Pretipkali smo za vas •  1980 • 

Naš zapis o tem, kako izvajajo stabilizacijo v družini Bentlog, je izzval pri naših bralcih živahne odmeve. Vsevprek se oglašajo in nas vabijo, da jih obiščemo in se prepričamo, kako so napram njim Bentlogovi pravi potratniki. Da so naši bralci vzeli stabilizacijo hudo zares, se vidi že po tem, da je bilo več kot tričetrt njihovih pisem nefrankiranih in je moral poštnino, ki so jo privarčevali, poplačati Pavliha. Ne želimo se zameriti nikomur, zato gremo kar po vrsti in objavljamo danes pogovor s stabilizirano družino Centlog.

Ne bi se mnogo zmotili, če bi dejali, da so Centlogovi skorajda povprečna slovenska družina. No, malce naprednejša od večine so bržkone res, saj že danes ubirajo tista pota, po katerih bomo prav kmalu morali tudi ostali.

Že ko hočeš pozvoniti, spoznaš, da pri Centlogovih ne porabijo mnogo za elektriko. Ljubek bronasti zvonček, ki visi na vratih, ne potroši nobene elektrike, le vrvico je treba vsakih nekaj let zamenjati. »Vsak dinarček se pozna«, pravi mati Bernarda, ko nam natika filcaste krpe na čevlje. »Saj bi vas povabila v dnevno sobo, pa sem jo ravno prejšnji teden posesala. Stopimo raje v kuhinjo, tu je od kuhanja še malo toplo. Pa je res škoda, da sem kavico ta teden že skuhala«. Varčnost in treznost, ki sta glavni vodili simpatične Bernarde, jo vendarle nista naredili skopo. Z besedami je prav radodarna. »Veste«, pravi, »Bentlogovi se za to našo stabilizacijo resda trudijo, ampak so pa včasih vendarle preveč potratni. To, da dajo tašči 80 starih tisočakov na mesec za kosila, ki so povrh baje še okusna, je preveč potratno. Mi damo naši mami le petdeset jurjev. Saj kuhati resda ne zna bogvekaj, pa zato vsaj manj pojemo in to se tudi nekje pozna«.

»Res je«, pritegne ata Zorko, »varčevati je treba dosledno in pri majhnih rečeh. Vsako tratenje, pa čeprav gre za odpadne stvari, je neodgovorno«. Iz vsake njegove besede veje razsodnost in treznost, ki je pri Centlogovih zgradila skromno a dosledno sožitje majhnih misli in velikih dejanj.

Okusna hrana je mamljiva in vabi človeka, da bi se je do sitega najedel. To je nesmotrno, zato pri Centlogovih skrbno pazijo, da iz kuhinje ne bi kdaj preveč vabljivo dišalo.

Vsake tople vode je škoda, ne le tiste iz pralnega stroja. Ata Zorko se tako vsak večer polula v termofor, s katerim si prav prijetno in poceni ogreje mrzle noge.

Požrešnost in pohlep sta izvir nestabiliziranega potratništva. Pri Centlogovih so zato najbolj zadovoljni takrat, kadar v trgovinah česa zmanjka. Imajo vsaj mir pred skominami, ki izzivajo šibko človekovo meso.

»Pridno delaj, malo jej in veliko spi«, je geslo, ki ga Zorko najraje ponavlja, »tako boš najmanj zapravil«. Lep nov barvni televizor v dnevni sobi stoji zaplombiran. »Kaj bi plačevali drago naročnino in trošili elektriko, ko pa hodimo s kurami spat?« pravi Zorko. »Če je kaj važnega za zvedeti, mi že drugi povedo, pa tudi v Dnevnik, ki je brezplačno razobešen v izložbi na Kopitarjevi ulici, vsak dan domov grede malo poškilim. Zvečer, ko zgodaj ugasnemo luč, tako namesto mesene, užijemo raje malce duševne hrane«. Ata pove, kaj je novega v mestu, v televizijskih kritikah in v časopisih, mati Bernarda pove, kaj je soseda prebrala v Jani, stari očka France nam pa tudi pove kakšno pravljico.

»Saj vem, da je vsako sanjarjenje potratno, ampak kakšno majhno razvadico si pa človek vendarle mora privoščiti…«

A. Pipič