• 27. marec 2016 •

Radosti največjega krščanskega praznika v resnici nisem nikoli doživljal. Odrasel v partizanski in pravoverni historično materialistični družini sem vedel, da je religija, kot nas je poučil Lenin, opij za družbo. Za kazen me seveda Miklavž ni nikoli obiskal, Božiček mi ni puščal darov pod drevcem, še miška mi ni izpadlih mlečnih zob odkupovala, da o zajčkih, ki jajca barvajo, niti ne govorim. Brez jasli tudi največjega družinskega praznika nismo obhajali, le sindikalni Dedek mraz nas je najprej z  rožiči in suhimi figami, kasneje pa tudi s kakšno pomarančo in še čem obdaroval. K verouku mi k sreči ni bilo treba, tistih previdnih nočnih priprošenj pa tudi nisem nikoli nikomur zaupal. V morju zla nisem znal najti usmiljenega Očeta, le Jorge Mario Bergoglio, alias Frančišek me bega, ko prižiga žarek upanja naši zahojeni civilizaciji.