Domišlija je kot pasja pamet

Neobjavljeni razmislek, • pomlad 2015 •

Najprej je bila za košarkaško žogo velika krogla nečesa.
Nihče ne ve, od kod se je vzela, niti iz česa je v resnici bila. Potem pa se je bodisi iz dolgočasja, bodisi iz nepazljivosti ali pa iz kakšnega povsem drugega razloga razletela.
Trinajst milijard let je tega, kar se je v najdaljši sekundi časa rodilo vesolje.
V bilijoninkah, bilijonink, pravijo, se je sto milijonkrat povečalo, temperatura je iz neskončne vrednosti padla na sto milijonov milijonov stopinj, energija se je spontano spreminjala v maso, delci in antidelci so se zaletavali in uničevali, materija je premagala antimaterijo, temperatura je padla skoraj na absolutno ničlo, zgodili so se elementi, rimska cesta, sonce in na tretjem velikanskem kamnu, ki se je zavrtel okrog njega, se je po nekakšnem čudnem naključju rodilo življenje.
Najprej se je zganilo v neki topli luži, prajuha ji danes pravijo, potem pa se je razlezlo vsepovsod po planetu. Mikroskopsko majhne celice so se začele združevati v organizme, pojavila so se bitja. Nekateri sicer menijo, da je vesolje mrtvo, zgrešena in naivna.
Rojevajo in umirajo zvezde, planeti plešejo okrog sonc, vesolje pa utripa in raste. O črni snovi, ki je večina vesolja, ne vemo ničesar, pa vendar smo prepričani, da je vsemir le množica ogromnih žarečih in ledenih krogel, ki jih je kot na biljardni mizi nekdo razgnal, pa se še niso prenehale noro vrteti. Kakorkoli, domišljija je kot pasja pamet.
Česar ne razume, tega ni.