MAG, • 7. 1. 2009 •

Težava razmišljajočega Slovenca, verjamem, da tudi Hrvata, ki bi ju ena in druga oblast na vsak način rada sprla med seboj, je, da se v vlogi ovce, ki jo vodijo v ogrado, hudo neugodno počutita. Čredni nagon nas seveda vodi skupaj in naši imajo pač že v načelu bolj prav kot njihovi, vendar bi, še posebno kadar se nasprotja zaostrujejo in že povzročajo razmah sovraštva, človek rad po svoji glavi razsodil, kako racionalni so argumenti, s katerimi nas ščuvajo.
Prvi problem zemljiške posesti je že to, da njenega prvega lastnika preprosto ni. Kdorkoli je v pradavnini zamejil zemljišče in ga razglasil za svoje, si ga je le svojevoljno prilastil. Nikogar ni bilo, ki bi mu ga lahko prodal, nikomur ni bilo treba plačati zanj. Vsa rabota s prevzemanjem in prilaščanjem zemlje je bila a priori nasilna in pravzaprav tudi legitimna, vse dokler se ni rimski papež razglasil za božjega namestnika in začel v imenu prvega lastnika deliti krone in kraljestva. Novodobni razlagalci stare zaveze pravijo, da je mit Kajna in Abela pravzaprav prispodoba prvega spopada med modernejšimi pastirji, ki so hoteli zaščititi svoje ozemlje, in starovernimi lovci, ki privatne lastnine zemljišč niso priznali. Kajnovi potomci so postali kmetovalci, postavili so ograje in katastrske registre, izvirnega greha pa vendar niso poplačali.
Druga težava je prekrivanje zasebnega in državnega interesa in pristojnosti. Moderna država pač ni lastnik svojega ozemlja, temveč so to njeni državljani in njihove takšne ali drugačne združbe. Toda njihova lastništva in interesi se ne nehajo za državnimi mejami, temveč pogosto prehajajo čeznje, v sodobnejših časih in prostorih pa je privatna lastnina že skoraj povsem svobodna in se lahko pojavlja v tej ali oni državi. Boj za meje torej ni boj za lastnino, temveč izvira iz nekega povsem drugega, v modernem času čedalje težje razložljivega interesa.
Niti zgodovina nam ne pomaga. Istra, roko na srce, nikoli ni bila ne slovenska ne hrvaška. Pridobila jo je Jugoslavija, ker je bila njena partizanska vojska na zmagoviti strani in ker se je morala odreči slovenski Benečiji. Ker pa je Tito z novo republiko Bosno in Hercegovino razmejil Srbe od Bošnjakov in Hrvatov, so ti ostali brez Hercegovine in Tomislavgrada, pridobili pa Istro. Živeli smo v isti državi in meje med republikami pač niso bile pomembne, se nam je zdelo takrat. Etnološka sestava polotoka, ki so ga upravljali Rimljani, Benečani, Habsburžani in Francozi (Napoleon), pa je tako raznolika, da bi bil, česar se Istrani tudi zavedajo, še najpravičneje samostojna entiteta.
Badinter je s svojo salomonsko razsodbo sicer omogočil formalno razdelitev Jugoslavije in oblikovanje države Slovenije, a hkrati pustil toliko nedorečenega, da tega niti sam, ko je bil zaprošen za posredovanje, ni znal razplesti.
Politiki pa, se ve, lažejo in se dogovarjajo hkrati. Povedo nam tisto, kar se jim zdi, in zamolčijo, kar se jim ne vklaplja v zgodbo. Po Drnovšku, tak je vtis, nimamo več politika, ki bi bil dorasel hrvaškim in ki bi znal svoj politični interes ločiti od nacionalnega. Čeprav po njihovih besedah ni nobenega dvoma, da smo na tako imenovanem spornem ozemlju vseskozi izvajali slovensko jurisdikcijo, torej se o nedvomnih pravicah ni kaj pogajati, bolj po naključju zvemo, da je borec za južno mejo Joško Joras zaprosil za gradbeno dovoljenje in ga dobil v Bujah, ne v Piranu, kamor bi rad sodil. In le Plemeniti nam tako mimogrede pove, da je med mejnima krajevnima skupnostma obstajal nekakšen sporazum o razdelitvi upravnih pristojnosti, ki pa ga mi seveda ne priznavamo. Kakšen je bil francoski kompromisni predlog, ki smo ga po tihem zavrnili, nam niso zaupali. Saj ne, da bi ne navijal za naše, le vedel bi rad, v kakšni kondiciji je moštvo in kakšne so rezerve v slačilnici.
Enkrat smo, enkrat pa nismo za mednarodno razsodišče. Pravzaprav smo za, le če bo razsodba poštena (če bo po načelu pravičnosti), čemur pa Hrvati ogorčeno ugovarjajo. Zapletli smo se v klinč, ki ga sami ne bomo razpletli.
Morda gre res samo za 25 kilometrov, za nekaj škafov slane vode in pol vagona rib, za izhod na morje, ki nam ga bojda nihče ne odreka, in za hrvaško-italijansko mejo, ki se ji Hrvaška nikakor noče odreči. Zavrnili smo kondominij, delitev zaliva 1 : 3, beneluški mejni režim … Nobene nove ideje ni, ki bi jo hrvaški ali slovenski pogajalci upali predstaviti svoji, nasprotni ali evropski javnosti. Brez posredovanja tretjega, ne pravnega razsodišča, temveč evropske politične avtoritete, rešitve ne bo. Evropski strici, ki nam pravijo, zmenite se sami, so s svojim nestališčem pravzaprav perverzni ali pa v resnici sploh nezainteresirani, da se spor razplete, Hrvaška pa sama pred Albanijo, Srbijo, Kosovom, Črno goro, Bosno in Makedonijo vstopi v Evropsko unijo.
Pa tako lepo himno imamo.
citat:
Nobene nove ideje ni, ki bi jo hrvaški ali slovenski pogajalci upali predstaviti svoji, nasprotni ali evropski javnosti. Brez posredovanja tretjega, ne pravnega razsodišča, temveč evropske politične avtoritete, rešitve ne bo.