Pretipkali smo za vas • 1980 • 

Ob slovenskem kulturnem prazniku smo iz bogatega slovenskega revijalnega utripa pretipkali nekaj značilnih odlomkov, ki kažejo naše šege in navade v kulturnem letu 1980.

Bi vedel prec, če modrc bi odpel
Al prav se brucka al bruculja reče,
rad neki modrec bi prepir začel.
Ga mika vedet, a poskusit neče:
bi vedel prec, če modrc bi odpel
kako se sliši, kadar dojko kušne,
tako se reče, to vem iz izkušnje.
Milan Jesih, Teleks

Ne gre le za seks, ki je postal v rokah scenaristov in režiserjev šarlatanska vaba, na katero vse težje lovijo gledalce, ne gre le za šokantnost posameznih filmskih usod v odnosu z našo družbo, žal gre tudi za umetniške ponaredke, ki nam niso v čast, kaj šele v ponos …. Zato se sprašujemo, zakaj nismo dovolj usposobili programskega oddelka Vibe filma in zakaj dovolimo, da o tako pomembni filmski proizvodnji neodgovorno eksperimentira nezrela skupina neizkušenih mladih ljudi.
Mitja Ribičič, Delo

Verjetno je kenijska vlada prav zaradi takih spoznanj že pred leti zavrnila predlog slovenskega scenarija o partizanskem gibanju »Mau-Mau«. Ta zavrnjena dramaturgija pa se je zdaj naenkrat prikazala v Dražgoški bitki, le da so črnce zamenjali belci.
Bojan Štih, Dialogi

Jaz tega nisem bral. Mi je pa ljubo, da hodi gospod Vidmar na fudbalske tekme in se ukvarja s športom. Slišal sem tudi, da je Vidmar izdal priročnik za kuhanje, kar je zelo simpatično.
Živojin Pavlović, Teleks

Nemara bi se mogel Živojin Pavlović zavedati, da je pri nas nekakšen gost ali nekaj podobnega in da morda le ni združljivo z dobrimi običaji tako pokroviteljsko in brezskrbno in vzvišeno hoteti sramotiti človeka, ki je bil za časa vojne predstavnik Osvobodilne fronte, in da, če žaljivo ravnam z njim, vendarle žalim Slovence sploh ….
Josip Vidmar, Književni listi

Voščilo (po izjavah Josipa Vidmarja ob njegovem življenjskem jubileju)
Še mnogo zdravih,
srečnih let,
želi vam rod
mediokritet.
Janez Menart, Književni listi

Sreča in smola pisatelja Zidarja
Slavna štiriperesna deteljica – Kmecl, Gradišnik, Moder, Toporišič – te bo prav kmalu poklicala na odgovornost, kapelnik pa te bo s šibo leskovo ali z bičnikom po goli riti … In kam nas to pelje? Bomo prej ko slej imeli Zidarja za dobrega pisca, a za še boljšega strelca kozlov in zbiralca kozlovskih trofej?
Jolka Milič, Književni listi

Slovensko čistunstvo
Mejduš, kako si znova zaregljala,
Inflacijo besed v pero prelila,
Čenčanje svoje kot mehur naphala!
Ihtavost tvoja je naravnost mila:
Cefrala rada bi kar vse po vrsti,
Iskala dlake v jajcih in med prsti,
Jezavo krempeljce povsod zarila.
Ojoj, ni tudi v tebi moralistka?
Lahko postala bi naturalistka,
Če bi namesto »ud« pisala »klinc«…
Izlila v prazno si golido strupa,
Cingljaj naprej (ne moreš iz kalupa)!
Imponit finem sapiens … Tinc Petelinc
Alias Rado Bordon, Teleks

M.K. ne najde in ne najde prave smeri
In potem tisto nemoško Kmeclovo zvračanje s sebe na drugega:
on je priklical v polemiko Stalinovo senco, on je prvi govoril o »počiščenju« moje osebe, sedaj nekaj zavija, kot da bi jaz menil, da on vodi tiste tiste itd. In mi zameri, da sem mu tudi odgovoril in spet blati moj značaj. Kot kak budistični menih v molitvenem mlinčku ponavlja svoje »argumente«, ki sem mu jih vse po vrsti ovrgel v dosedanji polemiki.
Jože Toporišič, Naši razgledi

