• 18. junij 2016 •

Prastari atavizmi se prebujajo v nas, ko pred ekrani spremljamo naš paralelni svet, veliko igro, v kateri se vsakomur na očeh postavljajo stvari na svoja mesta. Hitrejši, močnejši, vztrajnejši, srčnejši, ki znajo enajst solistov povezati v navdihnjen orkester, zmagujejo nad tistimi, ki tej kolektivni magiji niso kos. Slovaki meljejo Ruse, Islandci se ne dajo Portugalcem, Hrvati so premagali Turke, še Albanci se do zadnje minute upirajo Francozom. Vsi poraženi in pozabljeni zmagujemo in izgubljamo z našimi junaki. Kot da bi svet kar naenkrat postal pravičen. Le naše pravljice, ko so se nas Rusi, Ukrajinci in Romuni bali, ni več. Pa zakaj, jim ne dajo dveh žog, da se ne bo vseh dvaindvajset za eno samo dajalo, nas sprašujejo zdolgočasene gospe. Razumele bodo, ko bodo naša dekleta v kopačkah preigrala fante.