Delo, Sobotna priloga • 2000 •

Čeprav se nova slovenska politična zgodovina zdi marsikomu polna kuriozitet, nelogičnih povezav in razpletov ter presenetljivih in nenavadnih obratov, se, če si dovolimo le malce cinične distance, odvija po povsem predvidljivem in naravnem programu. Sla po oblasti ali milejše rečeno želja po priznavanju (beri: podrejanju) svojega okolja, je že od nekdaj poleg benignejše potrebe po ustvarjanju gonilo človekovih recimo socialnih dejavnosti. Francoski filozofi so, kar je še posebej marketinškim psihologom neznansko všeč, nasploh trdili, da so prav vsa človekova dejanja z materinsko ljubeznijo vred motivirana s koristmi. Povsod se sicer na primer pri brezbožnem altruizmu teorija povsem ne izide, vendar je analitikom obnašanja in početja ljudi hudo priročna. V avtoritarnih režimih s to silno socialno energijo oblastniki manipulirajo, v demokratičnih pa jo eksploatirajo. V prvem primeru se kaže kot povzpetništvo in komolčastvo, v drugem pa kot kompetitivnost in brezobzirnost. Kakorkoli, ne v enem ne v drugem ni prostora za lepa čustva, za prijateljstvo na primer.

In vendar se zgodovina samostojne slovenske države začenja s skoraj himnično zgodbo o prijateljstvu. Janez in Igor sta skupaj študirala, skupaj sanjarila o boljši prihodnosti, skupaj sta se angažirala v mladinski organizaciji, skupaj pisarila analize, programe in pamflete, skupaj sta se (uspešno!) preizkusila kot podjetnika in bržkone bi skupaj živela, dokler bi ne bila umrla, če ne bi nekega jutra policijski agentje potrkali na Janezova vrata in ga aretirali. Obtožili so ga izdaje vojaške tajnosti in postavili pred vojaško sodišče. Igor je takrat za prijatelja zastavil vse. Zanetil je gromozanski cirkus, ustanovil odbor za obrambo pravic Janeza in njegovih hkrati aretiranih prijateljev, organiziral tiskovne konference in mitinge, naredil je vse, da se je javnost v resnici zganila, da se je sprožilo pravo nacionalno gibanje, da je Janez postal heroj, in da se je na mitingu v njegovo obrambo zbrala takšna množica, da je bilo takratnim oblastnikom z njihovim šefom (predsednikom predsedstva CK ZKS) jasno, da je heca konec, in da morajo, če želijo v bodoče vsaj participirati na oblasti, prestopiti na Janezovo in Igorjevo stran. Izpustili so Janeza in se odpovedali beograjskim šefom, ki pa so nadnje poslali tanke, in Janez in Igor, ki sta med tem postala ministra za vojsko in za policijo, sta se z ramo ob rami borila in na čelu svojih vojska tudi premagala premočnega sovražnika. Slovenija je postala samostojna, Janez in Igor pa nacionalna junaka, a vendar je postalo v njuni zmagoviti stranki, ki sta jo vodila, za oba premalo prostora. Janez je zapustil Igorja, prevzel drugo stranko in postal, kar je še danes, njegov najhujši nasprotnik.
Ali pa se spomnite tistega sina slovenske matere, na katerega pogrebu se je zbral dotlej največji svetovni zbor kraljev, državnih predsednikov in drugih veličin. Dokler si ni izboril svojega balkanskega kraljestva, je imel (potreboval) zanesljivo veliko prijateljev. Ko pa se je vselil v Karadžordžev dvor, mu jih je kmalu zmanjkalo. Ostal je le tisti, ki se je pustil kastrirati ali pa je kot naš Edvard, potem ko je preživel opozorilni strel v glavo, nedvoumno razumel, kje je njegovo najvišje mesto.

Steve Jobs in Bill Gates sta v neki kalifornijski garaži začela skupaj graditi novo računalniško epoho. Danes sta na čelu vsak svojega imperija in najhujša tekmeca.
Pumo in Adidas ob Nikeju in Reeboku najmočnejša svetovna konkurenta med proizvajalci športne obutve sta ustanovila brata, ki sta že vnaprej vedela, kam španovija pelje.

