• 13. 9. 2004 •

Beograd je centar sveta, je za Draganom Sakanom, ki je vse skupaj zakuhal, ponovilo njegovo kraljevsko visočanstvo, prestolonasledni princ, magister Aleksander drugi Karadžordžević. Na vrhu stopnišča nad veliko teraso Belega dvora na Dedinju, prav tam, kjer je nekoč Broz nazdravljal s svojimi generali, je v spremstvu soproge, grške princese Katarine in beograjske županje Radmile Hrustanović nagovoril udeležence prvega festivala BeogrAD, s katerim se Sakan v velikem slogu vrača na beograjsko sceno. Po vseh letih vojne, bombardiranja, sankcij in izolacije je nekdanja kozmopolitska prestolnica Balkana žejna pozornosti in priznanja kot zanemarjen otrok ljubezni. Čeprav sicer pozornim medijem in imenitnim pokroviteljem ter mecenom razlika med AD (advertising, art direction) in ART ni bila povsem jasna, so z velikim navdušenjem slavili povratek svetovljanske umetnosti na sotočje Save in Donave, kjer naj bi se z zlitjem balkanskega in evropskega veletoka stikale tudi njune kulture. V Beogradu imajo radi velike besede, in kadar jih izgovarjajo, tako tudi mislijo in verjamejo. Življenje se v našo nekdanjo prestolnico vsekakor vrača na velika vrata, z njim pa tudi interes Zahoda, ki se ne brani več povabil, ampak rad pošilja na oglede svoje sle, poslance in agente. Najprodornejši niso niti čakali, da jih kdo pokliče. So kar prišli in pokupili na primer najimenitnejšo časopisno hišo Politika (Westdeutsche Allgemeine Zeitungsgruppe) ali Smederevsko železarno (U. S. Steel Serbia). »Novo lice srbskog čelika« je na velike plakate po Beogradu zapisal kdo drug kot Sakan. »Hvala prošlosti, idemo dalje!«
Na drugi strani, pravzaprav v centru Beograda, je v nekdanjem dvoru dinastije Obrenović, njihovega zadnjega kralja Aleksandra je dal pospravit praded sedanjega Aleksandra Peter, mestna mati pripravila svoj sprejem. Kljub žaru predvolilne bitke, ki jo sicer okupira čez glavo, si je šarmantna dama vzela čas, da pozdravi udeležence in se zahvali Draganu Sakanu, ki je center sveta ponovno pripeljal v Beograd.
Dolgonoge beograjske »devojke« so frlele naokoli, »na balin« obriti novi menedžerji so se mešali z želatinasto počesanimi kolegi, le stari prijatelji v ponošenih prazničnih suknjičih so se ljubili in nazdravljali. Roštilj je omamno dišal in tudi sarmice v trtinih listih so bile božanske. Ni čuda, da so se vsi ameriški ambasadorji zapovrstjo zagledali v Belo mesto. Še gostje, od podpredsednika svetovne oglaševalske mreže Havas, kreatorja bele knjige svetovnega oglaševanja Gunn Report, urednice ameriške dizajnerske revije Print Stephanie Skirvin in predsednika novoevropskega oglaševalskega festivala Golden Drum, smo se zasipani s pozornostjo in prijaznostjo počutili, kot da v centru sveta ne bi bili le ministranti.