Sobotna priloga, • 2000 •

Kožnati velikemu makaronu podoben rorček, ki je nekako mlahavo ležal čez ekran, se je ob zvokih disko glasbe začel prebujati. Močan ritem popevke Time to party mu je šel očitno pod kožo, in doslej leno truplo se je najprej zganilo, potem pa se je v počasnih zaspanih nihajih začelo dvigovati. Prenapolnjen veliki avditorij festivalske palače je zgrmel v krohot. Nobenega dvoma ni bilo več: nastopal je sam moški pecelj, roža mogota, penis, če smo konkretni in se pazimo, da bi ne bili ne vulgarni ne pretirano izumetničeni. Še malo se je dvignil in zamajal, skoraj kot da bi se priklonil in… zapel. Pojoča nežna usteca prijaznega kurčka so bila v skoraj ganljivo smešnem prizoru edino vsaj malce erotično obeležje na ekranu. FM 96.9 Sidney, radijski program za geje in lezbijske – od 22. februarja! Je na koncu 20-sekundnega spota razjasnil napis.

Velika strokovna žirija svetovnega oglaševalskega festivala v Cannesu je spotu avstralske agencije Young&Rubicam podelila srebrnega leva, publika v dvorani pa navdušen aplavz. Le strogi ocenjevalec ameriške revije Advertising Age, Bob Garfield je v svoji znameniti rubriki Ad Review priznal pojočemu penisu eno samo zvezdico (od štirih možnih), ker da je sporočilo televizijskega oglasa zgrešeno, saj pravzaprav diskriminira homoseksualce kot spolne obsedence, čeprav ni nobenega dokaza, da jim te reči blodijo po glavah pogosteje kot nam drugim. Sicer pa je, piše unforgettable masterpiece , daleč od umazanije ali pornografije, ki ga bo z veseljem pokazal svojim prijateljem in tudi otrokom.

Seks, pravijo psihologi, je najmočnejši človekov interes. Obstoj vrste je odvisen od naše potence, in ves naš emocionalni kozmos je tlakovan z ljubeznijo. Najlepša dela umetniške ustvarjalnosti so posvečena ljubezni, ki niti slučajno ni le eterična in platonska. In Eros ni le antično, temveč tudi povsem aktualno božanstvo, ki nam ne da miru, ko se nam določene obline in proporci prikažejo pred očmi, in ki, priznali ali ne, obvladuje največji del svetovne filmske, modne, kozmetične, fitnes, avtomobilske, video, turistične, prostočasne nasploh in še kakšne industrije. Da o prevladujočih faličnih podobah novodobnega vojaškega dizajna niti ne razmišljamo. Le zakaj se ob vseh udih, ki nam jih je podarila narava, sramujemo le tistega, ki nam lahko naredi največ veselja?

Pravzaprav je presenetljivo (ali pa značilno?), kje se svobodnejši in sproščenejši pogled na človeške ude in občila, na družbo nasploh najprej uveljavlja. V Avstraliji, če pogledate na katerikoli šolski globus, ljudje z glavami navzdol visijo, in le magnetična moč matere Zemlje jim podplate na tleh drži, da ne popadajo v vesolje. Ne mogli bi reči, da jim je kaj v glavo stopilo, prej, da se jim je usedlo vanjo. V tretje tisočletje bodo vstopili pred nami, ki bomo luč nove dobe zagledali skoraj pol dneva za njimi. Morda je to. Morda imata pa tudi resnična multietičnost in multikulturnost, s katero smo se sicer nekoč tudi v teh prostorih postavljali, pa se ne več, ali pa toleranca, demokracija in blagostanje nekaj zraven. In pa seveda mediji.

Tam, kjer ne dojemajo svojega poslanstva, da podučujejo svoj narod, kako naj se obnaša in misli, da ga varujejo pred skušnjavami, da ga popeljejo na pravo pot, da skratka šentflorjančijo, ampak da vse fantastične komunikacijske možnosti, s katerimi razpolagajo, vsa znanja in dognanja uporabijo predvsem za odpiranje prostorov duha, tam se pač ne ustrašijo drugačnosti, in tudi ob pogledu na ne prav pokončni pojoči penis jim ne zledeni kri. V njem pač ne iščejo in ne vidijo ničesar drugega kot le animirani in neskončno smešni privesek človeškega telesa. Gromak aplavz v veliki kanski festivalski dvorani očitno ni bil namenjen le domiselnim ustvarjalcem nagrajenega spota, temveč tudi veliki svobodni deželi, ki se je iz kolonije kaznjencev, ovčarjev in lovcev na zajce razvila v model odprte, nezakompleksane in nezafrustrirane družbe. Takšna pa nas in še koga, v tem pač nismo sami, lahko ne uči le, kako se predsodkov in ozkosrčnosti otresa, ampak že tudi, kako se z ustvarjalnimi oglasi zmaguje ali dobro vino prideluje.

Če ste se ob tem morda vprašali, kjer smo v primerjavi z obešenjaškimi Avstralci pravzaprav mi, ste se vprašali narobe. Odgovorite si najprej pošteno na vprašanje, kje ste Vi.

Jure Apih

Opomba uredniku: imam tudi sličico iz omenjenega filma.