Delo • 2010 •

Afera vseh afer nam je odnesla Srečka, Zlatka, mit o nepremagljivi enajsterici in o prebujenemu narodu zmagovalcev, stadion, Šmarno goro, pravljico o sponzorskem zakladu, pa tudi nekaj veselja, optimizma in samospoštovanja. Na izpitu smo pogoreli vsi. Trener, ki pobalinsko tekmuje s svojim igralcem, namesto, da bi ga z modrostjo učitelja vodil in mu pomagal. Zvezdnik, ki se v mogoče najpomembnejšemu trenutku svoje kariere pusti sprovocirati in reagira kot branjevka na tržnici. Vodstvo, ki je z odprtim mobitelom na zvezi z Ljubljano mencalo in špekuliralo, ne da bi sploh razumelo, kaj počne. Novinarji, ki so se pustili zmanipulirati, mediji, ki so se zakalkulirali, sponzorji, ki so ugotovili, da so zapravili denar, ko je bilo že prepozno, predvsem pa javnost, ki je nasedla jokavi pravljici in »med delavnostjo, vztrajnostjo, disciplino, odgovornostjo in ponižnostjo ter genialnostjo, samozavestjo, ekskluzivnostjo in svobodo« glasovala za prvo. Ordnung und Disciplin!

Franci Božič, ki je avtor citirane primerjave, pravi, da gre pri tem pravzaprav za slovenski narodni značaj in za to, kaj je v resnici bližje slovenski duši. Dejstvo je, da smo se pri neizpeti slovenski nogometni poemi navduševali nad prizadevnostjo, predanostjo, vztrajnostjo in podrejanjem skupnosti dosti bolj kot nad virtuoznostjo, ustvarjalnostjo, igrivostjo in navdihom. Prvega je bilo v obilju, drugega je Zlatko vsega odnesel s seboj. S prvim smo uspevali v nižjem kvalifikacijskem razredu, brez drugega v najvišjem klasu, ko so do konca zagrebeni vsi, nimamo kaj iskati. V resnici je bolje, da pošljemo Zlatka domov, da zasirjemo zgodbo o uspehu in se poniglavo odvlečemo za njim, kot pa da bi se z njim in za njim spustili v tvegano igro, ki lahko celo uspe in njemu in še komu zviša že tako nesramno visoko ceno in, bog ne daj, v slovenski galeriji velikanov postavi red na glavo.

Profesorji blagovnih znamk in športnega marketinga bodo lahko ponovno doktorirali z nešportnim nemarketingom in z blagovno znamko, ki je bržkone nabrala največ sponzorskega denarja doslej in zraven povsem neodgovorno in neslavno sprhnela.

Primerjave s slovensko zgodovino in sodobnostjo, s politiko, gospodarstvom, marketingom in oglaševalsko ustvarjalnostjo so prepoceni. Zamisliti pa se velja ali je ponosni venetski Trimužjat, svobodni in uporniški Triglav še primeren simbol slovenstva.
Kaj bi ne bila primernejša Šmarna gora?