• Delo, Gostujoče pero, 23. septembra 2025 •

Umetne inteligence (UI) nas je strah. Nas, nevedneže malce manj, poznavalce in raziskovalce  vsak dan bolj. Prvi občudujemo, vsevednost, prijaznost in prilagodljivost nevidnega monstruma za računalniškim zaslonom, drugi le strmijo nad hitrostjo, s katero se eksponentno razvija in raste.  Predvidevanje prihodnosti  je nezanesljivo, kot že dolgo ne. Čeprav smer razvoja, kot bi rekel Edi, je pa jasna. Sintetični razum, ki ga je ustvaril človek, bo nad tem prej ali slej prevladal. Vse dosegljivo znanje že ima, nedoumljivo sposobnost kvantne fizike obvlada, le še samozavedanje in čustveno inteligenco potrebuje. Superračunalnik HAL v Kubrickovi Odiseji v vesolju nam je zgled. Nikogar ni, ki bi si upal napovedati, kako se bo človeški um, tisti, ki je z možgani homo sapiensa razvil sodobno civilizacijo, soočil z intelektualno pošastjo, ki vse ve in vse zna in z nedoumljivo hitrostjo povezuje, kombinira in sklepa. Kdo bo znal zaščititi človeštvo, ko bo UI ugotovila, kaj vse je z njim, nami narobe, in bo obvladala tudi vse vzvode, da spremeni, kar se ji zdi. Ko je nekdo drug, kot nas učijo, s podobno sposobnostjo ustvaril ta svet in je bil nezadovoljen z njim, ga je neusmiljeno uničil, vse pobil in z vesoljnim potopom zakril sledove. Le Noeta naj bi se usmilil in za vzorec živali, ki jih je pustil za novo vzrejo.

Podoba vsemogočnega, krutega, a vendar dobrega Boga, ki ima kljub vsem svojim skrbem čas, da na vsakega od nas pomisli in se z našo usodo ukvarja, me je že v rani mladosti begala. Štiri milijarde, danes blizu devet milijard nas je, le kako naj bi skrbel prav za vsakega posebej? Kako naj bi slišal vse prošnje in priprošnje, vse molitve, prisege in zaobljube, s katerimi se verniki vseh religij obračajo nanj, kako naj bi se vsakemu posebej posvetil? Umetna inteligenca v oblaku in s superračunalniki nekje v Skalnem gorovju to zmore.

Sposobnost umetnega uma torej ni vprašanje. Le še nekaj časa potrebuje, da zavlada svetu in ga porihta po svoje. Kako?

Vsako razmišljanje, vsako odločanje se začne in konča digitalno. Ena ali nič, tako ali drugače, prav ali neprav? Dvanajst  Mojzesovih kamnitih plošč z desetimi božjimi zapovedmi, dve sta mu prosto po Monty Pythonu padli na tla in se razbili,  je premalo za moralni atlas sveta. Pravo življenje in vse dileme sveta so vmes. Digitalni um se tu ne znajde, kvantni, čeprav nikomur ni povsem jasno kako, pač. Pa tudi brez vsega, kar je človeštvo v teh tisočletjih izkusilo in naumilo, bi bil invaliden. Kako naj računalnik razume judovski humor, indijanske pravljice, novodobni sarkazem, nihilizem, abstraktivizem, ludizem? Od Salomonovih ljubezenskih pesmi naprej prepevajo pesniške duše o vsem, kar se skriva med togimi moralnimi postulati. Vse razumevanje zagonetnega sveta, vsi dvomi, vsa pričakovanja, hrepenenja in bolečine do nedoumljivega spoznanja. Od Božanske komedije do Don Kihota, od Shakespeara do Šalamuna, od Mone Lize, do Guernice,  od Toma Sawyerja do Madame Bovary in Pickwikovcev, deset tisoč let, morda več, ustvarja človeštvo svojo kulturo, nešteto kultur pravzaprav, prosto po Prešernu, tvorijo njen sad, spoznanje. Milijone spoznanj, pravzaprav. Sveto pismo, in Koran, Komunistični manifest in Mein Kampf, Aristotel in Žižek, vsi skupaj in vse skupaj smo dimenzija, brez katere UI ne more biti ne vsevedna ne najbolj pametna. Vse knjižnice, vse dokumentacije, vse objavljene zapise so kreatorji umetne inteligence prebrali, skenirali, ukradli pravzaprav, da bi v zakladnico njenega znanja spravili tudi ves intelektualni, čustveni in moralni zapis človeštva.

Tako kot nam Luka Novak na televiziji govori o knjigah, ki so nas naredile, in smo tudi sami prepričani, da smo se zares oblikovali z branjem knjig, tako se je UI usposobila, ko je poleg vsega znanja konzumirala tudi vso domišljijo, vsa čustva in vso kreativnost človeštva. Drugega razumevanja dobrega in zla, kot smo ga zapisali v skupni moralni spomin človeštva,  se v vendarle sintetičnem umu intelektualnega stvora pravzaprav ne more zgoditi.

In ko bo, o čemer je vse več prepričanih, potem ko se bo otresla vpliva tistih, ki so jo ustvarili, umetna inteligenca prej kot slej prevzela oblast na planetu, se bo morala seveda najprej sama odločiti, kaj bo z vso svojo pametjo in močjo počela. Satan ali Jehova ali pa vse tisto, kar smo vsi skupaj, človeštvo zapisali in objavili?  In ker smo vse bogove, tako kot tudi UI –  v resnici ustvarili ljudje, je pravzaprav naša morala, kakor se v vseh naših izpovedih in prepričanjih kaže, tista, ki bo tudi kvantno mehaniko vodila po edino možnih poteh.