• 20.12 2004 • 

Dnevnik Ane Frank, židovske deklice, ki se je med drugo svetovno vojno z družino dve leti skrivala v amsterdamski poslovni stavbi, dokler je niso odkrili in odpeljali v koncentracijsko taborišče, je po vsem planetu znan simbol židovskega trpljenja. Rada bi živela tudi po svoji smrti, zato sem hvaležna Bogu, da mi je dal dar, s katerim lahko izrazim vse tisto, kar je v meni, je zapisala, kot bi vedela, da se iz Bergen-Belsna ne bo več vrnila. Kot Kristus, Gavroš ali Boško Buha je štirinajstletna Ana za vedno vklesana v evropsko zgodovinsko in kulturno zavest. Svetla podoba ostane v njej neomadeževana ne glede na to, kako je kdo z njenim vplivom pozneje manipuliral ali pa to še vedno počne. Holandski odpor proti okupatorju ni štel brigad, divizij ali korpusov, ni pa nobenega dvoma, na kateri strani zgodovinske in kulturne prelomnice je Nizozemska doma.

Republika Slovenija na proslavo petdesete obletnice zavezniškega izkrcavanja v Normandiji ni bila povabljena. Nekaj menda zato, ker se za to sami nismo prav resno zavzeli, kot pravi naš bivši predsednik, nekaj zato, ker naj bi se na strani sil Osi borilo več slovenskih fantov kot na zavezniški, kot se sliši iz francoskih neuradnih diplomatskih komentarjev, nekaj pa zato, ker menda sami več prav dobro ne vemo, kje v zgodovini bi bili pravzaprav radi zapisani, komentirajo v Nemčiji in Veliki Britaniji.

To je dokument o sto osemdesetih slovenskih Anah Frank, je Janez Stanovnik, tudi naš nekdanji Oče naroda, pospremil izid zbornika Ilegalčki, ki ga je Društvo za proučevanje zgodovine, antropologije in književnosti pravkar predstavilo javnosti. Pretresljiv in veličasten zapis o tajni mreži krušnih mater, skrbnikov in pomagačev, ki so štiri leta v Ljubljani, zagrajeni z bodečo žico, skrivali skoraj dve stotniji otrok, od novorojenčkov do najstnikov, jih hranili in oblačili, skrbeli zanje, jih tolažili in ljubili, medtem ko so njihovi starši gnili po zaporih ali se borili in umirali v gozdovih, je bil slovenski, kaj šele evropski javnosti praktično neznan. V iskanju identitete in prepoznavnosti nacije zares šteje le resnica, trda dejstva o dejanjih, čeprav skritih od javnosti in daleč od slave in priznanj. Narod s tolikerimi tihimi herojskimi zgodbami ima svoj obraz, četudi ga skromno in nerodno skriva pred drugimi. Nobena promocija, noben športni podvig ga ne more polepšati. Le razkriti bi ga bilo treba.

Moralne temelje evropskega združevanja in nove družbe, ki jo skušamo zgraditi, so postavili zmagovalci druge svetovne vojne, nas opozarjajo prijatelji, ki so včasih zmedeni ob naših eskapadah.

Pokažimo jim vendar naše Ane Frank. Najmlajši ilegalček ima danes šestdeset let.