• 25.10.2004 • 

Hrvaška je bila v primerjavi s Slovenijo vedno nekaj več. Davno preden so se Kranjci, Spodnji Štajerci, Dolenjci in Primorci spomnili, da bi bili lahko Slovenci, so imeli Hrvati svojo državo, kralje, plemstvo, cerkveno aristokracijo.

Država je po dispoziciji bogata. Ima Slavonijo, ki je lahko žitnica Evrope, Dalmacijo, ki je najlepša in najperspektivnejša evropska turistična destinacija, svojo nafto, še pravkar tudi ladjedelnice in močno elektroindustrijo, mednarodno uveljavljene blagovne znamke … Marketing se je v tem delu Evrope začel na Hrvaškem. V šestdesetih letih so bile Ozeha, Vjesnik in Interpublic edine prave oglaševalske agencije v takratni državi. Kraš, Efka, Podravka, Varteks, Končar, Saponija, Pliva, Franck so bili jugoslovanski tržni liderji. Prodor slovenskih podjetij in njihovih blagovnih znamk na jugovzhodne trge so promovirale zagrebške agencije. O marketingu so prvič resno spregovorili in ga tudi začeli poučevati na zagrebški univerzi. Juma, jugoslovansko strokovno združenje za marketing, je bilo ustanovljeno v Opatiji. Liberalne ideje tistega časa so bile na Hrvaškem najmočnejše, zato je bil tudi Titov obračun z njimi najtrši. V resnici uničujoč.

Slovenci so jo takrat, razen Staneta Kavčiča, štirih profesorjev in petindvajsetih poslancev, ki pa jim tudi ni bilo hudega, poceni odnesli. Obglavljenje hrvaške politične, gospodarske in marketinške elite so izkoristili za svoj naskok in osvojitev jugoslovanskih trgov. Gorenje, Iskra in Zlatorog, Meblo, Marles, Brest, Lesnina in Slovenijales, Slovenijavino, Cocta in Jupi, Radenska, Fructal, Droga in Kolinska, Ilirija Vedrog, Krka in Lek, Peko, Planika in Alpina, Mura, Toper in Labod, Elan, Adria, Tomos in Ljubljanska banka so bili takrat nacionalni šampioni Jugoslavije, ne le Slovenije, prva jugoslovanska in edina tudi mednarodno priznana oglaševalska agencija pa na novo ustanovljeni Delov Studio za marketing in propagando.

Dejstva, da so zagrebški učenci prevzeli vloge svojih učiteljev, jih izrinili s trga in prehiteli, niso na Hrvaškem nikoli preboleli. Hribovski bratje so postali neusmiljeni tekmeci. V osamosvajanje so krenili skupaj, toda ko se je Kučan sam pogovarjal z Miloševićem, mu Tudžman ni nikoli verjel, da to ni bilo na njihov račun. Če gredo Slovenci ven, bomo šli tudi mi, je grozil in tudi storil, toda ko so tanki jugovojske krenili čez Sotlo, jim je dal prosto pot. Etnično enotna Slovenija se je v desetih dneh izvila iz bratskega objema, ki je v krvavem katoliško-pravoslavnem klinču držal Hrvaško še dolgih pet let. Nove elite, ki so po koncu vojne v obeh osamosvojenih državah sedle na oblast, so bile od slasti zmage in svoje zgodovinske pomembnosti preveč opite, da bi bile kot nekdaj skandinavske vzornice sposobne zgraditi za oboje produktivno sožitje.

Toda priložnost je bila enkratna. Ni trga, ki bi bil Sloveniji bližji, na katerem bi bili konkurenčnejši in kjer bi bilo skozi višjo vrednost njenih blagovnih znamk slovensko delo bolje plačano. Nikjer drugje nima slovenski kapital s svojim menedžmentom toliko realnih, obetavnih in kompetentnih priložnosti. Noben drug investitor ne more biti hrvaškemu delavcu prijaznejši in mehkejši, noben drug sosed ne more bolj in laže pomagati, kot bi lahko slovenski. Nikjer drugje nimamo, konec koncev, toliko prijateljev, znancev in sorodnikov. Če bi le bila slovenska politika sposobna doumeti, da je tristo milijonov malo v primerjavi s sesutjem vrednosti blagovne znamke Slovenija zaradi konfiskacije hranilnih vlog hrvaških varčevalcev in da je v stiski ponudena roka vredna več kot še toliko besed in umetelnih razlag. Zanesljivo bi tudi trgovanje s pol banje portoroškega morja in tremi močvirnimi zaplatami laže steklo, če bi se pogovarjala dobra soseda in ne pritlikavi samopromocijski politični prekupčevalci.