• 4.3.1992 •

Spoštovani gospod Jure Apih,

z zanimanjem sem prebral vaš dopis. Iz njega sem, tudi med vrsticami, izvlekel nekaj novih spoznanj. Z obžalovanjem ugotavljam, da se v moji ugotovitvi, »da svojega izdelka še vedno ne znamo prodajati, kar bi lahko ponazoril z vrsto primerov« (zapisnik seje UO, stran 3), tako osebno vidite, čeprav Vas nisem nikjer poimensko omenjal. Namen te moje ugotovitve (in predloga za izboljšanje prodajnega informacijskega servisa, ki ga ne omenjate) nikakor ni bil »po, žal, zelo uveljavljeni novinarski maniri deliti posplošene, neargumentirane in z ničemer upravičene klofute, najraje takrat, ko se še odgovora ni bati«. To mi očitate »z veliko lahkoto«, vendar vam tega ne zamerim, ker vidim, da resnično še ne poznate mojega pristopa k poslovnim problemom in k pisanju nasploh. Nikoli nisem neargumentirano razpihoval poceni škandalov, sem pa v novinarstvu že toliko časa, da mi je znano, da je za probleme in zaplete pogosto kriv tisti, ki nanje dobronamerno opozarja, ne pa oni, ki jih je zakrivil ali pa bi jih moral odpraviti.

Na seji UO z dne 17.2. sem tudi dejal, da bi svojo trditev o tem, da časopisa še ne znamo prodajati, lahko potrdil z vrsto primerov. Tam je za to zmanjkalo časa, če pa bi želeli (saj ste bili tam prisotni, vendar se niste vključili v razpravo in niste imeli pripomb k mojim razmišljanjem), bi vam jih pojasnil že takrat. Jih bom pa poskušal tokrat, če si boste vzeli čas, da do konca preberete teh nekaj vrstic. Upam, da moje mnenje ni »zmotno, oblikovano na posamičnih izkušnjah in ekscesnih primerih, nedopustno posplošeno in motivirano s poskusom prenosa odgovornosti iz uredništva na prodajalca«. Moj namen ni bil trditi nekaj, kar je neresnično in krivično, pač pa želim optimizirati prodajo časopisa. Vseeno pa bi rad naštel nekaj konkretnih primerov nefleksibilnosti prodaje našega časopisa, v upanju, da jih ne boste okvalificirali za maloprej naštete izkušnje in primere ter mi za nameček prilepili še njim pripadajočo etiketo.

Zakaj časopisa Delo zmanjka vsaj vsako drugo soboto okoli dvanajste ure v Emoninem centru v Kosezah, izjemno obiskani trgovini, kjer je po časopisu resnično veliko neustreženega povpraševanja. Podobno je v trgovini Spar v bližini tega centra. Po podatkih kolegice iz Celja, v središču tega velikega slovenskega mesta običajno vsako soboto zmanjka Dela že kmalu po deveti uri dopoldne. V samopostrežni trgovini v Ribčevem lazu, Bohinj (podatke lahko preverite na tel.064 723-464) so že ob začetku letošnjih šolskih počitnic naročili na Delu (interna številka 23-39), da jim dnevno pošiljajo 40 izvodov časopisa in ne le pet kot sicer. To se po zatrjevanju poslovodkinje ni zgodilo, kljub večkratnemu interveniranju. Naša prodajna služba jim je vseskozi vztrajno pošiljala le po pet izvodov na dan, ki jih še v času po počitnicah zmanjka pred deseto dopoldne. V tem slovenskem turističnem biseru ni možnosti niti za nakup časopisa »kje drugje«, saj ga tudi v trgovinah po okoliških vaseh običajno zmanjka ob približno istem času. Za resničnost teh podatkov  lahko jamčim – če ne zaleže moje mnenje, lahko priskrbim še nekaj prič – po enotedenskih izkušnjah. Na podobne, povsem konkretne primere novinarji neuspešno opozarjamo že dolga leta. Ne gre torej za občasne in posamične ekscese.

Upam, da tudi te moje empirično preverjene ugotovitve ne boste okarakterizirali kot »pomanjkljivo poznavanje problematike, o kateri naj bi tekla beseda«. Ob tem naj še povem, da nisem in ne govorim o širjenju prodajne mreže kar počez – refleksiji na to za Vaš odgovor hvaležno anonimno podmeno je sicer namenjen največji del Vaše priloge dopisu – pač pa sem zagovornik selektivnega prodajnega pristopa in racionalne optimizacije prodaje.

Zanima me, če imamo v Delu organiziran vsaj najenostavnejši dvosmerni informacijski  prodajni sistem, ki bi zagotavljal podatke o povpraševanju in pomanjkanju Dela na naših prodajnih mestih, še zlasti ob konicah. Te podatke bi dobili že nemara s tem, da bi prodajalcem poslali pisemce s prošnjo, naj povedo, če bi lahko prodali več časopisov, kot jim jih pošljemo. Nato bi jim po potrebi te časopise poslali. To verjetno ne bi bil prezahteven tržniški projekt. In prav pomanjkljivosti na tem področju sem imel še zlasti v mislih, ko sem izrekel tisto očitno bogokletno misel, da Dela še ne znamo prodajati…

Hvaležen bi vam bil tudi, če bi lahko kdaj dobil konkreten projekt in program za uporabo milijon mark v tem letu, ki naj bi bil namenjen za promocijo in propagando Dela in Slovenskih novic. Kako bo ta denar porabljen in kdo bo z njim zaslužil?

S spoštovanjem,

Miha Jenko