Delo • 1999 •

Pošteno priznam, potreben sem očiščenja. Preveč zmot in zablod se mi je nabralo v glavi, preveč umazanih kompromisov, potuhnjenih sprenevedanj in poniglavih strangledanj na vesti, da bi lahko čist in brez greha vstopil v raj.
Indoktriniran sem tako rekoč od začetka. Oče in mama v partizanih, jaz pa pri stari mami v pregnanstvu na Hrvaškem. Za Primorce, ki so bežali pred Italijani, tudi v štajerskem tretjem rajhu ni bilo prostora. Kako naj otrok ve, da so partizani v hosti prazaprav teroristi, ustaši in ta beli, ki so se jih bili strici, ki so nas kdajpakdaj pod noč prišli pogledat, tako bali, pa pravzaprav borci za evropsko demokracijo? Tudi po vojni ni bilo slišati nikogar, ki bi preglasil zvočnike, ki so razglašali revolucionarno oblast in obsojali narodne izdajalce. Še doma se pred otroci ni na glas govorilo o stricu, ki je bil nenadoma izginil, ker da je imel predolg jezik, in naj bi mu ga tam, kamor so ga menda odpeljali, nekako skrajšali. Povsem temu sicer nisem verjel, saj sem se sam prepričal, da se je vrnil z enako dolgim kot poprej, čeprav je res, da je še danes nekam molčeč.

Otroške oči in ušesa najbrž res niso hudo verodostojen dokaz, vendar v takratnem spominu razen zanosa zmagovalcev in gnusa nad zločinskimi poraženci ni veliko zapisanega.
Nobenega dvoma pravzaprav ni bilo, kdo je kdo, in na premnogih čudovitih manifestacijah in bakladah, proslavah, akademijah in paradah smo to le potrjevali.
Nekam čudno je sicer bilo, ko so nam naenkrat prefarbali Stalina, vendar je bila propaganda, ki so jo sprožili preko noči, tako prepričljiva, da smo jo z veseljem konzumirali. Še danes se zabavam ob spominu na čudovito Pavlihovo zgodbico o agentu, ki so ga bili poslali v Sovjetsko zvezo in mu naročili, da naj v pismih poroča le o pozitivnih vtisih. Tisto, kar je res, naj napiše s črno, tisto, kar je v resnici obratno pa s plavo tinto. Pisal je vse najlepše, vse s črno tinto, le na koncu se je pritožil, da edina reč, ki je v tej obljubljeni deželi ni moč dobiti, je plava tinta.

Pripadali smo generaciji, ki je verjela. Verjeli smo v Osvobodilno fronto in partizansko vojsko, mnogi tudi v partijo in presenetljivo dolgo v tovariša Tita. Naši starši so pregnali okupatorje in premagali domače izdajalce. Pridobili so nazaj Primorsko, razlastili fevdalce, kralja, tuje kapitaliste. Priborili so nam svobodo, spoštovanje in blagostanje. Ni ga bilo veliko, a vsak dan ga je bilo več. Tujega nočemo, svojega ne damo! Na svoji zemlji svoj gospodar! Prepričljivejših, ponosnejših gesel si ne bi mogli izmisliti.

Ko smo poskušali z dvomi, so nas prepričali z zvenečimi argumenti. Samo delo ustvarja novo vrednost, lastnina proizvajalnih sredstev je kraja. Vsak po svojih možnostih, vsakemu po njegovih zaslugah! Tovarne delavcem! Avantgardna vloga partije je le prehodna, država mora odmreti in le podružbljanje njenih funkcij bo resnično osvobodilo človeka. Družbeno in delavsko samoupravljanje. Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. Med neoimperialistično prevlado Zahoda na neostalinistično omejeno suverenostjo Vzhoda je edina poštena zunanje-politična alternativa gibanje neuvrščenih.

Dokazov, da gesla, ki naj bi nas vodila, držijo, je bilo obilno. Partija, ki je morala po izgonu iz sovjetskega bloka najti svojo pot, je v resnici veliko oblasti, pa ne le manj pomembne, prepustila samoupravljavcem. Ves svet je z zanimanjem spremljal jugoslovanski eksperiment, ki je imel veliko zablod, sprenevedanj in neproduktivnosti, a tudi veliko izvirnih vrednot. Delavski razred je bil pod partijskim patronatom, a vendarle, dejansko vsaj z eno nogo na oblasti. Pozabili smo že, koliko energije je bilo treba vedno znova vlagati v prepričevanje delavskih svetov, ki so odločali skorajda o vsem, tudi o direktorskih plačah in razvojnih programih. Ko sem kot direktor delovne skupnosti zadnji v vrsti zaprosil za stanovanjski kredit, je o njem odločal celoten kolektiv na referendumu. Nikoli več slovenski delavci ne bodo imeli toliko pravic, dostojanstva in realnega deleža družbene pogače.

Richard Burton je igral Tita, angleška kraljica ga je obiskala na Brionih in plesala v njegovem objemu, Richard Nixon si je ogledal njegovo rojstno hišo, Hruščov se mu je opravičil, papež se je zbogal z njim, na shodu neuvrščene tretjine sveta na Kubi so ga častili skoraj po božje, in na njegovem pogrebu se je zbrala takšna množica svetovnih predsednikov in suverenov kot še nikoli dotlej. Še Djurdja Bjedov je zmagala na olimpijadi, bili smo svetovni košarkaški prvaki in po celem svetu je odmevalo geslo sarajevske olimpijade – problema nema. Ko smo hodili po tujem, smo s ponosom povedali, kje smo doma.

