Delo, Sobotna priloga, • 10.6. 2000 •

Z dvema vrstama divjadi imamo Slovenci probleme. Z medvedi in z begunci.
Kosmatinci, ki so načeloma prijazne in dobrodušne mrcine (kateri slovenski otrok pa lahko zaspi brez svojega mehkega plišastega medota?), so se menda tudi zaradi balkanske vojne pri nas tako razmnožili, da jim resno zmanjkuje prostora. Preprosto preveč jih je za slovenske gozdove. Za vse, ki so se odločili, da bodo pri nas doma, je premalo votlin za zimsko spanje in premalo praznih širjav, da bi jih prehranile. Po prstih si hodijo in potem, ko zaman iščejo prazna zimska prenočišča, blodijo z mladiči od predmestij Ljubljane do izolskih plaž. Lačni so, in čeprav so zaradi nagnjenja k debelosti na vegetarijanski dieti, jim, če pač drugega ni, tudi kakšna ovčka prav pride.

Kmetijski minister, ki je na ovčice še posebej občutljiv, pravi, da jih je treba pobiti. Lovci seveda niso proti, ampak mislijo tudi v prihodnost. Že, že, pravijo, ampak z mero, da jih bo še za jutri kaj ostalo. Javnost, ki se je še pravkar spraševala, kam da so vsi medvedki šli, in je rahločutno zbirala svoje v plišastih medotih zaspale mladostne spomine, pa je kakopak zgrožena. Surovine brezsrčne! Morilci necivilizairani! Roke (puške) stran od naših medvedov!
Z begunci pravzaprav nimamo dilem. Samo probleme. Glavna pot od njihovih opuščenih domov do obljubljenega Zahoda, ki jih je še pravkar vabil, danes pa se jih otepa, vodi preko naših gozdov. Od razrušene domovine v Bangladešu, Kurdistanu, Eritreji ali Jugoslaviji, kjer ni več ne kruha ne varnosti preživetja, so do slovenskih meja prestali kalvarije. Tihotapci s človeškim blagom jim poberejo denar. Tlačijo jih kot sardine v skrite predale kamionov in cistern, vodijo o kozjih stezicah èez hribovja in zapuščajo same na brezpotjih. Ena najbolj umazanih in brezsrčnih trgovin poteka preko našega ozemlja, a nas ne gane.
Mi smo predsoba Evrope, varnostni pas in obmejni žandar. Na nas je, da se dokažemo kot zvesti služabniki in vestni izvrševalci zadanih nalog. Evropa pričakuje od nas, da jo zaščitimo pred navalom brezdomcev in prebežnikov. Če hočemo odprte meje na zahodu, moramo zapreti tiste na vzhodu. Preprosto kot pasulj. Možje v modrem so prevzeli odgovorno nalogo, da izkažejo Slovenijo kot verodostojno in odgovorno partnerico, na katero se lahko zanesejo. Ugled Slovenije in njeno mesto v evropski čakalnici je odvisno od njihovega dela.
Lov na begunce je postal slovenski nacionalni šport. Vsako jutro nekje med vremensko napovedjo in poročilom o razmerah na cesti poslušamo, kakšen je bil dnevni ulov. Radijski napovedovalci nam skorajda zmagoslavno poročajo, koliko takšnih in koliko onakšnih, ki so se skušali preko našega ozemlja prebiti v Italijo ali Avstrijo, so naši »dečki« zajeli, koliko je bilo odraslih primerkov in koliko mladičev. S posebno natančnostjo nam opisujejo izjemne primere domiselnosti, ko distributerji mizerije stlačijo rekordno število človeških primerkov v rekordno majhen prostor in jih potem rekordno dolgo brez vode in brez zraka  vozijo čez kontinent.  Kadar pa je lov posebno dober, si zasluži prostor tudi v osrednjem nacionalnem časniku. Na vrhu prve strani, kot se pomembnim dogodkom pritiče. Dogodka, če se le da z živo sliko ujetnikov, ne zamudita oba televizijska dnevnika, pa tudi ves ostali dnevni in periodični tisk takorekoč v živo spremlja dogajanja na nacionalnem človeškem lovišču. Naj ljudje vedo, kako jih ščitimo pred nadležnimi tujci in naj bo Evropa mirna, dokler naši fantje skrbijo za njeno spokojnost. In naj se ne drznejo, italijanski časniki na primer, podvomiti v učinkovitost naših lovcev na glave! Iz vseh medijskih topov jih dobijo nazaj.
Boleča je misel, da ob tem takorekoč nihče ne pomisli, kaj šele komentira (!), da gre pri  vsem tem za ljudi, za človeške usode, za nesrečneže, ki so tako kot sto tisoči naših izseljencev, naših stricev in tet, bratrancev in sestričen, znancev in prijateljev, tako kot naš nesojeni ministrski predsednik na primer morali zapuščati svoje domove in s trebuhom za kruhom ali v strahu za svoje življenje odhajali v neznano. O vsakem od njih bi lahko napisali roman, posneli film ali televizijsko novelo, in v taistih očeh, ki se navdušeno zasvetijo ob glasu dobrega ulova, bi se  morda celo utrnila solza ob usodi ponosnega moža, ki je moral bežati iz svojega doma pod Himalajo, dekletu, ki so ji ubili moža in beži v neznano z otrokom v naročju ali družini, ki je razprodala imetje, da bi nekje drugje začela na novo in vsaj otrokom zagotovila možnost spodobnejšega življenja. Usoda vseh se konča tako rekoč v zadnjem krogu, ko jih v podalpski deželi le korak do »svobode« zajamejo neusmiljeni policisti, ki so tako »dobri« od po zaslugi svojih nemških kolegov vidijo celo ponoči.
Svet ni takšen, kakršen je, temveč takšen, kakršnega nam ga prikažejo.