»Mi lahko poveste, mladi kolega, kako si razlagate Marxov zakon o absolutni pavperizaciji proletariata?«, dr. Stane Krašovec se je udobno naslonil in z zanimanjem opazoval, kako se bom izvijal iz pasti, ki mi jo je bil nastavil.

»Eeee, torej, v naravi kapitala je, da stremi k vedno večjemu dobičku, zato bo delež dela v enoti proizvoda vedno manjši…«, sem iskal pot iz zagate, saj sem vedel, kje me čaka.
»Ja, ja, vendar, je Marx pisal o absolutni pavperizaciji, to kar vi razlagate pa je ob vedno večjem proizvodu pravzaprav le relativna, mar ne?«, je vrtal naprej.

»Najbrž je imel v mislih absolutno manjši delež, četudi je nominalno morda lahko celo večji…«.
»Najbrž ni znanstven odgovor, kolega, nemški delavci, ki so v Marxovih časih tolkli lakoto, se danes z lastnimi avtomobili vozijo na dopust na naše morje. Je to absolutna ali relativna pavperizacija?«
Izpit sem naredil, vendar pa še danes ne vem, kaj si je profesor politične ekonomije zares mislil o Marxu, kaj o pavperizaciji in kaj o študentu, katerega je bil stisnil v kot.

Šestdeseta in sedemdeseta so bila zlata leta evropskega in še posebej nemškega proletariata. Potem, ko so se s podpisom socialnega sporazuma odpovedali stavkam in zagotovili delodajalcem mir, je gospodarska rast letela v nebo, sindikati so vsako leto izpogajali višje plače, samo v Nemčiji so našteli milijon milijonarjev, in le skrajni levičarji so nergali, da se je bil proletariat prodal za kos belega kruha z maslom in da pravzaprav v navezi s kapitalom, kateremu služi, izkorišča proletariat v tistem delu sveta, kamor prodaja svoje predrage proizvode.

Proizvodnja hrane je z novimi tehnološkimi postopki v razvitem svetu skokovito narasla. Bogati so kmalu pridelali več hrane, kot so jo bili sposobni pojesti. Da bi cene ne zgrmele navzdol in ne ogrozile strateško pomembne pridelave hrane na eni strani, kmečke volivce pa na drugi, so vlade začele odkupovati hrano za državen rezerve, kmetijske proizvajalce pa pred vendarle vsak dan nižjimi cenami zaščitile z visokimi subvencijami. Blagostanje je bilo skoraj popolno.

Potem se je zgodila globalizacija. Zahodni trg je postal kapitalu premajhen, vzhodni pa je imel prešibko kupno moč. Osvojiti ga je bilo mogoče le s prenosom proizvodnje na nerazvite trge, kjer je zaposloval ceneno delovno silo, povečeval kupno moč in zniževal proizvodne stroške globalnega kapitala. Vse bi še šlo, če ne bi Kitajci in Indijci, ki so morali biti še včeraj zadovoljni s skodelico riža na dan, začeli spodbujeni z novo gospodarsko rastjo, kupovati avtomobile in trošiti bencin, konzumirati meso in zelenjavo in maslo, in če ne bi okoljevarstveniki, zaskrbljeni za neobnovljive vire energije, začeli propagirati proizvodnjo biogoriv, iz sicer človeški prehrani namenjenih poljščin. Presežkov pšenice, masla in goriv, ki so se bili kopičili po evropskih in ameriških skladiščih, je bilo konec, in vsak dan višje cene so začele ogrožati blagostanje evropskega in ameriškega proletariata.

Z denarjem je skoraj tako kot z energijo, ki je po prvem zakonu termodinamike neuničljiva. Le iz ene v drugo obliko lahko prehaja, izniči se pa ne. Iz vidika posameznika je seveda usodno, v čigavem žepu konča euro. Koliko dobi zaposleni, koliko menedžer, koliko lastnik in koliko država? Iz makro vidika je zadeva drugačna. Milijoni, ki jih pobereta menedžer in lastnik, gredo bodisi v naložbe in pomagajo vrteti gospodarsko mašinerijo, bodisi v osebno potrošnjo in povečujejo povpraševanje po luksuznih proizvodih. Vsaka prodana jahta ali sanjsko drag avtomobil, vila, večerja v izbrani restavraciji ali pregrešno drag kronometer pomeni na drugi strani tudi toliko in toliko delovnih mest praviloma visokokvalificirane »delovne sile«, standard njihovih družin in novo kupno moč, ki akcelira potrošnjo in spodbuja ponudbo. Pravično resda ni, vendar pravičnost še v odnosih s Hrvati ne šteje. Pogledano z vrha se pa vse bolj ali manj pogliha. Imeli smo izbiro in smo se odločili.

V Sloveniji imamo rekordno gospodarsko rast, podvojen bruto družbeni proizvod, petdeset tisoč novih avtomobilov letno, gradijo se vile, stanovanjske četrti, stadioni, nakupovalni centri, varuhinja človekovih pravic pa ugotavlja, da trideset odstotkov prebivalcev Slovenije živi v revščini.

Direktorica mednarodnega monetarnega fonda Dominique Strauss-Kahn je oni dan opozorila, da cena hrane neustavljivo raste, da bo to dramatično povečalo razlike med bogatim in revnim svetom, kar bo pripeljalo do velikih socialnih nemirov, lahko tudi do vojn.
Je imel Marx vendarle prav?

Jure Apih