• 20. marec 2016 •

Globoko v naši atavistični zavesti je zasajen strah pred smrtjo, ki je zima njegov čas. Oddahnemo se, ko se začne vračati dan, ko se narava prebuja in se odpira nov up. Še enkrat smo zmagali, preživeli, začenjamo znova. Koliko pričakovanj je v prispodobah, ki nam jih servirajo, da bi nas navdušili in pritegnili. Pomlad narodov, arabska pomlad, pomladne stranke, ljubezni čas… Naravna bitja smo, in če nam je to všeč ali če nam ni, se pretakajo po naših žilah sokovi, ki jim sončna ura umirja utrip. Kot Ikar se otepamo zemeljske usode in rinemo k soncu. Kar dobro nam gre, ko razlamljamo okove, ki nas k tlom teže. Zmagujemo, skrivnosti stvarstva razbijamo, med bogove se štejemo, dokler nam lažniva ljubezen ne zlomi srca.