• 25.2. 2005 • 

S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni treba bati bodočnosti, smo zapisali na predplebiscitni plakat in zmagali. Pridnost, ki je ubogljivost, crnčenje, šljokanje, pravijo ta mladi, je bila v naših krajih vedno čislana vrlina. S pridnim delom, kot so gospod zaukazali, si se vsaj malo naprej prerinil, bil od časa do časa celo prijazne besede ali pohvale deležen, če si pa bolj po svoje mislil, kaj šele delal, pa ni bilo nikoli prav. Ne vem, ali si je še kateri evropski narod izboril lastno državo, ne da bi bil agresiven do drugih, ne da bi osvajal, požigal, ropal, moril? Brez predrznosti, brezobzirnosti, neustrašnosti in avanturizma se ne piše zgodovina. Skriti v alpske doline, kraške vrtače in obrobja planin smo tisoč let bolj ali manj pohlevno čakali na svoj trenutek. Ko se je, ne le po naši zaslugi, priznajmo, slednjič prikazal, smo se sicer ustrašili negotove samostojnosti, legendarna pridnost slovenskih rok pa nas je prepričala. In smo ponosni na svojo žuljavo vztrajnost in upogljivost krenili v svet.

Mit o slovenski pridnosti pa se je, kot se za vsak mit pravzaprav spodobi, kmalu izkazal za bajko, kar po Toporišičevem slovenskem pravopisu tudi je. Saj ne, da bi ne bili pripravljeni delati veliko, če so nas z gajžljo ali denarcem stimulirali, še toliko bolj, vendar pa delo kot tako že dolgo tega ni posebna vrednota. Vrednota je prosti čas, užitek, zabava; delo pa je zato, da se zasluži denar, da se opravi dolžnost. Sindikati novinarjev, zdravnikov, sodnikov in učiteljev, prodajalcev se borijo za višje plače, da bi pa bili pripravljeni delati pol ure dlje, gredo raje v štrajk. Delo pač ni zadovoljstvo, način življenja in eksistence, delo je rabota. Smilijo se nam šolarji, ker jih šola obremenjuje z učenjem, ker imajo premalo prostega časa, ne razmišljamo pa, kako bodo, če jim bo delo odveč, lahko na odprtem trgu tekmovali s svojimi evropskimi vrstniki, ki so si delovne navade (in znanje!) prisvojili kot način življenja.

Seveda se ponašamo z uspehi. Radi se primerjamo z jugovzhodnimi sosedi (in bratranci!) in od zgoraj pogledujemo na severnejše sorodnike, ki jim je bila zgodovina zadnjega pol stoletja bistveno manj mila. Zgradili smo velikane samoupravno tržnega gospodarstva: Iskro, Muro, Peko, Elan, Zlatorog, Metalno in Hidromontažo, Tomos … Z oprijemljivimi privilegiji neuvrščenosti, izvoznimi spodbudami, deviznimi šticungami in cenovnimi kompenzacijami na hvaležnem in skrbno zaščitenem jugoslovanskem trgu nismo mogli faliti. Za marketing, dizajn, proizvodni program in strateške usmeritve so doma in na tujem imeli komando dilerji in kupci, za kadrovski razvoj partija, za pridnost, produktivnost in delovne razmere samoupravljalci, za finance, koordinacijo in podobo pa direktorji. Elan je imel verjetno najboljši razvojni institut med konkurenco, dizajn, cene, marketinške prioritete pa so določali ameriški in skandinavski dilerji. Mura je postavila največjo in bržkone najkvalitetnejšo konfekcijsko tovarno v Evropi, za dobavljeno moško obleko pa iztržila deset odstotkov njene cene pod tujim imenom in v tuji izložbi. Izbor modelov lastne blagovne znamke na prodajnih mestih so po svojem okusu dvakrat letno določali poslovodje in nabavni referenti. Razkorak med podobo Mure v njenih vzorčnih sobah in v prodajalnah po državi je bil frapanten. Na objektivno zaprtem trgu so cveteli proizvajalci in prepakirovalci tujih licenčnih izdelkov, ki so se prodajali skorajda sami, nekaj marketinškega know-howa se jih je pa tudi prijelo.

Privatizacija naj bi pripeljala za krmila prave gospodarje, ki bodo sposobni drznih in prodornih prijemov, odgovornih in tudi rizičnih odločitev. A so pravo oblast v resnici zagrabili privatizacijski lordi, monopoly playerji in strankarski strici. Na prste lahko preštejemo firme, ki so pod njihovo komando zares uspešne. Le samonikli, le od svoje pameti, rok in denarja odvisni novi podjetniki dajejo zgled, kje bi lahko bili, če bi bili … Nekaj zahodneje, tam, kjer naj bi menda bile naše venetske korenine doma, so medtem iz treh družinskih šivalnic zgradili svetovne modne blagovne znamke, iz zamisli inženirja, ki so se mu potile noge, svetovno uspešno obutveno ime, iz lokalne pražarne pa po vsem svetu znano in prodajano kavo. Španci so postavili na glavo logistiko velikih konfekcijskih tovarn in namesto dvakrat letno prilagajajo proizvodne programe vsakih štirinajst dni, Švedi pa so po vzoru novih letalskih prevoznikov ponudili visoko modo po razprodajnih cenah …

Nesramno drugačne ideje, tvegane poteze in pogumni ambiciozni in prodorni nastopi so pot. Za prvopristopnike že dolgo ni več prostora, s pridnostjo in ubogljivostjo pa se že tudi Kitajci več ne zadovoljijo.