDB, Studiom  Marketing JWT. Formitas BBDO, Publicis Group, Tovarno vizij, Imeldo Ogilvy in Studiom 3S. Le dve od deseih, na osmem in desetem mestu, nista povezani z mednarodne verige.

Oglaševalski kolač se še ni sesul in na oglasnem trgu dnevnikov je bilo še vedno dominantno Delo z 39 pred Večerom z 19, ter Dnevnikom in Slovenskimi novicami s po 14 odstotki. Finance so jih dosegle že osem, Primorske novice – novinci na trgu – pet in Ekipa en odstotek. Največji oglaševalec je bil Procter & Gamble pred Reckitt Benckiserjem, tretji je prvi nacionalni Pejo Trading, pa Mobitel. L’Oreal, Henkel, Si.mobil, Bayersdorf in Danone, pred Wrigleyem. Medianino poročilo o oglaševalskem žarčenju o letu 2004  je izkazovalo presenetljivo rast fizičnega obsega oglaševalskega žarčenja, kar pa so poznavalci prebrali, kot da se v cenovni vojni medijske cene neusmiljeno znižujejo, celo tja do fantastičnih 90-odstotnih rabatov.

V MM-u smo začeli serijo pogovorov za okroglo mizo, da bi skupaj analizirali, kaj se pravzaprav s slovensko kreativnostjo in slovenskim oglaševalskim trgom dogaja.

Krivi so oglaševalci, so si bili skorajda enotni na prvem pogovoru predstavniki agencij, ki so trdili, da so naročniki tisti, ki jemljejo kreativnosti krila, ki nimajo poguma, fantazije in pravih ambicij, temveč neprestano umirjajo žogo, zahtevajo takojšnje rezultate in protežirajo tako imenovani hard selling.

Naročniki imamo več znanja kot agencije, so na naslednjem okroglem pogovoru ogorčeno odvrnili predstavniki oglaševalcev. V agencijah se pač niso znali ali zmogli prilagoditi času, ki zahteva mnogo bolj multi disciplinarno komuniciranje, bistveno več oglaševanja pod črto (bellow the line), direktnejših nagovorov, novih medijskih prijemov itd.

Na tretjem pogovoru so sedeli znani visoki predstavniki slovenskih medijev in brez dlake na jeziku komentirali ogorčeno pismo Igorja Ariha, ki da se počuti neenakopravnega, neupravičeno izrinjenega in izigranega, ker mora plačevati za svoje naročnike ničkolikokrat višjo ceno kot na primer gospod Pejo za svoje konzervirane tune. Na pet načel, ki smo jih bili nekoč sprejeli na upravnem odboru SOZ-a: načelo transparentnosti, načelo poštene tekme, odnos naročnik-plačnik, za pošteno delo pošteno plačilo in načela enakopravnosti, smo vsi skupaj očitno pozabili. Borba za vsak oglasni tolar je pretrda, da bi bil v njej prostor za sentimentalnost in etiko.

Ta družba potrebuje zakone, je na podobno odkriti okrogli mizi SOF-a komentirala ugledna radijska novinarka. Problem je seveda počasno sesuvanje slovenskega oglasnega trga, ki je posledica vedno večje monopolizacijein izrinjene konkurence. Nimamo je več v petrokemiji, ne v telefoniji, ne v zavarovalništvu, ne v bančništvu, še v pivovarstvu ne. Veliki oglaševalci, ki so si izborili svoj tržni prostor, se počasi umikajo s slovenskega trga in gredo novim izzivom naproti. Tudi na televizijskem oglasnem trgu ni več prave konkurence. Naročniki so danes agresivni in nesramni, imajo nove menedžmente, pritiski na zniževanje stroškov so tako z njihove strani kot s strani lastnikov. Pojavljajo se specialne firme, ki podpisujejo pogodbe z naročniki, s katerimi zagotavljajo znižanje stroškov na nabavnem, marketinškem in drugih področjih, recimo za 30 odstotkov. Potem pridejo mladi tridesetletni embeajevci, ki so plačani po pogodbi in zahtevajo pri zakupu prostora ali časa tridesetodstotno znižanje v cenah. Seveda se zgodi, da moramo privoliti tudi v to, je pojasnjeval ozadje vse bolj krute tekme direktor velike komercialne televizije. So pa morali prisluhniti tudi precej ogorčenim zahtevam oglaševalcev in agencij po kvalitetnejših in kontinuiranih podatkih ter umiriti svoje ambicije po zniževanju stroškov tudi pri plačilu nacionalnih medijskih raziskovalnih inštrumentov. Sploh pa, če vas zanima, kaj se v resnici dogaja, vprašajte medijske specialiste, zakupnike in posrednike, media buyerje, ki so krivi vsega. In smo jih. Pa prav veliko tokrat nismo zvedeli, razen tega, da igro vodijo naročniki. Da, dokler mediji ne bodo dokončno lastninjeni, prave odprte igre na trgu ne bo. Zatrdli so nam, da načrtovanje že dolgo ni več potapljanje ladjic in da je nivo znanja in servisov pri medijskih  posrednikih vedno večji in na koncu smo se skorajda strinjali, da je kljub izjemnemu, strokovnemu in organizacijskemu napredku te stroke še vendarle v svoji osnovi močno shizofrena in da bo takšna očitno še nekaj časa ostala.

