MAG • 2000 • 

Greve in Chianti je od boga in ljudi pozabljeno mestece sredi toskanskih gričev. Nobena pomembna pot ne pelje skozi, nobene z vsaj eno Michelinovo zvezdico (zanimivo, vredno postanka!) označene turistične znamenitosti ni daleč naokoli. Pa vendar boste na njegovih parkiriščih te dni, to sezono, in stavim da tudi v prihodnje, le težko našli prosto mesto. Evropski počitniški potepuhi in sladokusci so postali pozorni nanj po zapisu na internetnih straneh, ki se je primerno prirejen znašel tudi na marketinški strani Dela. Župan je, če ste članek spregledali, namreč po posvetu in soglasju s svojimi občani razglasil Greve in Chianti za prvo slow city mesto na svetu. Čeprav tako na italijanskem porojeno gibanje slow food promovira novo kulturo prehranjevanja in kulinaričnega uživanja, naj slow city uveljavi novo kulturo urbanega bivanja. Iz mesta smo izgnali neon in plastiko, pravijo, vsa znamenja poamerikanizirane civilizacije s fast foodom na čelu, vso umetelno, zamrznjeno, mikrovalovirano in industrijsko pripravljeno hrano, meso gensko spremenjenih in nenaravno pitanih živali, z umetnimi gnojili in škropivi vzgajano sadje in zelenjavo… Mesto naj bo namenjeno ljudem in ne pločevini…

Obljuba se je zdela dovolj mikavna in v času poblaznjenih krav in slinastih prašičev dovolj aktualna, da se je skupinica na prvomajskem potepanju po Italiji odločila za krepak, skorajda celodnevni ovinek. Mestece kot stotine podobnih. Če si videl enega, se zdi, da si videl vse. Velik trg z velbanimi arkadami in slapovi rož na terasah nad njimi, cerkvica, ozke uličice, perilo na vrveh. Prvi vtis ni prav navdušujoč. Izgon avtomobilov se Italijanom ni obnesel, in piazza Matteotti, kjer se dogaja vse, kar se v mestecu sploh dogaja, je zabasana z razgreto bleščečo pločevino. Nobenega posebnega znaka ali napisa ni, ki bi opredeljeval posebnost kraja zaradi katerega si previjugal pol Toscane. Neonskih in plastičnih reklamnih tabel res ni, zato pa pisane lesene table nad lokali in veliki zlati črkoslikarski napisi na steklenih vratih in izložbah ustvarjajo vtis velikanske filmske kulise. Ko za povrh v nobeni od petih po DeAgostiniju priporočenih in treh po Michelinu zamerkanih gostiščih ne najdeš primernega prostora, je do razočaranja le še korak. Tudi mala betula, kjer smo na plehnatih stolih pod opečnatimi oboki vendarle našli svoj košček sence, ni veliko obetala. Odlično pripravljena pašta vseh vrst le v Italiji pač ne vrže iz tira in piten na karafe točen chianti tudi ni razodetje za od briških kapljic razvajenega vinoljubca. Zato pa nas je secondo piato, kar, priznali boste v Italiji ni prav pravilo, dotolkel do tal. Crocetti all limone, lahni cmočki iz krompirjevega in mesnega testa v nesramno sveži in hkrati polni omaki, so nam od navdušenja jemali sapo. Coniglio etrusco con pomodoro e fungi porcini, zajček z jurčki, paradižnikom in etruščanskim dišavnim šopkom pa bi si zaslužil mnogo imenitnejšo postrežbo, kot jo je bil deležen v debelih glinastih krožnikih. S kruhom pomazano! Še neroden fante, ki nas je stregel in z ducatom angleških in pol ducata nemških besed skušal razložiti za kaj, da pri tej ali oni jedi na skromnem jedilniku gre, se je nalezel našega neprikritega navdušenja, in celo brkat kuhar je prilezel iz kot omara velike kuhinje, da bi se posončil v zadovoljstvu.

Koliko je v projektu grevskega župana doslednosti, seveda ne vem. Jasno pa je, da je z dobro avtentično domislico pritegnil pozornost, ustvaril zanimanje, mnoge tudi spodbudil k obisku in nas post festum sicer, tudi prepričal. Marketing dogodkov je na vse bolj babilonskem globalnem trgu skoraj edina možnost komuniciranja z njim, ki ostane malim. Dogodki se, če so seveda prepričljivi in atraktivni, promovirajo sami. Ta zapis je sam nazoren dokaz. A kaj ko pa je lažje domisliti, akceptirati, skoordinirati in udejaniti zahtevek projekt, angažirati agencijo, da nam zasnuje veliko oglaševalsko akcijo, za katero nimamo in ne bomo nikoli imeli denarja. Ali pa vsaj sanjati o tem!
Gospa Kakosežepiše predsednica svetovne elektronske korporacije Hewlet Packard je lani obiskala Slovenijo in se tako navdušila nad videnim, da je namesto načrtovanega projekta vzornega celovito komunikacijsko opremljenega sodobnega mesta Cool City, zaradi česar je sicer prišla, predlagala našemu predsedniku, da skupaj realiziramo kar Cool Contry Slovenija, prvo v celoti elektronsko (HP!) integrirano državo na svetu.

Če smo že pri tem, kaj če bi po tem, ko smo tako rekoč že absolvirali slowfood, preskočili slowcity in se resno lotili projekta slowcountry? Slovenija za sladokusce!