Sobotna priloga, • 23.10.1999 •

Seveda je res. Dobil sem, kar sem iskal. Kaj pa se mi je bilo treba spotikati ob Razglede in njihovega urednika. Javnost bo tako ali tako, če že ni, kmalu pozabila nanje. Nastavljati se užaljenemu peresu prepričano prvega slovenskega kolumnista pa se tudi ne vidi prav umno. A se mi je nekako zdelo, da ne bi bilo prav, če že pišem kolumno, ki naj bi se še posebej ukvarjala z mediji, spregledam pa neslavno smrt še pravkar uglednega in pomembnega časopisa v svoji lastni hiši. Molčati ob ne prav prepričljivem ogorčenju v javnosti, ki izpostavlja vse druge krivce za propad nekdaj osrednjega časopisa slovenskih izobražencev razen tistega, ki je zanj formalno in vsebinsko najbolj odgovoren, pa bi pravzaprav pomenilo potihem strinjati se z njim.
O oni strga lato s plota, da te bo namahal z njo, je obzirnosti očitno konec. Če se ne braniš z enako mero, boš tepen.
Žal mi je, a ne gre drugače, da nedvoumno zapišem: edini krivec za propad Razgledov je Marko Crnkovič. Sprenevedavo in nepošteno je namakati v gnojnico odgovornosti vse druge, le oni, ki je vse skupaj zakuhal, naj bi ostal čist.
Ko je Crnkovič (tudi z mojo podporo in ob veliki rezerviranosti uredništva) prevzel urednikovanje Naših razgledov, so imeli več kot devet tisoč naklade, ugleden uredniški odbor in širok krog sodelavcev in prijateljev v vseh sferah slovenskega izobraženstva. Danes ima tako rekoč intelektualni tabloid še dva tisoč dvesto plačujočih naročnikov, sodelavce (očitno tudi po svoji volji) pa skoraj izključno v krogu svojih generacijskih somišljenikov.

Še noben neprofitni časopisni projekt pri nas ni imel toliko marketinške podpore kot Crnkovičevi Razgledi. Le kateri časopis na Slovenskem si lahko privošči napoved vsake nove številke s četrt, pol ali celo celostranskim oglasom v Delu? Vse naročnike smo včlanili v Časopisni klub, jih življenjsko nezgodno zavarovali in jim ponudili številne ugodnosti naših poslovnih partnerjev. Dve leti (?) smo s pomočjo sponzorjev, ki jih je bilo seveda treba prepričati in pridobiti, časopis brezplačno pošiljali na vse slovenske (?) šole, kjer je bila pred Crnkovičem naročniška baza časopisa. Nekaj se jih je resda (koliko?) naročilo, ko je sponzorje minila volja, večina pa se med naročnike ni želela uvrstiti. Ustanovili smo fondacijo Razgledi, v katero naj bi se učlanjevala podjetja, ki bi si tako s svojo podporo kulturi zviševala ugled. Pa ni šlo. Težko je tržiti časopis, katerega urednik je prepričan, da je njegovo poslanstvo in pravica zapravljati denar, pridobivajo pa ga naj drugi.
Časopis bi, kot vehementno razlaga Crnkovič, lahko rešili oglasi, če bi se pristojni na Delu le malo zmigali in potrudili. A oglasno trženje že dolgo ni več nabiranje gob, zlatenje žlice ali zvijanje rok. Oglaševanje ni ne miloščina, ne razmetavanje denarja, temveč vse bolj natančen in objektivno preračunan posel. Naročnik presoja in odloča o svojem interesu in vrednosti ponujenega medijskega prostora. Zakaj bi dajal denar za oglas v mediju, ki mu zagotavlja neprimerljivo malo kontaktov in, kot se je žal izkazalo, nikakršen odziv. Ko smo veliko slovensko založbo pregovorili, da bi vendarle poskusila z oglaševanjem v Razgledih, je preko oglasa v njih prodala eno samo knjigo. Razgledi, takšni kot so, so šibak in nekonkurenčen oglasni medij.

Ob izidu knjige Najboljši principi, tudi Delo mu je pri projektu nesebično pomagalo, je ponosni avtor kolumne, pri kateri mu je za razliko od Razgledov odziv bralcev še kako pomemben, razlagal moralne in profesionalne postulate svojega pisanja. Tokrat se je svojih principov odpovedal. V krčevitem prizadevanju, da bi odšel v zgodovino kot žrtev in ne kot tvorec afere Razgledi, se spreneveda, manipulira, podtika, piše neresnico in žali.
Marko Crnkovič prav dobro ve, kolikšna je moja moč, zato je prispodoba o kihanju, ki naj bi rojevalo ali crkavalo časopise, poniglavo podtikanje. Pripisal mi je moč, za katero ve, da je nimam in ne morem imeti, zato, da bi mi lahko naprtil tudi vso odgovornost.
Marko Crnkovič zelo dobro ve, da od njega nismo nikoli zahtevali dobička. Le izgubo naj za božjo voljo spravi v okvir, ki se ga bo še dalo zagovarjati. In če že ne zna ali noče delati časopisa, ki bi zanimal širši krog izobražencev, naj vsaj (visoke!) stroške omeji. Pa ne.
Napiše pa flegma, da je interes Dela le tam, kjer je denar, da sledimo le logiki kapitala in da nimamo ne volje, ne časa za kaj bolj pametnega.
Marko Crnkovič natančno ve, da nisem bil pobudnik ukinitve Razgledov, da sem celo verjel, da do odločitve nadzornega sveta še ne bo prišlo, in da bomo vmes vendarle našli rešitev. Je pa res, kar sem mu najbrž prvi tudi v obraz povedal, da z njim ne.

Lepo se bere, ko se zavzame za dva tisoč še preostalih bralcev, manj lepo je, da se požvižga na tistih sedem tisoč, ki jim je vzel časopis, kakršnega so imeli za svojega.
Za časopisom mi je iskreno žal, zadrege ne pred Crnkovičem, ne pred njegovimi prijatelji pa ne čutim prav nobene. Tudi s pobudo za tisoč naročnikov, ki bi lahko rešili Razglede sem resno mislil, celo dogovarjal sem se z Markom, kako bi, z njegovim angažmajem seveda, veljalo poskusiti. V tednu dni se je javil en sam nov naročnik. Jaz.
Vsi uredniki so poklicani, vsi menedžerji so pokvarjeni, vsi Marki so kraljeviči.