• Delo, Mnenjska stran, 19. avgusta 2025 •

Živo srebro se vzpenja proti štiridesetici, in čeprav je vse bolj očitno, da gre ves svet počasi v maloro, avgustovska vročica topi predsodke in razkriva poglede, ki so se nam potuhnjeno skrivali. Časopisni papir je sicer še vedno najboljši za shranjevanje solate, ima pa tudi nekaj drugih dragocenih lastnosti, ki poleg solate ohranjajo tudi njega samega pri življenju. Novi mediji so vsakomur odprli svet in vesolje, le skupnega amfiteatra je vedno manj. Vsak za svojim ekranom ždimo in preganjamo vročino. Nikogar ni z nami, z nikomer si ne delimo navdušenja in ogorčenja. Le časopisne strani ostajajo in, čeprav s solato, ohranjajo globoke resnice avgustovskih dni. Za zmerom.

Na vrhu mnenjske strani, na primer, zvemo, kaj sta resnična funkcija in pesniška dimenzija ženskih dojk. Kaj razkritje dveh lepih delčkov telesa pomeni tisti, ki ju je nekomu pokazala in kaj tistemu, ki je bil tega deležen. Primerjava s pesnikom, ki se v svojih delih razdaja in skoraj preplašeno pričakuje osuplost in navdušenje, je presenetljiva, a nazorna.

Alojz, ki ga je poletje že s količino gole ženske kože navdušilo, se je v avgustovski vročici izpovedal bralcem, da bi jih s svojo iskrenostjo očaral. Ali je kaj odkritejšega, bližnjega, lepšega?

Drugega, prav tako avgustovskega dne nam na istem mestu v istem časniku doktor filozofije, fizik in publicist pripoveduje, kako je na majhnem otoku sredi Severnega morja več sto znanstvenikov z vsega sveta razpravljalo  o sodobnih dilemah kvantne fizike.  Ideja, da znanosti ni nujno razumeti vsega, kar se v atomu dogaja, dovolj je, da z matematičnimi enačbami zanesljivo napoveduje rezultate eksperimentov, je omogočila fascinanten razvoj kvantne mehanike. Tranzistorji, laserji, kvantni računalniki,  umetna inteligenca. Vendar prepričanje, da naj se fizika ukvarja z enačbami in meritvami, medtem ko naj bi razprave o pomenu in resničnosti pripadale filozofiji, postaja vse bolj nevzdržno. Klasična predstava o svetu, v kateri ima vsak predmet določene lastnosti v vsakem trenutku, ni več dovolj za opis narave, kakršno razkrivajo sodobni eksperimenti. Razmislekom, ki nam jih razkriva Sašo, morda težko sledimo, vendar nam je jasno, da se znanost kot hudičev vajenec podaja v globine, v katerih mora znova temeljito premisliti lastne temelje.

O črke do črke in od misli do misli sledimo, kaj so nam razmišljajoči zapisali, tiskarski stroj pa razmnožil na časopisni papir. Nobenega utripajočega ekrana, računalnika ali telefona ni vmes. Sami smo, ko razvozlavamo ideje in dileme, ki so nam jih zaupali, in vendar  bližje skorajda ne bi mogli. Po isti miselni poti hodimo, kot jo je na drugi strani nekdo razložil, razvija se pred nami in korak za korakom vstopamo vanjo. Kot člani tajnega društva PGC si delimo skrivnosti, ki drugim niso ponujene.

Časopis je skrivni dokument, kjer se srečujemo podobno radovedni, da zvemo, kar drugi ne morejo, ker jih tudi ne zanima. Avgusta pa se žareče sonce počasi spušča, ustvarja dolge sence in melanholijo. Poletja bo konec, nov čas prihaja.