• 17.1. 2005 •

Štiri dni je trajalo, da je Bush razumel. Potem ko je po prvih vesteh o naravni katastrofi v jugozahodni Aziji, v kateri menda ni bil prizadet noben ameriški državljan (pozneje se je izkazalo, da jih je bilo 26), prispeval le simbolično pomoč, je po odzivu Evrope in Avstralije dojel, da gre za veliko več kot le za humanitarno akcijo. Seveda je res, da so Evropejci, Avstralci in Japonci imeli poleg domačinov največ žrtev, da je torej cunami njihova žalost in tragedija, da so tudi zaradi domače javnosti morali reagirati kar najbolj prizadeto in solidarno, vendar je tudi res, da so predvsem evropske države največje donatorke pomoči revnim in nerazvitim nasploh in da denar, ki se mu v korist prizadetih odrekajo, še zdaleč ni vržen proč. Jugovzhodna Azija je velik trg, izjemna in investicijsko privlačna turistična destinacija in nevaren gospodarski tekmec. Kdor si bo v tem letu tam pridobil (ali popravil!) ugled ter utrdil položaj, bo lahko kmalu in obilno žel. Ameriški predsednik je hitro več kot podeseteril pomoč, na prizadeto območje pa poslal pravo malo ladjevje z veliko letalonosilko na čelu, da bi tako rekoč sam vzel zadevo v roke, da bi se videlo, kdo lahko zares pomaga, komu gre zaupati in kdo je na tem planetu pravi (in skrbni) gospodar. Iz prve, prizadete reakcije sveta se je razvila tekma za prestiž in največja solidarnostna humanitarna akcija v zgodovini sploh.
Janez Janša tudi tretji teden po katastrofi še ni dojel. K sreči je res, da v nesreči, čeprav je Slovencev na Maldivih in Šrilanki kar mrgolelo, umrl po dosedaj znanih podatkih ni nihče. Pa to zanesljivo ne opravičuje dejstva, da je vlada najbogatejše, najbolj razvite nove evropske članice in skorajšnja predsednica Evropske unije na absolutnem repu donatorjev pomoči. Varčevali bomo, pa naj nas stane kar hoče! Predvsem seveda ugleda, ki je povsem marketinška kategorija in ki neposredno odseva v kvaliteti poslovnih odnosov, v imidžu blagovne znamke Slovenija, ki bi jo tako radi zgradili. Morda si tam, kjer je najbolj pustošila naravna ujma, veliko posla res ne moremo obetati, vendar je tako razmišljanje, če je, kratkovidno. Donatorske preglednice prebirajo na Tajskem in Kitajskem, v Avstraliji in na Japonskem, v Ameriki in seveda v Evropi. Tako izpričana podalpska ohrnija in egoizem se prelepo skladata s podobo dežele, ki varčevalcem, ki so ji v bivši skupni državi najbolj zaupali, ne vrne njihovega denarja, ki jim v embalaži še pravkar skorajda najuglednejše slovenske blagovne znamke prodaja radioaktiven ukrajinski sadni sok, ki hrvaškim hotelirjem ne priznava dolgov svoje bankrotirane turoperatorske hčere, ki ima najvišje davke in za tuje investitorje najmanj prijazne pogoje. In se potem čudimo, da se slovenski investitorji vedno težje uveljavljajo na nekdanjem skupnem prostoru, da še pravkar najuglednejše blagovne znamke (Radenska, Laško, Fructal …) izgubljajo ugled in tržne deleže in da nas že Slovaška vse bolj vehementno prehiteva po desni.
K sreči smo se državljani izkazali občutljivejši od naše vlade in s hitrimi in radodarnejšimi prispevki malce korigirali zanikrni vtis. V četrtek so imeli tudi na Prešernovi popravni izpit. Kar nekaj začudenih in neprijetnih vprašanj so morali požreti, preden so dojeli, da je tokrat vrag odnesel šalo. V prvem (evropskem) razredu se ne da več švercati. Le upamo lahko, da smo se s »komaj še zadostno« tokrat izmuznili skozi. Za kaj več je tako ali tako že zdavnaj prepozno. Ponavljalci!
Jure Apih