Ni treba, da se zgražate le nad političnimi zavezami in prevarami, poglejte okrog sebe, koliko v prijateljsko navdušenem partnerstvu ustanovljenih borznih, piarovskih družb in oglaševalskih agencij, koliko računalniških, nepremičninskih, kakršnihkoli podjetij se je že razšlo, potem ko so uspela, in koliko se jih še bo. Ljudska pamet pač že dolgo ve, da je na enem kupu gnoja prostor le za enega petelina.

*****
Obnova obtožnice proti akterjem afere Depala vas, pa čeprav po toliko letih vliva up, da smo vendarle evropsko civilizirana država, v kateri vojska pač ne sme pretepati civilistov, ne da bi bila za to kaznovana.
Afera Depala vas je tipičen primer umazane manipulacije, v kateri je spopad dveh tajnih služb izkoriščen za obračun z drugače mislečim ministrom.
Nespoštovanje volje volivcev, kot jo je demonstriral državni zbor z ignoriranjem rezultatov referenduma in neupoštevanjem razsodbe ustavnega sodišča, le dokazuje, da pač nismo pravna država, da ne sodimo v družbo evropsko civiliziranih in da ne zaslužimo zaupanja volivcev.
Najgloblja manipulacija in demagogija je, če manjšinsko izraženo voljo volivcev na referendumu razglasimo za večinsko z naknadnim retrogradnim definiranjem pravil, še posebej, če to sprejme tribunal z enim samim glasom politično opredeljene večine.
Nespoštovanje volje volivcev, kot jo je demonstriral državni zbor, dokazuje, da pač nismo pravna država…
Stranka mladih, ki je podpisala sporazum z vladajočo stranko, ki je glasovala za mandatarja in ki je prevzela vodenje enega izmed vladnih uradov, se po nikakršni logiki ne more šteti v opozicijo.
Konstruktivna opozicija z državotvorno odgovornostjo ne pomeni zavezanosti k destrukciji. S podporo mandatarju in s prevzemom odgovornosti za resor, ki jim je najpomembnejši in so zanj tudi najbolj poklicani, le dokazuje, da interese države postavlja pred svoje lastne in da zna presoditi, kaj je v nekem trenutku za Slovence najboljše.
Stranka mladih, ki je podpisala sporazum z vladajočo stranko, se po nikakršni logiki ne more šteti za opozicijo…

Predlog obmejnega sporazuma s Hrvaško usodno prejudicira razdelitev suverenosti in potek državne meje, zato ga državni zbor ne more in ne sme ratificirati, saj bi s tem bistveno ogrozil slovenske zgodovinske pravice in interese.
Zavlačevanje in zavračanje ratifikacije pred dvema letoma podpisanega meddržavnega dogovora jemlje kredibilnost slovenski vladi in to s povsem neutemeljenimi očitki, saj tekst sporazuma izrecno določa, da le ta v ničemer ne prejudicira končne rešitve.
Predlog obmejnega sporazuma s Hrvaško usodno prejudicira potek državne meje, zato ga državni zbor ne sme ratificirati…

Politični, pa ne le politični dialog pri nas je podoben ogorčenemu spopadu dveh bikov, ki se vsak s svojega konca razjarjeno zaletita nasproti, pa v odločilnem trenutku zdrvita eden mimo drugega. Eden mimo drugega, nam govorijo. Kot da besede drugega ne bi imele prav nikakršnega pomena in da nima nobenega smisla nanje odgovarjati. Ignorirajo pravzaprav nas. Bralce, poslušalce, volivce. Ene in druge, ki beremo in poslušamo. Verjamemo jim, kar govorijo, in zmedeni smo, kadar jim nasprotnik zabrusi v obraz, da je belo, kar trdijo, da je črno kot noč. Nestrpno čakamo na odgovor, na pojasnilo, na protiargument. Le redko smo ga deležni. Propagandni mašini bljujeta ogenj in žveplo, do neskončnosti ponavljata svoje vse bolj utrujajoče obtožbe in prav nič jim ni mar, kaj si o vsem tem mislimo mi, volivci. Staro Goebelsovo načelo, da neštetokrat ponovljena teza postane resnica, tudi če je laž, jim je glavno vodilo.

Naš sindikat zahteva večje plače, ker je po vseh primerljivih merilih zapostavljen z drugim sindikatom. Primerjave, s katerimi dokazujete svojo zapostavljenost v primerjavi z drugim sindikatom niso korektne, ker ne upoštevajo teh in teh bistvenih faktorjev…
Naš sindikat zahteva večje plače…