Sobotna priloga • 2000 •

Sin še ni imel sedem let, ko je izumil samouničevalni stroj. Lego kocke, ki so se prav takrat pojavile na tržišču, so ga popolnoma obsedle. Z navdušenjem je sestavljal hiše in avtomobile, električne železnice, gasilske in policijske avtomobile, kakor so pač v tovarni determinirali paket plastičnih kock, koles in električnih motorčkov pod bleščečo sliko na pokrovu vedno nove embalaže. Fantičev hobi ni bil poceni, smo pa vsi v družini verjeli, da je vzgojen, da mu pomaga razvijati sistematičnost, logiko, disciplino in druge pomembne sposobnosti, in smo ga navdušeno družno financirali. Kup slikovitih kartonastih škatel, rdečih in plavih plastičnih zlagank, malih mehanizmov, strojčkov, žic in koles je rasel, sina pa kot da je počasi minevalo veselje. Najprej se je naveličal sestavljati reprodukcije tovarniških zamisli. Začel je zidati domišljijske stavbe, montirati izmišljena nenavadna vozila in ustvarjati čudne, nikomur povsem razumljive naprave. Potem ga je tudi to začelo dolgočasiti, in si je domislil samouničevalni stroj. Razdrl je vse, kar je imel dotlej narejeno, in začel sestavljati velik, ničemur podoben monstrum v katerega je vgradil prav vse kocke in sestavne dele, kar jih je imel. Plastična pošast nam je zasedla precejšen del sicer ne prav velike dnevne sobe. Ko je končal, je zbral vso družino in prijatelje, da bi nam predstavil svoj umotvor. Ponosno in dramatično je pritisnil na gumb. Električni motorček je zavrtel kolo, ki je premaknilo drugega, ta tretjega, dokler ni slednji spodmaknil eno izmed nog, na katerih je slonel stvor.

Nagnil se je naprej in se počasi začel sesuvati. Ni bilo dolgo, ko je pred našimi začudenimi očmi stal le še kup plastičnih kock. Oči so mu žarele, ko se je rušila njegova velika stvaritev. Zadovoljen se je lotil pospravljanja in načrtov za nov destruktivni podvig.

Otroku razdiralskih igric seveda ne gre zamerit, pa vendar se včasih vprašam, ali ni destrukcija neka čisto posebna strast, ki praviloma spi nekje globoko v naši podzavesti, ki pa se, kadar se zbudi, sladostrastno sprosti. Nekaj mi pravi, da je pri Slovencih ta gon še posebej izrazit.

Opazujte, kadar ste primorani, slovenske poslance in videli boste, kako se jim svetijo oči in s kakšnim strastnim samozadovoljstvom za mikrofonom sesuvajo ministra, vlado, nasprotno stran ali izmišljene sovrage. In kako razočarani, nepotešeni skoraj potuhnjeno zapuščajo parlament, kadar so prisiljeni sprejeti kompromis, se strinjati in podpreti nekaj, kar ni z njihove njive, in za kar naj bi glasovali le iz svoje velike državotvorne zavesti.

V graditeljstvu tudi sicer nismo posebej izkazani. Monumentalnih zgradb, ki bi skozi tisočletja pričale o našem ustvarjalnem mojstrstvu, nismo imeli prilike zgraditi. Gradovi, ki smo jih postavljali za tujo gosposko, so v glavnem v ruševinah, mostovi, ki naj bi jih gradili zase, pa so potrebni obnove, še preden so ceste zgrajene. Imamo sicer projekt stoletja, cestni križ med vzhodom in zahodom ter med severom in jugom Evrope, vendar število tistih, ki bi ga radi zminirali, skorajda ni manjše od števila tistih, ki ga skušajo zgraditi in onih, ki so se odločili zaslužiti z njim ne vem, ali je res slučaj, ampak eden najbolj znamenitih slovenskih arhitektov je bil med partizansko vojno miner. Si lahko predstavljate sladostrastno zadovoljstvo, ko se je pred njegovimi očmi rušil borovški viadukt, ki so ga bili gradili celih šest let, sesul pa se je v manj kot šestih sekundah?

Morda ni lepo razmišljanje, ampak ne morem se otresti misli, da je razdiralstvo nekakšna kompenzacija za pomanjkanje ustvarjalnosti in graditeljske potrpežljivosti. Razen komajda dostopnih, globoko v gozdnato grapo skritih idrijskih klavž skorajda ne poznam objekta, ki bi bil vreden ustvarjalne zavisti za drznost in potenco njegovih graditeljev. Saj je res težko, dolgotrajno in nehvaležno zlagati kamne in opeke, zamisli in dognanja v nezanesljive zgradbe svoje domišljije, v kritiki in porogu izpostavljene opredmetene sanje. Veliko lažje in pogosto tudi zadovoljstva polno je sesuvanje vsega, s čimer drugi razkazujejo svojo ustvarjalno moč, vztrajnost in potenco. Ko jim uničimo materializiran dokaz njihove večvrednosti, se nam zdi, da se razlika izniči, in da smo ponovno vsi na isti primerljivi ravni. Se ne spomnite v kakšno veselje nam je bilo malopridnim mulcem razbrcavanje in uničevanje peščenih potičk in podobic, ki so jih tako zoprno potrpežljivo in natančno gradile takrat še povsem nezanimive in dolgočasne deklice?

