DELO, Sobotna priloga, • 3.4. 2000 •

Sedeli smo v odličnem, morda najodličnejšem lokalu v mestu. Družba je bila imenitna, da imenitnejša skorajda ni mogla biti. Jedi, ki so nam jih zlagoma prinašali  na mizo, so bile slastne in lepe. V količinah primernih le za dekoriranje dragocenih porcelanastih krožnikov, smo uživali v kulinaričnih umetninah našega gostitelja. Nasititi se s tisto hrano pač ni dalo, pa tudi smisel večera ni bil v tem. Moj sosed pri mizi, sicer sila ugleden gospod, je bil  nad postreženimi dobrotami navdušen, le nekako malo se mu jih je zdelo. S koščkom kruha je pomazal krožnik, na koncu pa še široko obliznil nož, ki se ga je še držala okusna omaka. Za trenutek se mi je zazdelo, da si bo širok mesnat jezik prerezal na pol pa je bil očitno vešč takega početja in je ostro srebrno rezilo rutinirano zlizal do čistega.
Ko sem se pred mnogimi leti še napol golobrad ženil v imenitno familjo, me je bodoča tašča povabila na kosilo. Kuhala je odlično in prav nič se mi ni bilo treba pretvarjati, ko sem navdušeno hvalil njene dobrote in kot v dokaz iskrenosti pomazal krožnik in polizal nož. Le na videz prijazno mi je gospa doktor pojasnila, da je jemanje noža v usta neokusno in neolikano obnašanje. Gmajn. Lekcija je bila učinkovita, in ne le, da sem si jo zapomnil in nebontonskega dejanja nikoli več ponovil, temveč me od takrat skorajda zaboli, ko vidim dame ali gospode tlačiti nože v usta. Ne morem si kaj, da ne bi ob tem pomislil na možakarje, ki so nekoč v popoldnevih počepali ob ljubljanski tržnici in z velikimi noži rezali kruh, čebulo, slanino in paradižnike, pomakali narezano v kupčke soli na časopisnem papirju in na konicah svojih nabodal nosili v usta. Prizor, ki se je ponavljal iz dneva v dan je bil po svoje slikovit in v svoji prvinskosti pravzaprav simpatičen, za parket evropsko civilizirane družbe pa povsem neprimeren.

V starih, za nekatere ne tako zelo oddaljenih, za druge pa skorajda prezentnih junaških časih je bil oster nož najpomembnejši del možate opreme.   Z dobrim bodalom si si urezal popotno palico, uplenil in odrl zajca, očistil ribo, narezal kruh, ukrojil kožo, izrezal piščal ali mlinček na potoku, se obranil sovraga ter ga po potrebi zaklal, izkopal grob in se, če je nuja, celo obril. Kaj je torej bolj naravnega, kot da možakar, ki je svojega orožja vešč, nabode kos mesa na noževo špico, ponese v usta in jo temeljito obliže? Še splakniti ga ni potem več treba, kaj šele pomivati. Malce težje je razložiti, zakaj gospe in gospodične tako rade oblizujejo jeklene konice in si jih vtikajo v usta. Nek razlog zagotovo, obstaja, a ga ne bodem iskal.
Vse skupaj me spominja na tisto kulturo, ki jo podoživljam v svoji samopostrežni trgovini, kjer vsa soseska nabira hrano za preživetje. Gospe vseh starosti, jezikov in oblin v domačih haljah in z viklerji v laseh so nekaj povsem običajnega. Kot na skupnem dvorišču ali ob vaškem potoku se zbirajo, pobrkljajo po policah, poberejo najnujneje, poklepetajo in vrnejo v svoje brloge. Nič manj privlačne niso tiste v trenerkah, še posebej tistih, ki jih le poznavalec loči od pižame, da o srednje in težko kategornicah v rožnatih pajkicah sploh ne govorim. Jim pa, k sreči le poleti, delajo močno konkurenco korenjaki v svetlečih in pomečkanih adidas hlačkah pod trebuhi, v prekratkih spodnjih majicah in s plastičnimi natikači na golih nogah.
Je že res, da smo le dve ali tri generacije nazaj skorajda vsi kmetje, in da naša spalna naselja vse prevečkrat spominjajo na komšiluk, s kulturo mesta, parketa in enaindvajsetega stoletja pa se nekako vendarle moramo zbližati, če naj nas naši zaželeni novi sostanovalci ne bi imeli za eksotične čudake. Zelo milo rečeno.

Problem zamiznega bontona, kulture oblačenja in filozofije obnašanja nasploh, ne bi bil vreden omembe v takorekoč predpraznični kolumni, če bi se ne bil pol preteklega tedna naposlušal kulture, olike in modrosti odposlancev slovenskega naroda, ki naj bi nas, v tem se vsi strinjajo, popeljali v obljubljeno in civilizirano prihodnost. Pa vendar vem, da ne bo delavca, mojstra, še uradnika ne, ki ne bo v ponedeljek, ko bomo sopihali na Rožnik ali katerikoli  majniški vrh, oblekel bele srajce in si zataknil rdeč nagelj v gumbnico prazničnega suknjiča.