• 1979 •

Po nekaj mesecih Ruplovega pisanja v Teleksovi rubriki »To morate…« je nenadoma prišlo do nenavadnega preobrata: naenkrat je eno od stvari, ki spadajo v njegov (pre)obsežni resor priporočanja – odsvetoval! Čudna poteza, res – kajti po dosedanji podobi te rubrike bi človek sklepal da ga bo Rupel s svojim pisanjem opozoril na katerega od vrednih produktov tiste duhovne sfere človekovega dela, ki se ji (celo v našem območju del in nalog) reče umetnost.

Zdaj bi seveda lahko začeli ugibati, zakaj je Rupel opozoril (per negationem) prav na Pankrte, ko je pri nas toliko uradno priznano neumetniških stvari, ki jih ne posluša nihče, ki da nekaj na svoj okus: tako imenovani glasbeni kič, ki je kič samo do plesnega orkestra Radia Ljubljana in študentske plesne skupine, od tam naprej je pa lahka zabava in visoka umetnost. Pa raje ne bi – kajti vse pisanje o kiču je samo negacija neke kulture, ki ima številne konzumente, in vse zahteve po prepovedi kiča bi bile identične z zahtevami po ukinitvi ljudstva, ki mu ta kič zadovoljuje določene duhovne potrebe, in (kar je še bolj brezbožno!) po ukinitvi produkcije, ki od tega kiča živi. Zato raje h konkretnim zahtevam, ki jih je Rupel navedel v svojem svarilu zoper slovensko inačico punkovske kulture!

Prvo, kar Rupla moti, je dejstvo, da punk še obstaja. Da je mogoče še zmerom govoriti o nekakšnem resnem punku, ko je pa vendarle znano, da je tudi to – kakor rock in vse okrog njega – postalo predmet utečenega konzumentskega mehanizma tega sveta, ki mu nič, ampak prav zares nič, ne uide. In pri tem ni kriv svet, ker svet je tak, kakršen je, kriv je punk, ki je v resnici samo funkcija tega sveta, ne pa tisto, za kar se izdaja. Rupel se torej postavlja na stališče ideologije, ki je zmerom stališče moči, da bi dokazal, kako je punk kot upor zoper ta svet nemogoč, kajti upor je zmerom spreminjanje z ???

??? sam ne ukleni v sistem, temveč je sistem tisti, ki se hrani s svežo krvjo. Bizetovo Carmen, ki je danes monštranca v vseh tabernakljih visoke kulture, so na premieri izžvižgali, ker je v posvečeno formo opere vnesla nevzdržno glavni junakinjo – navadno ciganko. Lepo vas prosim, gospa, kam pa pridemo?

In potem tisto drugo, kar je Rupel celo podčrtal – da besedila Pankrtov pomenijo »političen pritisk na račun dveh popularnih tem slovenske kulturne politike«. Dimitrij Rupel, političnega pritiska na račun  nečesa ni! Politični (ne »političen«, pri teh zahtevah je nedoločna forma neumestna) pritisk je mogoč samo v imenu nečesa – vsak v takem območju razumevanja politike, kot ga implicirajo Ruplovi zapiski ob Pankrtih: da je politika privatni fevd, kjer se gremo (grejo) privatne igrice na osnovi poznavanja dejanskega stanja in sposobnosti za predvidevanje moči tistih, ki so v vodstvenih strukturah. Prosim torej, da Dimitrij Rupel v svojih naslednjih ocenah ne razkriva svoje podobe, bolj pri srcu mi bo, če ostane na ravni koristne informacije (koliko bo mogoče dati nanjo, je pa tako ali tako že pokazal s svojim zadnjim prispevkom).

Valentin Duša