Topogramatiku v Slovo – milostni strel
Dejal sem mu, da je jezikokaz,
ki jezik nam kazi – in zdaj, da mi dokaže
da to ni res, kazeč še svoj obraz
mi naš jezikokaz, ves divji, jezik kaže.
Matej Bor, Književni listi

Boropišič
Srečko pel je bore,
ta in oni vzore, gore,
sanje »nore« …
In naš Bore?
Kar pač zmore.
Jože Toporišič, Književni listi

Recept
Ricinus in driska čaje
vrgli so iz medicine,
zdaj zdravnik predpiše raje
verze pesnika Svetine.
Janez Menart, Književni listi

Pisana ogrlica neresnic
Med ščavjem in vso mogočo in nemogočo umazanijo, ki jo Kermaunerjevo pisanje nosi s seboj, pa kar mrgoli laži. Težko bi vsako laž napičili in si jo pobliže ogledali. Zato si jih oglejmo samo nekaj in sicer najbolj značilne! …. O tem, da naj bi bil jaz pol leta staro ščene, naj razsodi veterinarska bolnišnica, pacemakerja pa – hvala bogovom – zares nimam. Kermauner pa ima na zalogi, kadar mu je treba in kadar mi ni treba – škodoželjno laž.
Jože Javoršek, Nedeljski dnevnik

Pijani beg v skrivalnico
Ker pa hvalnice ni napisal, je zagrešil brezumno dejanje največjega žaljenja veličanstva, lese-Majeste. Kermauner je samo zasikal: »Pokoro boš delal, Andrej, pokoro boš delal ….!« In je v očeh jugoslovanske javnosti bivšega prijatelja izdal, ponesnažil in maščevalno osmešil.
Jože Javoršek, Nedeljski dnevnik

Jože Javoršek ni eden tistih fantastičnih tepcev med slovenskimi publicisti, ki nas osrečujejo dan na dan v dnevnem časopisju in na malem ekranu. Jože Javoršek je dovolj razumen, da menim, da bi bil lahko za to, kar piše, odgovoren.
Franček Rudolf, Dialogi

Se je že kdaj plazilo po Slovenskem toliko nemarnega cinizma? Se je že kdaj kdo tako pobalinsko posmehoval javnosti.
Taras Kermauner, Problemi

Počaščen sem, da sem napaden skupaj s Krležo in drugimi »salonskimi komunisti« in »malomeščanskimi poli teligenti«: kaj bi si mogel želeti lepšega? …. Malenkostni, maščevalni, privatni predsednik Šuvar tudi v izjavi z dne 25. oktobra dokazuje, da ga kot misleca ni jemati preveč zares in da torej tudi njegove kritike ne gre jemati preveč tragično.
Dimitrij Rupel, Delo

Dimitriju Ruplu
Zaman udrihaš mah na mah
ti moj pičeni prijatelj:
če me še bolj potolčeš v prah,
ti sam ne boš nikdar pisatelj.
Janez Menart, Književni listi

Naj se neha nerazpoloženje proti zoprnikom Moderne galerije
Ah, prisrčni tovariš Strnad, kako psevdohudo mi je. In resnično bi mi bilo še huje, če ne bi prav vi na koncu svojega poziva k usmrajenemu miru ponovili najimenitnejšega in naj uporabnejšega konca soneta velikega mojstra, v katerem je jezno vzkliknil: »Le čevlje sodi naj kopitar!«
Bard Iucundus, akad. slikar, Teleks

In znameniti ameriški pisatelj mi je rekel: »Nič vas ne zanima in ničesar ne veste. Izražate se primitivno. Vseeno ste objavili – kot pravite – več knjig kot jaz. Ne glede na to, da vas nihče ne bere, vas tiskajo še dalje. Vaša družba je raj na zemlji. Škoda, da sem prestar: postal bi Slovenec …« Kako bi bil srečen šele, če bi srečal vas, Javoršek.
Franček Rudolf, Dialogi

Andrej Inkret
Nekdaj »zatirani revolucionar«
je zdaj Marat, a rad bi bil vladar.
Pred njim je pot navzgor v Napoleona,
a cilj njegov je Vidmarjeva krona.
Janez Menart, Književni listi

Da, požreti moramo prav vse
Jaz pa pravim: »Nekateri publicisti nekega znanega svetovnega nazora neprestano pišejo o nekih posameznikih in nekaterih problemih v nekaterih  sredinah in o nekaterih konfliktih in nekaterih slabostih. Naj ti nekateri, ki pišejo, da nekdo in še nekdo sta rekla nekaj in naredila spet nekaj, grejo lepo nekam v neki predel nekega organa!
Franček Rudolf, Dialogi

