• 15.11. 2004 • 

Pokaži, kaj mi daš, in povem ti, kdo si, bi lahko parafrazirali staro reklo, po katerem človeka prepoznaš po njegovih zunanjih manifestacijah. Proizvajalci in predvsem preprodajalci poslovnih in promocijskih daril bi radi iz tega naredili (ceneno!) znanost, saj, kot pravijo, darilca, ki si jih poslovneži izmenjujejo, pomembno prispevajo k ugledu darovalca oziroma njegovega podjetja, olajšujejo odnose in prispevajo k njihovi uspešnosti. Sedaj je pač njihov čas. V dobrem mesecu, ki je še pred nami, bodo razprodali večino tistega, kar so poceni uvozili s Tajske in Hongkonga in kar so po visokih cenah proizvedli doma. Menedžerji, marketingarji in komercialisti se bodo v prihodnjih dneh raztepli po deželi, otovorjeni z majicami, torbami in čepicami, bolj in manj imenitnimi pisali, bloki, urami in termometri, namiznimi igračami vseh vrst, odčepniki in kristalnimi kozarci, ekskluzivnimi in manj ekskluzivnimi knjigami in vinskimi steklenicami, umetniškimi in staroveškimi replikami, zlato ali srebrno izvezenimi čipkami, stekleničkami domačega z miniaturno lojtrco v njih, z dežniki in koledarji. Slednjih bo, razen tistih s slikami Bleda, Planice in Pirana ali uvoženih nagcev in nagic, še najmanj. Nazaj se bodo, potem ko bodo bolj ali manj diskretno malce prekršili Kebrovo prohibicijsko zapoved, vračali prav tako otovorjeni z enako, le drugače potiskano, izvezeno in embalirano šaro. Prav neverjetno je, koliko abotnih, nekoristnih in kičastih nesmislov se izmenjuje v teh dneh, vse v imenu piara, promocije in ugleda. Posebno poglavje so tako imenovana kreativna darila. Razvijajo jih oglaševalske agencije, pogosto bolj v čast njihove lastne ustvarjalnosti kot naročnikove identitete. Konjički, ki na ritke piskajo, potiskane opeke, ure brez kazalcev, piščalke in copate naj dokazujejo, da tisti, ki se z njimi postavlja, ni brez domišljije. No, ja.

Je že res, da so poslovni odnosi razmerja med ljudmi in da je vsej globalizaciji in informatizaciji navkljub uspešnost menjave, ki vrti gospodarstvo, odvisna tudi od tega, kako se ti ljudje razumejo in cenijo. Znamenja pozornosti, ki govore o urejenosti, moči, dinamičnosti, domiselnosti ali radoživosti podjetja in kolektiva, ki ga upravlja, so lahko v redu, če niso izbrana iz istega daljnovzhodnega kataloga, iz katerega je pravkar tudi vaš partner izbiral, in če zato ne pripovedujejo bolj o nedomiselnosti, nekulturi in celo topoumnosti darovalca. Drži tudi, da smo ljudje v bistvu pogoltni in da so se mnogi pripravljeni za reklamni svinčnik v vrsti drenjat, če ne celo skregat, vendar je to že povsem druga zgodba. V poglavje o ugledu in odnosih vsekakor ne sodi. Resnica je, da je primernega darilca, ki nima očitne materialne vrednosti (hvala finančnemu ministru, ki jih je obdavčil!), ki je ekskluzivno in domiselno, ki je smiselno povezano z darovalčevo dejavnostjo in ga je morda celo sam izdelal, vsakdo vesel. Je pa takih znamenj pozornosti in duha od vseh najmanj. So pač instantne variante agresivnih akviziterjev in njihovih bleščečih katalogov enostavnejše in hitrejše.

Manira decembrskih poslovnih obdarovanj je vse bolj podobna novodobnim otroškim rojstnodnevnim praznovanjem, ko se vsa žlahta poceni odkupuje za svojo siceršnjo nepozornost in zasipava mladiče z darili, ki se jih vsega presiti še veseliti ne morejo več. Kot da drugih enajst mesecev za pozornosti, ki plemenitijo odnose, sploh ni primernih.

Kar zadeva Danajce, ki so Trojancem velikega lesenega konja podarili, pa je tako ali tako jasno, kako se taka zgodba konča.