Delo, Sobotna priloga • 1992 •

Bravo Slovenia!, je z drugega konca dvorane zadonel gromki glas Jeana Michela, ko sva s kolegico Meto zaradi megle na Zueriškem letališču z nekaj zamude prispela na zasedanje žirije evropske oglaševalske nagrade Epica v Parizu. Pa pozdrav v bistvu sploh ni bil namenjen nama, temveč enajsterici žogobrcarjev, ki jim je uspel za športne poznavalce skorajda neverjeten podvig – uvrstitev slovenske zastave med šestnajst udeležencev evropskega nogometnega prvenstva. Janez Miha, kot bi uredniku belgijske revije XY lahko rekli po naše, je sicer prijatelj, na promocijske izlive slovenske samohvale pa dokaj neobčutljiv. Skoraj dvomim, da bi nas v prvem poskusu našel na zemljevidu. Zmage slovenskih nogometašev pa so ga popolnoma navdušile. Kar naenkrat bi rad vedel vse o deželi športnih (beri: nogometnih) Davidov, ki se tako srčno dajejo z evropskimi Goljati.

Prijatelj Andrej, ki se je nedavno vrnil s počitnic v Indoneziji, pripoveduje, kako so ga domačini zvedavo obstopili, ko so slišali, da prihaja iz Slovenije. Slovenija, Zlatko Zahovič in Maribor so jim povsem domači pojmi, le to jim ne gre v glavo, kako to, da Maribor ni slovensko glavno mesto.
Ne štejem se med športne fane in tudi do poveličevanja promocijske moči športa sem rezerviran. Zdi se mi, da preradi absolutiziramo dostikrat objektivno ozke segmente ljubiteljev naših paradnih športov. Vprašljiv se mi zdi tudi transfer imidža z uspešnega športnika na celo nacijo (n.pr. Komaneci – Romunija?!), poleg tega pa so mnogi naši individualni športniki pogosto samorastniki, kar sicer priča o njihovi izjemni nadarjenosti in vztrajnosti, ne pove pa veliko o zaledju, iz katerega so zrasli. Pa tudi konkurenca mladih nadarjenih zmagovalcev, ki prav tako promovirajo svoje, včasih za nas eksotične dežele, je vsak dan hujša. Če vam imena, kot so El Guerrouj, Hissou, Koskei, Pernia ali Jong ne pomenijo veliko, čeprav so vsi po vrsti aktualni svetovni prvaki v kraljici športov – atletiki, potem tudi ne morete pričakovati, da bosta imeni Brigite Bukovec ali Gregorja Cankarja lahko sami po sebi resno popravljali mizerni evropski javnomnenjski rating slovenske države.

Povsem drugačna pa je zgodba, ko steče beseda o nogometu. Ta najpomembnejša nepomembna stvar na svetu, kot radi floskajo radijski in televizijski komentatorji, ima že sama po sebi največjo množico ljubiteljev in občudovalcev na planetu. Kadar pa se nacionalna moštva spoprimejo za celinska ali celo svetovna odličja, kadar gre tako rekoč za nacionalni prestiž, takrat se število privržencev, ki jim na stadionih, ob televizijskih in radijskih sprejemnikih od napetosti zastaja dih, postoteri. Pa seveda pri tem ne gre le za nacionalno identifikacijo in rivalstvo. Čar vrhunske in maksimalno motivirane nogometne igre je najbrž v enkratni kombinaciji individualnih sposobnosti, hitrosti, spretnosti, vztrajnosti in moči ter kolektivnega navdiha. Igra sama je devetdesetminutna drama, včasih tudi z infarktnimi podaljški. Igralci so junaki, ki vsak zase borijo svoje dvoboje z žogo, s svojimi nasprotniki, s sodniki. Moštvo pa je kolektivno bitje, včasih raztreseno, skorajda brez samozavesti, včasih zmedeno, drugič organizirano kot mehanična igrača, včasih pa navdihnjeno z veseljem do igre in željo po zmagi, ki z neko mistično energijo povezuje in vodi svoje igralce. Vsaka tekma je nazoren spopad dveh konceptov, izurjenosti, dveh energij in dveh navdihov z dramatičnim zaključkom. Z nobeno drugo športno predstavo se ne identificira in jo podoživlja toliko ljudi kot z nogometom.

Ko bo petindvajsetega junija na tem stadionu slovenska nogometna enajsterica pritekla na teren, bo vsa Slovenija z njo. Prvič po desetdnevni vojni bo stomilijonski evropski avditorij zares pozoren na slovensko zgodbo. Vtis, ki ga bodo naši nogometaši naredili na evropskem prvenstvu, bo slovenska podoba. Zavzeta, borbena, duhovita, srčna. Ali pa tudi ne. Na sto in sto milijonih televizijskih ekranih se bo slovenska enajsterica borila za naš evropski status, ki se bo lahko izkazal za zasluženega ali pa tudi ne. Bo slovenska državna reprezentanca spoštovanja vreden partner najpomembnejšega evropskega športnega soočanja ali le po naključju zablodeli, Evropi nedorasel kanonfuter? Vsak gol, vsaka točka, vsak uspeh, celo dober vtis se bo zanesljivo rezultiral na prihodnjem – jesenskem eurobarometru, in prav gotovo nimajo naši evropromotorji nobene boljše priložnosti, nobenega boljšega in zanesljivejšega orodja za izboljšanje slovenskega klavrnega imidža v evropski javnosti, kot je uspešen nastop slovenske reprezentance na evropskem nogometnem prvenstvu. Od vse daljše vrste kandidatk v predsobi evropske unije imata takšno priložnost le še Češka in Romunija, ki bosta tudi naši najpomembnejši moralni tekmici. Zato vprašanja, ali bo Zlatko Zahovič lahko igral na evropskem prvenstvu, ali nam bodo Katanca za mastnejši denar skušali speljati drugi, ali bo celotno moštvo optimalno pripravljeno, vodeno in motivirano, niso le odgovornost slovenske nogometne druščine.
Upam, da vsaj Igor Bavčar to ve.

Jure Apih