Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?
DELO, Sobotna priloga, • 4.3. 2000 •
Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Temeljna in, zdi se, večna vprašanja človeške eksistence, ki jih je pod svojo tihomorsko sliko zapisal Paul Gauguin, so slednjič začela vznemirjati tudi načrtovalce naše državne promocije. Še malo in spet bo zaokrožilo poročilo eurobarometra, ki nam vedno znova pripoveduje, da za Slovenijo v Evropi ne vedo, da nas ne poznajo, če pa že menijo, da nas, nas pa ne marajo. Spet se bo dvignil plaz ogorčenih očitkov in jamrarij, in spet bodo državni uradniki, kakor bodo vedeli in znali, pojasnevali, zakaj je tako, kako v resnici sploh ni tako tragično, kot se zdi, in z verzirano profesionalnostjo prekrivali problem z neoprijemljivo in pogled zastirajočo meglo.
Najbolj neprijetno vprašanje, ki mu bodo izpostavljeni je pač: Kaj ste doslej naredili, in zakaj ne, da bi se po desetih letih države v osrčju Evrope vendarle vsaj malo razširila zavest o njej. Pa se zatakne že ob preprosti ugotovitvi, da pravzaprav niti ne vemo, kdo je za tisti del ali dimenzijo problema, ki je najbolj usodna, pravzaprav pristojen, kdo ima odgovornost, kdo interes, kje je moč, kje znanje in volja, kje denar…? Vrsta promocijskih vrtičkov, ki jih z očitno ljubeznijo goje po ministrstvih in ustanovah, bolj ali manj cveti, problem je le, da seštevek parcialnih promocij ni državna promocija, kakršno bi rabili, in da je prav ta nadgradnja tisto, s čimer se pravzaprav nihče zares ne ukvarja.
Premaknilo se očitno sicer je. Zadnji nosilci promocijske štafete, ki se za svojega sicer kratkega mandata odgovornosti pač ne bodo mogli znebiti in jo predati naprej, bi radi vsaj nekaj odločnega premaknili in tako ne le oprali sebe ampak tudi zadovoljili vlado, ki je svojemu uradu za informiranje odločna zaukazala, da šest mesecev pred iztekom njenega mandata pripravi resni promocijski program države. Uuaauu! Četudi spregledamo, da bi se tak strokoven program, če naj bi bil res odgovoren, strokoven in utemeljen, pripravljal dlje, kot ima ta vlada špage, če odmislimo vse skepse o sposobnosti usklajevanja, finansiranja in vizionarstva, če se strinjamo, da kompleksni dolgoročni problemi niso izgovor za neizkoriščanje povsem pragmatičnih sprotnih priložnosti, in da kot izjemno promocijsko priložnost vidimo bližnje evropsko nogometno prvenstvo, ki jo pač moramo izkoristiti, problem še vedno ostane.
Najmanj šest ur evrovizijskega televizijskega prenosa (komercialna vrednost je komaj predstavljiva!), pozornost elektronskih in tiskanih medijev, kakršne od vojne naprej še nismo bili deležni, je priložnost, ki jo preprosto moramo izkoristiti. Šestina stadionov v Charleroiju, v Bruslju in Amsterdamu bo rezervirana za slovenske navijače. Ves svet jih bo videl, kako bodo bodrili svoje fante, ki bodo na terenu skušali dokazati, da morda res ni jasno od kod, da ta Slovenija je, in kdo da Slovenci pravzaprav so, da pa je povsem očitno kam in kako prepričljivo gredo. Dolgo časa sicer ni bilo povsem jasno, koga naj bi v tej državi pravzaprav brigalo, in kdo naj bi bil odgovoren za to, da se takšna izjemna priložnost izkoristi ali pa ne, nato pa je le prevladalo spoznanje, da je vprašanje v resnici absurdno, in da ga pač moramo rešiti. Premaknilo se je, sklicujejo se sestanki, sestajajo koordinacije, dogovarjajo odgovornosti in aktivnosti. Pričakujemo lahko, da bodo mediji in novinarji zasuti z obilico zanimivega, uporabnega in prepričljivega materiala, in da bo množica slovenskih navijačev že z svojo podobo, tako kot britanska, danska, norveška, švedska ali hrvaška šarmirala veličastni televizijski avditorij.
O kateri podobi pravzaprav govorimo?
O zastavi, ki je ruska?
O grbu, ki je prekompliciran in, kot je nekdo zapisal, še najbolj podoben znaku počitniške zveze?
O lipovem listu, ki ga več ni ali pa je do konca profaniran?
O rožicah, s katerimi se vztrajno in dosledno a vsaj za državo premalo distinktivno predstavlja slovenska turistična ponudba?
O na novo izmišljenem znaku slovenske gospodarske zbornice. Ki naj bi z dvema zelenima lističema predstavljal ves slovenski gospodarski potencial?
O lipovi podobi nesramno uzurpiranega imena koalicije Slovenija? Si predstavljate, da bi se podobna politična zveza poskusila imenovati Francija, Italija (brez pridevkov!), Nemčija? Kako bedna je pravzaprav drža onih, ki so provokacijo mirno požrli!
Podobe Slovenije preprosto ni. Nobenega znaka, nobenega simbola ni, ki bi si ga navijači lahko namalali na obraz, narisali na transparent ali raztegnili čez stadion, da bi sebi in svetu jasno in prepoznavno pokazali kdo smo in od kod prihajamo.
Seveda jo (ga!) v resnici imamo. Prepoznaven je, drugačen je od vseh drugih, že dolgo se identificiramo z njim, tudi ponosni smo nanj, le v hlačah se zdi, da nas ni dovolj, da bi ga vzeli iz grba in ga dvignili nad glavo ali si ga narisali na obraz.
Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?