 Naslednji so bili na vrsti ponudniki oglaševalskih storitev na prostem. Najmlajši in najhitreje rastoči medij na Slovenskem. Potem ko so se malce pošlihtali med seboj in pokazali drug drugemu, kdo pravzaprav so, so priznali, da je polucija velikih plakatnih mest na nekaterih sektorjih res da prevelika in že kontra produktivna. Da je pa zato še vedno premalo takoimenovanega cestnega mestnega pohištva, city lightov in podobno ter predvsem obljubili, da valutna raziskava zunanjih medijev, podobno kot tevemetrija in NRB zanesljivo bo, ter da bodo kmalu skupaj ponudili naročnikom verificirane in verodostojne podatke o pravi vrednosti plakatnih lokacij. Piarovci še niso prispeli na vrsto.

Smo pa v MM-u pripravili prvi MM – report po zgledu znamenitega Gunn Reporta ter ovrednotili vsa priznanja domačih in mednarodnih pomembnih ocenjevanj ter jih sešteli. V letu 2004 je bila najbolj nagrajevana slovenska agencija Futura DDB, pred Mayer McCannom, Agencijo 41, Studiom Marketing JWT, Pristopom, agencijo Arih in Luno TBWA. Najbolj nagrajevan kreativni direktor je bil Zoran Gabrijan. Najuspešnejši art direktor Žare Kerin. Naj naročnik Mobitel. Najuspešnejši režiser Grega Vesel. Najboljša produkcijska hiša Propeler. Največkrat nagrajena akcija pa Nesrečniki (za pivo Kratochwill) Future DDB. Nov standard je postavljen.

Izvirno kreativno tekmo pa je na predzadnji strani MM-a začel Publicis Studio pet z oglasom za Marketing magazin ter izzval vse slovenske agencije, ki so vrženo rokavico sprejele ter odgovorile s pravo kanonado izvirnih sporočil, ki so, vsako posebej in vsi skupaj, časopisu v veliko čast.

Na MM klubu je bila najboljša spet Futura DDB z Zlatim MM-om za svojo novoletno čestitko. Zavese za okna, Curtains for windows in naslovnico slovenskega vinskega kataloga. Studio dva – Sandi Radovan in Mateja Mahnič – je pobral Zlati MM za koledar Časopisnik. Kabinet 01, Jani Jagodič, pa za promocijsko spletno stran Oktober collection. Za najboljšo vizualno podobo podjetja smo nagradili Agencijo 41 (Planet 9). Na visoko raven stroke, ki se kaže v konkurenci natečaja, bi bili včasih ponosni, da so se nam kriteriji dvignili.

Paradižnik, ki nam je priletel v obraz, okno ali na krožnik, ki se je razletel pred našimi očmi, je bil kar uspešen simbol Slovenskega oglaševalskega festivala. Naj ga prvi vrže, kdor je brez greha, je izzvala Marjana Lavrič Šulman, pa popolnoma resno najbrž ni mislila. Najboljši televizijski oglas so naredili v Agenciji 41. Najboljši tiskani oglas v Futuri. Najboljše drugo oglasno sredstvo v Mediamixu. Najboljši radijski oglas spet Futura DDB in najboljši spletni oglas Mayer McCann. Zmagovalec celostne oglaševalske akcije Studio Marketing JWT je prikazal zares celostni pristop ter pripeljal na oder cel vod prestrašenih, a pravih vojakov. Med agencijami je bila zmagovalka  Futura, pred Pristopom, Mayer McCannom, Luno, agencijo Imelda, Agencijo 41 ter Publicisom Studiom pet, ki si je delil sedmo-osmo mesto s Studiom Marketing JWT. Med devetim in enajstim pa so bili enakopravni Formitas, Votan Leo Burnett in Mediamix. Arih je bil dvanajsti. Največkrat nagrajen oglaševalec je bil Mobitel, pred Hypo Alpe Adrio, Slovensko vojsko, Andragoškim zavodom Univerze Maribor, Si.mobilom, Slovensko filharmonijo, Večerom in Toyoto. Najboljši nacionalni festival na svetu, je zapisala Meta Dobnikar, ki se na te stvari kar dobro spozna.

