Alpadria

Delo Sobotna priloga, • 11.11. 1999 •

Ste že slišali za Alpadrio? Napaka! Zgrešili ste dragulj, ki ste ga morda držali v roki, pa vam je s peskom, ki vam je spolzel med prsti, izginil izpred oči.
Alpadria je zagonetna dežela v osrčju Evrope. Malokdo ve zanjo, čeprav jo mnogi obiskujejo, se srečujejo z njo in jo pravzaprav dobro poznajo. Le identitete nima. Za nerazpoznavnim imenom se skriva in v čudnem ne prav prijaznem kontekstu se predstavlja. Ena zadnjih velikih misterij stare Evrope je, brez dvoma.
Leži na južnih obronkih alpskega gorovja, polna gostih šumečih gozdov, skrivnostnih  tihih dolin in globokih zamolklih jezerc. Nekaj takega kot Tirolska ali Švica? Morda. Le da je manjša in lepša.
Na jugu se koplje v toplem morju tam, kjer se Mediteran najseverneje zaleze v celino.
Kot na starih akvarelih se slikajo staroveška solinska polja, obmorska mesteca in vinogradi okrog njih. Kot ligurska, Azurna, andaluzijska obala? Podobno. Le da je manjša in lepša.
Z visokih, snežnih gora se preko zelenih planin, in razigranega hribovja spušča proti soncu, kjer na lenobnih gričkih raste vince sladko kot greh. Kot na avstrijskem štajerskem ali gradiščanskem? Lahko. Le da je manjša in lepša.
Država brez zgodovine ima bogato preteklost. Prej kot polovica evropskih držav je natisnila svojo prvo knjigo. Thomas Jefferson se je pri pisanju ameriške ustave zgledoval po globokem demokratičnem pomenu ceremoniala s katerim so tu ustoličevali svoje vladarje. Tisoč in več let tujih oblastnikov ni ugasilo samobitnosti in trmaste težnje po samostojni poti. Ne Hitlerju, ne Mussoliniju, ne Miloševiću se niso pustili ustrahovati.
Samosvoji ljudje žive med gorami in morjem. Na eni strani trmasti, pridni in zaprti, na drugi prešerni, občutljivi in zaneseni. Za eno dobro velemestno četrt jih je pa se odprto dajejo z vsem svetom. Na sončni strani Alp rastejo junaki, ki si drznejo z najvišje gore sveta odsmučati v dolino, ki najvišjo steno preplezajo in najdaljšo reko preplavajo. Kdor je njihovo gostoljubnost izkusil, se v deželo Alp in Adrie rad vrača. Zakaj je stanovalci velike evropske hiše ne bi hoteli povabiti medse?
Morda zato, ker Alpadrie  med kandidati evropske zveze pravzaprav ni. Pod imenom Slovenia se poteguje za evropsko naklonjenost neka druga država.
Slovenija je tako kot njena tekmica Slovakia seveda predvsem Slovanija. Po svoji identiteti del nekdanje Jugoslovanije in po pogosto slišani interpretaciji tista, ki je nekdaj trdno in ugledno skupno državo iz povsem egoističnih razlogov razbila in s tem povzročila najhujše gorje po svetovni vojni na kontinentu. Do pred desetimi leti je v evropski zavesti ni bilo pa tudi v tem času ni bilo prav veliko jasnih, in dovolj močnih pozitivnih signalov, ki bi v široki, ne zelo zainteresirani javnosti zgradili podobo partnerja, kakršnega bi si želeli. Ali je potem čudno, da nas Evrobarometer, ki ugotavlja naklonjenost državljanov Evropske unije do držav kandidatk, znova in znova uvršča na sam rep zaželenih (to je na vrh nezaželjenih!) nekje med Romunijo in Turčijo in dosledno za Slovaško?! In vedno večja verjetnost je, da bodo o širitvi unije odločali na referendumih!
Ko je bil pred šestimi leti objavljen predlog, da bi kot neke vrsto promocijsko geslo (nickname) začeli na neuradnih pojavnih oblikah uporabljati oznako Slovenija – Alpadria, je bil kljub mnogim pozitivnim strokovnim odmevom grobo spregledan, češ, o imenu države se vendar ne moremo tako pogovarjati, to je političen, teoretičen in ne publicističen problem. Pol ducata let je minilo in prepoznavnost ter sprejemljivost, kaj šele simpatičnost in zaželenost Slovenije v evropski javnosti se z repa lestvice ni premaknila niti za ped.
V dolgi vrsti pred evropsko čakalnico stoji tudi Makedonija, ki je Grčija pod tem imenom pač ne bo pripustila. Zadnji predlog, ki bi Makedoniji lahko odpiral vrata in bil hkrati sprejemljiv za Makedonijo in Grčijo, je menda Slovanska Makedonija (Makedonija Slovanija?). Čudna in nevarna slovansko-slovaško-slovenska gneča se nabira, in veliko pričakujemo od evropskih državljanov od Portugalske do Finske in od Grčije do Irske, če verjamemo, da nas  bodo prepoznali in izbrali.
Skoraj nedeljeno mnenje poznavalcev je, da ima Slovenija skrajno problematične državne insignije. Zastava se komaj loči od slovaške in ruske, grb je primernejši za tabornike kot za državo. Red bi bil, da preden se odpravimo na združitveni obred, poskrbimo za svoje dobro ime in podobo. Slovenija-Alpadria pač ne bi imela težav s prepoznavnostjo, in tudi negativne konotacije bi bilo le stežka lepiti nanjo; pozitivne bistveno prej.
Oblast, ki začenja znova, ima zadnjo priložnost, da nas potegne iz napačne vrste.