Standard »s(tab)il(izira)ne« družbe

Neizpodbitno dejstvo je, da poleg zdravega pridelamo tudi črvivo meso, poleg lepega uvažamo tudi pokvarjeno južno sadje, poleg zelo uporabnih proizvajamo tudi manj uporabne proizvode in da poleg koristnih sledijo tudi nekoristni uradniki. Drugače povedano: ob koristni družbeni aktivnosti obstaja tudi manj ali celo nekoristna družbena dejavnost. Ni pač vse, s čemer se družba ukvarja in troši svoje moči, njej sami tudi koristno. Dokažimo to misel.

Temeljna teza individualistične – hedonistične filozofije je, da je koristno tisto, kar ustvarja človeku zadovoljstvo (ugodje, užitek). Človek – uporabnik dobrin pa sam najbolje ve, kaj je zanj koristno (dobro) in kaj ne. Ni treba obsežnih raziskav za ugotovitev, da vrsta proizvodov, uslug in storitev ne nudi potrošniku nobenega zadovoljstva. Še več, kar precej jih je, ki so človeku tako rekoč v breme in odveč in za mnoge bi bil še presrečen, če bi se jih le lahko znebil (bralec naj si spisek tistega, kar mu greni življenje, omisli sam).

Če tako razvrščamo produkte oziroma dobrine v koristne in nekoristne, ugotovimo, da celotni produkt, ki ga produciramo v določeni deželi, razpade na dva dela: a) na koristnega in b) na nekoristnega. Popolnoma smotrno je sklepati, da so koristne komponente družbenega produkta za človekovo blaginjo potrebne in da nekoristne niso. Pravilno mero ekonomskega standarda (neasure of economic welfare – NEW) dobimo tako, če: 1) odbijemo od DP (družbenega proizvoda) vse za človekovo pristno, zdravo življenje nebistvene postavke (izdatki za policijo, čiščenje okolja, popravljanje napak in neumnosti, nekoristno proizvodnjo itd.) in 2) če prištejemo vrednost prostega časa.

Ekonomisti so prišli do računskega sklepa, da bi se tako družbeni produkt v industrijsko razvitih družbah lahko zmanjšal tudi za 30%, pa da se zato ne bi zmanjšal ekonomski standard prebivalstva.

Po naših izračunih bi bil ta odstotek pri nas lahko še večji. Zakaj? Povsem realne so ugotovitve, da je delež neumnosti, nekoristnosti, neuporabnosti, škodljivosti in traparij v našem DP (družbenem proizvodu) bistveno večji kot pa je  to slučaj drugod. Zato je stvarno gledano delež koristnega družbenega proizvoda pri nas v bistvu večji kot v tako imenovanih razvitih državah (glej mojo razpravo: Socializem, znanost, nestorilnost in neka družba).

Tudi faktor prostega časa moramo pri nas vrednotiti drugače kot drugje. Dejstvo je, da v naši stvarnosti ne moremo šteti v kategorijo prostega časa, skladno z meščanskim pojmovanjem, le ure izven delovnega časa, temveč lahko, ob upoštevanju naše samoupravne specifike, štejemo vanj tudi dobršen del tako imenovanega rednega delovnega časa. To pa je seveda bistvena prednost in različica, ki jo okostenela zahodna ekonomska znanost ne more doumeti. (Idem, str. 217-324!)

In slednjič. Neizpodbitno je dejstvo, da gmotni življenjski standard predstavlja le del življenjskega standarda, ki nam določa kvaliteto življenja. Drugi del kvalitete življenja nam določajo negmotne dobrine: odnos do človeka, njegova varnost, počutje, dostojanstvo…. To pa je nedvomno tisto, česar imamo pri nas, vsaj v besedah, največ.

Ugotovimo torej, da je naš resnični, življenjski, človeški standard, objektivno relativno višji od tistega, ki si ga v na videz razvitejših zahodnih družbah nesmiselno jemljemo za vzor. Pri nadaljnjem orientiranju stabilizacijske politike in pri odločanju, katerim vidikom življenjskega standarda se v prihodnje ne smemo in katerim se še lahko odrečemo, bi bile te ugotovitve ekonomske znanosti lahko v pomoč.

Prof. dr. France Černe