DELO, Sobotna priloga, • 19. 8. 2000 •

V zadnjem kotu velike razstaviščne hale je z visoko belo steno zagrajen pet sto kvadratov velik prostor, ki pa obiskovalcem kaže le dve lici. Ena stranica je  prazna, pred drugo pa na poldrugi meter visokih pecljih stoji ducat računalniških ekranov, na katerih bi lahko, če bi to koga zanimalo, in če bi ne bili tako predpotopno počasni, z dotikom prsta zvedel na primer, kdo da je (bil) Jurij Detela, ali kakšna je internetska stran slovenskega turizma. Zadaj je še informacijski pult z nekaj prospekti in vitrino poslovnih daril – epruvet s kamiličnim čajem. Preostali prostor  zavzemajo sejna soba in pisarne, vse skupaj pa povezuje abotni napis 0002lovenija Expo Hannover 002lovenija…
Da se ne bi kdo slučajno zamotil in bi pomislil, da je na zagrebškem ali celjskem velesejmu? Obiskovalcev razen zbiralcev štampiljk v nagradni  Expojev potni list  seveda ni. Le ob prijazno ponujenih avtomatih s hladno pitno vodo se hvaležno ustavljajo popotni a iz belo-plave industrijske nalepke na steklenih balonih komaj najdejo povezavo z radodarnim donatorjem Radensko in njenimi srci.

Zagotovo obstajajo razlogi, zakaj je slovenski paviljon na svetovni razstavi Expo 2000 v Hannovru tak, kakršen je. Zelo verjetno imajo tudi mnogi vpleteni prepričljive razlage in opravičila, zakaj da se ni dalo drugače, ali zakaj vsaj oni niso mogli vplivati, kot bi sicer radi. Žal to v ničemer ne spreminja, tudi relativizira ne, trdega dejstva, da je nastop polomijada, še več, blamaža, saj obiskovalec, naj se še tako trudi, na vsem razstavišču ne more najti bolj zgrešenega, brezveznega in neatraktivnega paviljona.
Resnica, da se je začelo obetavno, in da je imel slovenski projekt skorajda zgleden piar, vse skupaj le še poslabša, saj so bila pričakovanja razumljivo večja, razočaranje pa hujše.
Najprej je skrb (in odgovornost!) za nastop na svetovni razstavi prevzelo ministrstvo za znanost, ki da ima s promocijskimi nastopi na hanovrskih sejmih tehnoloških dosežkov že izkušnje. Vendar svetovna razstava v času globalizacije ni več  parada tehnoloških čudes ali gospodarske moči temveč priložnost za promocijo svoje identitete, narodovih korenin, kulture, odnosa do okolja, do svoje in planetarne prihodnosti ter izvirnih prepoznavnih idej. Expo ni ne strokovni, ne poslovni sejem, zato se razstavljavci vsi po vrsti obračajo k obiskovalcem, le znanstveno zasnovan slovenski štant zapravlja tri četrtine dragocenega prostora za pisarne in prazno sejno sobo.
Potem so na razpisu izbrali prepotenten projekt, ki ga niso ne znali, ne zmogli, morda niti hoteli ne izvesti. Dejstvo, da  risba nesojenega slovenskega paviljona visi v predsobi vrhovnega šefa svetovne razstave, demonstrira le nesposobnost in neverodostojnost in prav nič drugega.
Virtualni travnik, kot je promocijski naslov slovenske stojnice, se imenitno sliši a je le prazna floskula. Z računalniki se danes predstavlja le tisti, ki nima prav nobene ideje s čim drugim bi se lahko. In kdor je verjel, če je, da se bodo na velikanskem atrakcij prepolnem sejmišču ustavljali in brskali po predstavitvenih programih slovenske znanosti in turizma, ne o promociji, ne o sejmih ne o ljudeh ne ve prav veliko.
Pred hrvaškim, slovaškim, albanskim, češkim, islandskim, luksemburškim, estonskim, latvijskim in litvanskim paviljonom, da omenim le najbolj žalostno primerljive, stojijo ljudje v vrstah, da bi si jih lahko ogledali od blizu. Tudi pred našim bi, če bi razstavili manežo z našimi lipicanci in vsemu svetu pokazali od kje in čigavi so, ali plezalni vrtec z najbolj drznimi izzivalci narave na planetu, ali gorenjski toplar, magari z razobešenimi računalniškimi ekrani na prečkah, ali slovensko gostilno, ki bi jo nacionalna turistična organizacija tako rada spromovirala, ali pravi nevirtualni travnik z vrelci mineralne vode,  ali plavajoči mlin z Mure, ali… karkoli, kar bi deželo, ki si tako želi v Evropo naredilo vsaj malce prepoznavno, zanimivo in morda celo simpatično. Da bi za tri milijone mark, kolikor nas je ta izmišljeni travnik stal,  promocijski kapital, ki so nam ga pribrcali nogometaši vsaj potrdili, če ne tudi za stopničko nadgradili!
Tako pa nam ostaja le kisla tolažba, da škoda pravzaprav niti ni tako velika, kot bi lahko bila, saj bo svetovno razstavo očitno obiskalo (in šlo mimo našega paviljona) le štirinajst namesto pričakovanih štirideset milijonov obiskovalcev.