Zoranu Trojarju, predsedniku Zbornice, se je seveda vse skupaj kar dobro zdelo. Predsedstvo Oglaševalskega častnega razsodišča je prevzela Gordana Petek Ivandič in v brk ne povsem prepričanih, zadevo resno in odločno zastavila. Tudi populističnih in pavšalnih, pa hkrati glasnih protestov se ni ustrašila, temveč jim je umirjeno, trezno in spodobno odgovorila. Deviškega pasu Sanjske ženske ni prepovedala.

Na Magdaleni so zmagali Hrvati. Džani Luković s tv-spotom Kosilo. Zlati modrc v kategoriji multimedijske komunikacije je za akcijo Lokomotiv odnesel team: Teo Križmanič, Bojan Žmahar, Mitja Ribič in Iztok Štukelj. Spet smo izdali Dosje, veliko knjigo slovenske oglaševalske in marketinške  stroke, v kateri so vsi in vse, kar na tem prostoru kaj pomeni.

Zmagovalec Cannesa je spet TBWA Paris z Ericom Vervrogenom za serijo tiskanih oglasov za glasbeno agencijo Emi proti glasbenemu piratstvu. Očitki, da gre za ghost, nenaročen oglas, se dolgo niso polegli. Eric Vervrogen pa jih je komentiral kot užaljenost nadutih in šovinističnih Francozov nad dejstvom, da je zmagovalec Belgijec. Televizijskih oglas, ki je ponovno navdušil, je bil tisti, ki je že zmagal na Epici – Honda diesel – Ljubi ga, spremeni ga.

Največji svetovni medijski dogodek na internetu je bil tokrat slovenski. Humarjev ponesrečen vzpon na Nanga Parbat je na svetovnem spletu zabeležil 52 milijonov klikov. Zlati boben, dvanajsti po vrsti,  smo tokrat posvetili novim vizijam v žiriji Michaela Conrada. Kot sokolovo oko gledamo z višine in naprej, smo razmišljali, ko smo za podobo izbrali sliko sokola. Letos, ko so  se ptiči nalezli gripe, ga ne bi. Na Bobnu  so končno zmagali Romuni, evropski Brazilci, kot smo jih nekateri poimenovali, in s svojim optimizmom in temperamentom okužili žirijo in konkurenco. Farid, ki je v imenu sicer najavljenega dvoglavega predsedniškega teama Fred&Farid, predsedoval žiriji, je hkrati s svojim partnerjem ustanavljal najprestižnejšo in najambicioznejšo pariško butično agencijo Marcel v stoprocentni lasti Publicisa. Danes je že pobral najprestižnejše budžete od Coca-Cole do Telekoma.

Izjemno veliko energije je bilo vložene v festival, ne le v glavno tekmovalno podobo, v kateri rezultira kreativni naboj celega leta skoraj petstotih agencijskih timov po svetu. Zato ne čudi, da smo na samem festivalu najprej z uspešnim plakatnim natečajem za najboljšo plakatno podobo Pirana s 418 vznemirljivimi rešitvami in čudovito razstavo na trgu pod županstvom, pa do šestih  filmskih režiserskih ekshibicij Studia Druma. Problem uspešnih projektov je, da jih je težko ponoviti, še težje nadgraditi. Mandat predsednika festivala in njegove ekipe se je iztekel. V letu 2006 bo vse na novo.

PRSS – Slovensko društvo za odnose z javnostmi je slavilo 15 let. Zamenjala se je oblast in karte so se na novo razdelile. Fundacija Brumen je pripravila že drugi bienale vidnih sporočil in spet navdušila. Le želimo ji lahko dolgo življenje in vztrajnost. Na slovensko oglaševalsko sceno pa priteka sveža kri iz tujih logov: Vera Stanković, Vladan Srdić, Mihael Lampreht, Slavimir Stojanović, Ermin Medžedović, Martin Mol, Dana Kristea, Bogdan Dimitrace, Ervin Binilitz dvigujejo kompetitivnost in temperament na sceni, ki je, odkar smo v Evropi, pač ni več zamejena. Pa tudi slovenska dekleta so krenila v svet. Zlatko Ledinek je v zadnji kolumni na zadnji notranji strani zadnjega MM-a v letu 2005 čisto na koncu zapisal: Samo spremembe lahko ustvarjajo razlike. Naredite jim prostor, dajte jim priložnost.