Za Kočevski Rog in za Goli otok nismo vedeli, za mnoge krivice, barabije in svinjarije pa smo. Najbolj so nas pravzaprav razburjale neumnosti. Morda zato, ker so nam škodile vsem, krivice, barabije in svinjarije pa le nekaterim? Morda pa zato, ker smo doumeli, da pravice ni, da je idealna družba izmislek, in da je sobivanje z ljudmi, kakršni pač so, naša edina usoda. V svetu, ki se je zdel za vedno (ne)urejen, so bile videti vse politične opcije, razen obstoječe, čista iluzija. Tudi tistim, ki danes hlepijo po lustraciji onih drugih in ki so takrat rinili k vrhu po klinčkih, ki so bili takrat v veljavi! Izbrali smo pač, kot to tudi sicer počnemo, spopade, ki smo si jih drznili, ki so se nam zdeli tveganja vredni, in v katerih so bili izgledi za uspeh. Pred ostalimi smo sklonili glavo in odmaknili pogled. Je danes drugače? Kot žaba, ki v segrevajoči se vodi ne porajta, da jo bo vedno višja vročina ugonobila, smo se namakali na toplem, kjer bi bili danes že razkuhani, če nam ne bi drugi prevrnili lonca.

Mnogi so se v mehkem dreku, v katerega smo se bili tako usedli, kar dobro počutili. Po metodi negativne kadrovske selekcije so lezli v vrh in z vsakim naslednjim klinom, na katerega so se povzpeli, izgubili nekaj odgovornosti navzdol in jo zamenjali za nekaj pohlevnosti in ubogljivosti navzgor. Še danes se, čeprav v drugačnih barvah pa po povsem istih značajskih kriterijih, pehajo na prav nič drugačnih lojtrcah. Se spomnite, čigave politične provinience in iz katerega časa je znameniti izrek: Ni važno, da je pismen. Važno je, da je naš.

Komur so šle neumnosti preveč na živce, če danes trdi, da je že takrat vedel, kako se bo stvar končala, laže, je imel odprto možnosti, da se tudi sam vmeša. Priložnosti je bilo več kot dovolj. Pohod skozi institucije so razglasili mladi, ki so se odločili, da participirajo na oblasti in jo, kjer jim ni bila všeč, od znotraj razgradijo in preoblikujejo po svoje. Glasno propagirano podružbljanje politike so vzeli zares, namesto ponujenega prsta zagrabili roko in razpršeni po vsemogočih svetih, odborih in konferencah začeli vse bolj odločno igrati svojo igro. Partija je bila na to nepripravljena in je precej zmedeno opazovala, kaj se ji dogaja. Ne vem sicer, kako bi se obrnili, če bi bil takratni sistem še danes živ, sem pa prepričan, da so pri njegovem sesutju od znotraj odigrali odločilno vlogo.

Bitka je bila izgubljena na trgu. Komoditeta, lenobnost in pišmevritičnost so sicer doma dobivale tekmo s prizadevnostjo, pridnostjo in prodornostjo, v svetu pa so jo izgubile. Oblast pa je, kot to počne tudi danes, ščuvala delavce proti menedžerjem, se prilizovala volivcem in si podrejala potencialne tekmece. Samoupravni socializem je, da bi se dokazal, veselo razvijal standarde socialne države in gradil blaginjo netekmovalne družbe na račun vse bolj obremenjenega, obubožanega in neusposobljenega gospodarstva. Na svetovnem trgu, ki je vsak dan trše uveljavljal globalne standarde produktivnosti, azijske cene dela in evropsko ceno denarja, se račun ni izšel. Iluzije so se razblinjale, domine so se začele podirati.

Mene so tako kot številne druge prebudile knjige. London, Dedijer, Kocbek, Solženicin, Hofman, Isaković, Zupan, Rožanc… Trg nebeškega miru je odplaknil še zadnji dvom. Velika ideja, ki je doslej številne neumnosti, umazanosti in pritlehnosti niso uspele skaziti, se je izkazala za prevaro, za zablodo in laž. Zadnja iluzija, da je z veliko idejo mogoče preurediti svet, se je podrla in razpadla v prah. Zgodovine je konec, ideologije so se izživele. Nikogar več ni, ki bi nam lahko ponudil odgovore na vsa naša vprašanja, in ki bi ga bili še pripravljeni poslušati. Odslej naprej si moramo pomagati sami. Morda si res zaslužimo kazen za slepoto in neodpustljivo naivnost. Socialistična morala, kaj je to? , sem naslovil časopisno serijo, ki me je stala položaja. Vendar sem verjel. Po naivnosti, ki mi je pomagala, pa mi je še danes žal. Mrzek in pust je svet brez iluzij in zablod, ki, čeprav so zgrešene, ponujajo luč, kjer sta sicer le tema in nič.

Kaj je prav in kaj narobe, ne določajo le zakoni in pravila. Nešteto subjektivnih sodb, izkušenj in pogledov sestavlja etični profil družbe, ki je lahko skladen z zaukazanim ali pa tudi ne. Živo pomnim, kako težko se mi je v uradne vloge, predloge ali pritožbe takrat zapisala beseda prosim. Kaj imam vendar kot samoupravljavec kogarkoli karkoli za prosit! Danes ni prav nič narobe, če od kolegov odkupuješ privatizacijske delnice (njihov delček podjetja, ki so ga bili s svojim delom zgradili!) po ceni, za katero veš, da bo že jutri dva do trikrat višja.

Dobiček je stvar morale, lustracija pa vesti. Vsakogaršnje.

Jure Apih