Celo zgodovinski projekt uresničevanja tisočletnih sanj osamosvojitev države, se je začel in pravzaprav omogočil z učinkovito in presenetljivo složno destrukcijo prejšnje državne tvorbe. V tem, da je bila tista prejšnja država ničvredna in da je sistem, na katerem je temeljila, treba razrušiti, smo si bili zares nenavadno enotni. Pozneje, ko je bilo in je še treba na ruševinah stare postaviti novo zgradbo, pa je bilo sorodnosti pogledov konec. Seveda je res, kot nas rad poučuje bivši kolega, neenotnost, skepsa in celo prepir ključna narava demokratičnega pluralnega sistema, vendar je tudi res, da bomo s svojimi zdrahami, z največjim številom ustavnih obtožb in interpretacij na prebivalca morda prišli v Guinessovo knjigo rekordov, v anale evropske demokracije pa zagotovo ne.

Dejstvo, da smo Slovenci evropski podprvaki v številu samomorov, izpričuje, da ta destruktivna sla ni le spekulativna politična manipulacija, temveč realna težko obvladljiva sila, ki se je nekoč zdavnaj naselila v slovenskih prsih, jih tišči, bode in jim ne da dihati. Kako težko je gledati uspešnejšega soseda! Saj ne, da bi se zares veselil, če mu crkne koza ali, ne daj bog, pogori skedenj, žalostil pa se ob tem seveda tudi ne bi. Piromanstvo je bilo na Slovenskem še pravkar narodni šport.

Predsednik nadzornega sveta enega najbolj uglednih in uspešnih slovenskih podjetij je ob poročilu uprave, da je visoko presegla plan in skorajda podvojila lanski dobiček, izračunal, da med gospodarskim načrtom in njegovo realizacijo ni ustrezne korelacije, kar da dokazuje njeno nesposobnost.

Kulturna novinarka, ki naj bi poročala iz izjemno uspešne mednarodno odmevne prireditve, je potem, ko ni uspela odkriti ničesar zgražanja in ogorčenja vrednega, raje pisala o domnevnem hitrem seksu na stranišču, ki da naj bi se zgodil med večerno zabavo, kot o prireditvi, ki bi jo morda morala celo pohvaliti.

Poslanec, ki na pobalinsko zbadanje, da ne zapišem gobezdanje, svojega kolega ni našel primernega odgovora, je zagrabil časopis in ga tako po babje namahal p obrazu. Tepeni bi sedaj poleg tepežnega rad linčal tudi predsednika parlamenta.

Ustavno sodišče ne spoštuje jasno izražene državljanske volje. Državljani ne spoštujejo ustavnega sodišča. Kamionarji so pripravljeni blokirati promet po državi in povzročiti neizmerno škodo, da bi izsilili zadoščenje svojim povsem posamičnim in v mnogočem problematičnim interesom. Premier in podpremier trgujeta z ministrskimi glavami kot z melonami. Parlament porabi toliko časa za svoje lastne razprtije in ukvarjanje samega s seboj, da mu za elementarne in strateške državne interese preprosto zmanjka časa. Kako bi krotil državljana in samega sebe, ko te prime tisti destruktivni bes, da bi razbil televizor, če že tistega, kar se na ekranu dogaja, ne moreš?

Morda je vse skupaj resda le vprašanje čas, ki je pač potreben, da se mlada demokratična družba izvije iz svoje adolescence in priuči odgovornosti in kulture. Lahko, da smo res neučakani, ko skušamo svoja osebna pričakovanja nategniti na zgodovinske vatle povsem drugačnih časovnih dimenzij. Državljani Evropske unije nas v vseh anketah popularnosti držav kandidatk pred evropskimi vrati uvrščajo med Slovaško in Romunijo na konec vrste tistih, ki bi si jih želeli sprejeti medse. Le mislimo si lahko, da samouničevalni ples, ki ga burno plešemo pod njihovim oknom, nima nič pri tem.

Fantič, ki je nekdaj izumljal samouničevalni stroj, je danes doktor fizike in v Ženevi z nuklearno magnetno resonanco študira inkumerizabilne (?) kristale. Na Šubičevi se pa še kar naprej igrajo.

Jure Apih