»Ekonomski propagandisti so v izraziti družbeni defenzivi!«, je oštel udeležence tretjega mednarodnega simpozija ekonomskih propagandistov, ki je bil sredi marca v Sarajevu, nepristranski gost. Zunanja podoba je bila seveda drugačna.

Več kot 300 ekonomskih propagandistov iz vse Jugoslavije se je zbralo na simpoziju, ki ga je v imenu Zveze ekonomskih propagandistov Jugoslavije in pod formalnim pokroviteljstvom Gospodarske zbornice Bosne in Hercegovine organiziralo Društvo ekonomskih propagandistov BiH. Prestižno okolje sarajevske Skenderije, pozdravni govori, plakati po vsem mestu, posebne filmske in gledališke predstave, festival propagandnega filma in razstave najboljših oglasov in plakatov, vse to je dajalo vtis, da se dogaja nekaj pomembnega. Za prenekaterega sopotnika naše ekonomske propagande se je tudi res, saj je bilo, skorajda diametralno nasprotno z dosedanjo prakso, od tridesetih referatov kar šestindvajset domačih. V jugoslovanski strokovni propagandni misli se je pojavila cela vrsta novih, mladih imen, ki so z veliko zavzetostjo in resnostjo dokazovali, da se tudi v vsakodnevni propagandni praksi vse bolj uveljavlja strokoven, odgovoren in razmišljajoč pristop in da časi akviziterske reklame in propagande neizogibno minevajo. Enajst doktorjev znanosti je predstavilo svoja razmišljanja in dognanja. Profesorji, predavatelji, raziskovalci, ekonomisti, pravniki, psihologi, praktiki in teoretiki, direktorji in referenti, celo funkcionar zveze novinarjev Jugoslavije, so aktivno sodelovali in prispevali svoja dela, predloge in ugotovitve. Dovolj pogojev, da bi bilo srečanje resnično lahko pomembno.

Morda je tudi bilo. Pa vendar je tistemu, ki je pozorno in prizadeto spremljal povedano, pustilo grenak priokus.

»Nečesa se moramo zavedati. Ekonomska propaganda ni družbeno cenjena dejavnost. Ne pri nas in ne drugod!«, je bila ena izmed trpkih zaključnih ugotovitev uvodnega razmišljanja o Morali in etiki naše ekonomske propagande. Čeprav vedno ne izrečena, pa je bila ta zavest bolj ali manj očitno prisotna v vseh referatih, ki so se, kar je bila tudi osnovna tema simpozija, ukvarjali z družbenimi aspekti ekonomske propagande.

Je ekonomska propaganda poštena ali nepoštena dejavnost? Etična ali neetična? Je »propagandist« zares lahko družbeno sprejemljiva psovka za nekoga, ki glasno laže v svojo korist? Je ekonomska propaganda zares v osnovi nezdružljiva z etiko in moralo samoupravnega socializma? To so bila vprašanja, na katera so udeleženci posvetovanja ne le iskali, temveč tudi terjali odgovor.

Ne ZK, ne SZDL, ne gospodarske zbornice, še niso razpravljali o problemih naše ekonomske propagande. O definiciji njene vloge v našem sistemu in o tem ali in kakšno ekonomsko propagando potrebujemo ali toleriramo, če sploh. Kakor, da bi se te nesrečne ekonomske propagande nekako sramovali, saj ji še šole ne damo in poklica ne priznamo.

Pa vendar taistim »pokvarjenim« propagandistom bolj ali manj mirno prepuščamo, ne le, da po svoji vesti potrošijo letno par sto milijard dinarjev družbenih sredstev, temveč tudi, da skorajda povsem svobodno razpolagajo z močjo vpliva, ki so jo po svetu, za televizijo, že poimenovali za deveto silo sveta.

Dejstvo je, da si funkcioniranje kakršnekoli oblike tržnega, pa čeprav socialističnega tržnega gospodarstva, brez določene oblike informacijsko komunikacijskega sistema med ponudniki in porabniki dobrin, ne znamo predstavljati.

