• 7.2. 2005 • 

Kultura in prosveta, to naša bo osveta! Že prvi minister kulture v prvi samostojni državi slovenskega naroda se je spoznal na marketing. Na prste je preštel vse gledalce slovenskega filma v letu dni in ugotovil, da je v Sloveniji kar nekaj cerkva, ki bi jih v tem času zlahka vse spravile pod streho, pa še bi prostora ostalo. Pobral je torej filmarjem proračunski denar in ga investiral v promocijo tržno uspešnejšega projekta. Osvetlil je vse slovenske cerkve in cerkvice po hribih in dolinah in naredil deželo na daleč razpoznavno kot kucljasto in bogaboječo. Okoljevarstveniki so sicer plaho ugovarjali, da gre za svetlobno polucijo pokrajine, a poslušal jih ni nihče. Poleg kitajskega zidu je slovensko nočno slavljenje Boga najbrž najbolje iz vesolja videno delo človeških rok. Če jih je le dovolj tam zgoraj, da se splača!

Ko je prišel na vrsto minister drugačne barve, cerkva sicer ni ugasnil, je pa ukinil trg in uvedel plansko gospodarstvo. Postavil je mogočen, moderen filmski studio, ker pa je za filmarje v njegovi malhi zmanjkalo denarja, je odredil, da mora studio delati zanje zastonj. Le še korak je preostal do komunizma. Problem je le v tem, da se studio, ki večino svojih kapacitet razda zastonj, ne more odtrgati od državnega cuclja, ne resno konkurirati na tujem filmskem trgu, ne radikalno racionalizirati svojega poslovanja. Da bi denar, ki gre sedaj v finansiranje studia, razdelili neposredno filmarjem, seveda ne gre, saj bi bili potem filmi še dražji, producenti bi lahko naročali tehnične storitve bogvedikje, tržni konkurenci izpostavljena Viba pa bi bila zagotovo ogrožena. Priznati je treba, da se je povsem nemrkaiški račun začuda izšel, da so naši filmarji in filmarke posneli nekaj presenetljivo spodobnih in gledljivih filmov, nekatere boljše celo za državo zastonj, in da bi z malce več korajže in nesramnosti lahko celo oskarja odnesli, saj so nagrajeni film posneli v Sloveniji, s slovensko ekipo in za slovenski denar. Še Djuro ima naš potni list!

Slovenci imamo preveč radi teater, da bi ga izpostavljali trgu. Tisti ducat profesionalnih gledališč bomo že preživeli! Tudi knjigo imamo radi, a ne vsako. Konec je potuhe, ko je država finansirala vsakogar, ki se je proglasil za pesnika. Naj trg odloči, razen za tiste seveda, ki so izbrani in jim država/minister pomaga. Trg je opravil svoje, nekaj založb je kmalu propadlo, največja je prenehala izdajati leposlovje in se posvetila biznisu, druge so se reševale s priročniki, kuharicami, erotičnimi učbeniki. Potem pa se je zgodil založniški cunami. Najprej ena, potem druga in še tretja časopisna hiša so preplavile trg s knjigami po tako nizkih cenah, da je po založniških hodnikih zavel preplah. To je damping, pokradli nam bodo bralce, sesuli bodo trg, to je treba prepovedati! Ne ministrica, ne predsednik gospodarstvenikov, ne kontrolor konkurence jim niso mogli pomagati. Sedaj, pravijo, bodo šli v Bruselj. Konkurenca že že, ampak ne takšna!

Slovenci pa, ugotavljajo raziskovalci, še nikoli niso toliko brali kot sedaj.