• 28.2. 2005 •

Prevara je uspela. Film je slab. Umetniške vrednosti nima nobene. Le zakaj bi se pustili sprovocirati zaradi makaronarske soap opere, koliko naših partizanaric (nov, moden izraz!) so oni požrli? Dosti pametnejšega imamo početi, kot da se sedaj, ko postajamo pomembni, z Italijani kregamo. Naj se bodejo oni, ki so to zakuhali. Mi nimamo nič s tem.
Ne vem, za kakšno, kurjo, politično ali kako drugo slepoto gre, dejstvo, ki ga nočejo videti, je, da smo pravkar doživeli najhujši propagandni poraz od koroškega plebiscita naprej. Že priprava je bila dovolj dolgotrajna in premišljena. Odzivi iz Slovenije, manj iz Hrvaške, so le prilivali olje na ogenj zanimanja, ki je ob premieri doseglo vrhunec. Vsa Italija je v najboljšem televizijskem terminu dva večera zaporedoma zaprepadeno spremljala za večino povsem novo »resnico« o barbarskem izgonu in poboju rojakov iz rodne Istre. Umetniške vrednosti film seveda ni mogel imeti. Če bi bil umetniški, bi pač ne bil enoplasten, naiven, poenostavljen, celo butast, ne bi poceni manipuliral z otroki, ne bi videl le ene plati, ne bi slikal črno-belih karikatur, morda bi iskal globlja ozadja tragedije in njene prave akterje … Srce v breznu je namenski film z jasno komunikacijsko nalogo, ki jo je tudi zelo uspešno izpolnil. Medijski načrtovalci bi mu lahko izračunali GRP (gross rating points), vreden najdražjega oglaševalskega termina na svetu med prenosom finala ameriškega Super Bowla. Danes je italijanska javnost, ki še včeraj sto kilometrov zahodno od Trsta za Slovenijo skorajda ni slišala ali pa se vsaj zmenila ni zanjo, zgroženo spoznala, da smo eni navadni titini (spet nov izraz!), ki bi bili radi Evropejci. Tisti, ki hočemo vedno nove pravice za manjšino, ki jih ogroža, ki bi radi cerkvene slike, ki so jih komajda rešili pred nami, barbari, spet nazaj, ki jim ne vrnemo naropanega premoženja, ne hiš ne domov, ki so jih morali zapustiti, ki bi čez njihovo morje in ekološko cono pluli … morilci!
Nič bolje ni na tej strani. Desnica, stara, nova in spreobrnjena, je poniglavo in privoščjivo, kot da se to nje pač ne tiče, tiho (pa se ja ne bomo zaradi enega slabega filma kregali?), levica in tisti vmes pa zmedeni. Le kdo ni s kepo v grlu spremljal masakra »našega« ponorelega Novaka in zraven razmišljal, kakšna je prava zgodovinska resnica? Še kulturna levica se izvija s tem, da kritizira umetniškost filma in poziva k zgodovinskemu razčiščevanju in razkrivanju grehov obeh strani. Si lahko kaj podobnega predstavljate na Hrvaškem ali v Italiji, kadar je govor o konfliktih s Slovenijo? Ne eni ne drugi takrat ne ločijo več levice od desnice. Je čas za spravljivost in je čas za pokončnost. Mi pa, kakor da smo se v nekaj mehkega, toplega in smrdljivega vsedli in bomo očitno v tem kar obsedeli, enim prija.
Za našo promocijo pa še naprej skrbijo športniki. Tista, ki najhitreje teče, oni, ki najmočneje vesla, tisti, ki se najdlje v umazani vodi namaka, ali oni, ki si najdrznejše samomorilske plezarije izmišljuje. Še dobro, da imamo Jerneja Damjana. Njegov polet v naročje večnega tekmeca Roka Benkoviča je najlepši dogodek svetovnega prvenstva in slovenskega športa s Tonetom Vogrincem vred. S takšno srčnostjo bi osvojili svet.