Dejstvo je tudi, da bo naša družba vedno bolj razvita, s tem vedno bolj bogata, vedno več dobrin bo ljudem na razpolago in vedno več informacij o njih bodo potrebovali. Zatorej ekonomske propagande, kot oblike komunikacije med proizvajalcem in potrošnikom, ne moremo preprosto ukiniti.

Za socialistično etiko pa je seveda nesprejemljivo, da iz praktičnih razlogov (ker se ji pač ne znamo odpovedati) toleriramo dejavnost, ki je bojda po naših osnovnih nazorih nemoralna.

Nekaj je tu narobe. Nečesa se moramo odpovedati – ekonomske propagande, ali pa našega vzvišeno negativnega donosa do nje. Dokončno jo moramo obsoditi ali pa na nek način sprejeti. Če že ne takšno kakršna je, pa vsekakor takšno, kakršna naj bi bila.

Tu pa se vrtimo v začaranem krogu. Ker je družba zanemarila ekonomsko propagando kot vejo družbene dejavnosti, ker ji ni določila njenega mesta in vloge na poti družbenega razvoja, ker ji ni postavila etičnih normativov, se je naša ekonomska propaganda seveda razvijala neorganizirano, spodbujano zgolj s potrebo ekonomskega trenutka, neusmerjeno in nenadzorovano. Zato je seveda v pojavnih oblikah ekonomske propagande vse več zgrešenega, nesprejemljivega in nemoralnega. In ker se istočasno, skladno s potrebami ekonomskega razvoja veča tudi fizični obseg ekonomske propagande, postaja, seveda predvsem s svojimi napakami, vse bolj opazna in neprijetna. Odnos družbe do ekonomske propagande postane tako še bolj odklonilen in naš začaran krog je zaprt.

Če kje, potem je menda v naši družbi povsem jasno, da izgovarjanje na ta začarani krog propagandistov, in tega so se v Sarajevu dobro zavedali, ne rešuje odgovornosti. »Prav mi, ekonomski propagandisti«, je bilo poudarjeno na posvetovanju, »smo se dolžni prvi angažirati na rešitvi iz tega kroga, pa čeprav nam je jasno, da nam brez širše družbene pomoči in razumevanja, tega samim pač ne bo uspelo presekati. Vendar te družbene pomoči ne bomo dobili zgolj s pritoževanjem in negodovanjem, če ne bomo znali sami predlagati družbeno sprejemljive solucije. Cela vrsta vprašanj je, ki jih še nismo uspeli zadovoljivo rešiti in za katere zaman pričakujemo, da nam jih bodo rešili drugi. Aktivno reševanje teh, lahko bi rekli eksistenčnih vprašanj stroke, pa ni le naša vstopnica do večjega in ustreznejšega družbenega obravnavanja, temveč predvsem pot do boljše, družbeno upravičene in etične ekonomske propagande, takšne, ki nam bo edina zagotovila priznanje in mesto v naši družbi.«

Prav iskanju odgovorov na ta »eksistenčna« vprašanja ekonomske propagande so propagandisti v sarajevski Skenderiji posvetili največ časa. Kakšna je resnična etika naše ekonomske propagande in kakšen naj bi bil model ekonomske propagande v samoupravni socialistični družbi? Kaj je v naši ekonomski propagandi moralno in kaj ne? V čem je družbena in v čem podjetniška funkcija ekonomske propagande in kakšen je njun medsebojni odnos? V čem je družbena odgovornost ekonomske propagande? Kje je mesto ekonomske propagande v celotnem sistemu informiranja v naši družbi? Itd., itd.

Na vsa ta, in še na številna druga vprašanja so na posvetovanju bolj ali manj uspešno, pa zato vseskozi angažirano, iskali ustrezne odgovore in rešitve.

Spodbudno, bi rekli, če ne bi imeli vseskozi občutek, da so v teh, vendarle precej parcialnih in premalo organiziranih prizadevanjih, še zelo osamljeni. Na vprašanje »Kaj se bo po tem simpoziju spremenilo v jugoslovanski ekonomski propagandi?«, ki ga je na zaključni tiskovni konferenci zastavil zagrebški novinar, ni bilo v slavnostni dvorani sarajevske Skenderije nikogar, ki bi si drznil odgovoriti.

(Prihodnjič: O kritiki naše ekonomske propagande)

Jure Apih