»Značilnost večine diskusij, polemik, celo razmišljanj o naši ekonomski propagandi je, da se vedno znova začenjajo od začetka!«, je bila malce ironična kuloarska ugotovitev na pred kratkim minulem mednarodnem simpoziju ekonomske propagande v Sarajevu. Zares, skorajda ni bilo referata, vsaj v delu, ki se je ukvarjal z družbenimi aspekti ekonomske propagande ne, da ne bi citiral, dokazoval ali celo razvijal definicijo ekonomske propagande, bodisi nasploh, bodisi v samoupravnem socializmu.

Sicer pa takšno kronično »začenjanje od začetka« ni značilno samo za referate in diskusije sarajevskega simpozija. Kompleks nedefiniranega začetka je pač bolezen naše ekonomske propagande – nezakonskega otroka socialističnega tržnega gospodarstva, kot se je malce trpko pošalil eden izmed udeležencev simpozija. Definicij ekonomske propagande nam tako seveda ne manjka. Dr. Dinter jih v svoji knjigi o ugotavljanju učinkovitosti ekonomske propagande citira 24, dr. Hitrec pa v sarajevskem predavanju o ekonomski propagandi v pogojih socialistične samoupravne družbe 14. Vendar pa imajo vse te definicije, mnoge med njimi so zrasle tudi na domačih tleh, osnovno pomanjkljivost – nobena od njih ni družbeno verificirana. To pa je seveda že tudi odgovor na vprašanje, zakaj vedno znova začenjamo od začetka. Dokler ne bomo imeli definicije, ki bo jasno verificirala mesto in vlogo ekonomske propagande v naši družbi, bomo ob vsem napredku vendarle še vedno na startu.

Takšno na pol legalno bivanje naše ekonomske propagande pa ni problematično le zaradi »nezakonskega kompleksa propagandistov«, zaradi destimulacije strokovne misli ali kadrovske neatraktivnosti, temveč še posebej zato, o tem je bilo v Sarajevu slišati dovolj prizadetih ugotovitev, ker postavlja celotno stroko v nekakšna svobodna lovišča kritike in kritizerstva. Dejstvo, da za napad na ekonomsko propagando nista potrebna ne znanje in ne pogum, a je seveda pripomoglo, da se je poleg redkih resnih kritičnih zapisov pojavila tudi cela vrsta takih, katerih edini cilj je dokazati lastno politično budnost in pravovernost. Že tako dvomljiva družbena podoba naše ekonomske propagande, prav kritika naj bi pripomogla k njenemu razjasnjevanju, pa se v takih razmerah le še bolj megli.

Kako to, da ob vsem tem še vedno nimamo definirane naše ekonomske propagande?

Izgovarjanje na »družbo, ki nas ne mara, noče ali se ne upa priznati«, je seveda abotno. Naša družba lahko sprejme in verificira samo tisto kar ustreza njenim ciljem in njenim etičnim in moralnim načelom.

Težko bi trdili, da je katerakoli od javno zapisanih ali izrečenih definicij naše ekonomske propagande nasprotna našim družbenim ciljem ali normam. Mnoge od njih zelo jasno in pravilno razlagajo funkcijo ekonomske propagande v proizvodnji, trgovini, v sistemu marketinga, v razvoju enotnega jugoslovanskega tržišča, ali celo v celotnemu družbeno-ekonomskemu razvoju.

Pa vendar!

»Funkcionalno, ekonomsko, celo sociološko in politično lahko upravičimo potrebo in obstoj ekonomske propagande v našem družbeno-ekonomskem sistemu. Vendar se ne bomo premaknili z mrtve točke, če ne bomo znali odgovoriti na osnovno etično vprašanje: kakšna ekonomska propaganda je za socialistično etiko lahko moralna?« Takšno je bilo izhodišče razmišljanja o etičnosti naše ekonomske propagande. Tako gledano je ekonomska propaganda v bistvu le oblika komunikacije med udeleženci blagovnega procesa. S pomočjo nje ponudniki dobrin (proizvajalci ali posredniki) informirajo potencialne porabnike o svoji ponudbi (o izboru, kvaliteti, ceni, drugih karakteristikah in še posebej o uporabni vrednosti posameznih dobrin, o njihovi koristnosti za potrošnika). Končni cilj ekonomske propagande (mnogi ga tlačijo v definicije) je resda tudi prodaja in povečan dohodke, vendar to zanjo ni posebej specifično. Prodaja in dohodek so pač končni cilji vseh dejavnosti v podjetjih, tudi nabave, proizvodnje, kontrole in še posebej vodenja. Tudi vplivanje na spreminjanje in formiranje stališč potrošnikov in ustvarjanje ali povečevanje želja ne more biti cilj, temveč le ena izmed metod, ki pa je lahko sprejemljiva ali pa tudi ne.

Če tako zanemarimo vse problematične pojavnosti, ki meglijo sliko, ostane ekonomska propaganda le posebna oblika komunikacije med ljudmi. Ne seveda nasploh med ljudmi, pa vendar le med njimi. Na obeh straneh tega procesa so ljudje. Na eni strani so delavci v združenem delu (proizvodnji, trgovini, servisih), ki s strokovno pomočjo ekonomskih propagandistov prenašajo informacije potrošnikom, stvarnim, živim ljudem, na drugi strani. In če je tako ekonomska propaganda le komunikacija med različnimi skupinami ljudi, potem lahko seveda zanjo veljajo samo tista etična načela, ki jih tudi sicer priznavamo v odnosih med temi ljudmi. Ekonomska propaganda torej ni in ne more biti izven družbenih in medčloveških odnosov in meril naše družbe. V njej ne more biti moralno tisto kar velja sicer za nemoralno in seveda obratno. Tisto kar je v naši družbi sprejemljivo in moralno, ne more postali nemoralno le zato, ker se manifestira skozi ekonomsko propagando.

Na videz preprosta, pa vendar hudo zavezujoča ugotovitev. Vsakdanja pojavnost naše ekonomske propagande, in prav ta je odgovorna za večino kritik, vzbuja namreč videz, kakor da je svet ekonomske propagande poseben svet, kjer veljajo povsem druga moralna načela kot sicer. Pri tem imamo še najmanj v mislih prozorno moralo v namišljenem svetu posameznih propagandnih sporočil, temveč predvsem tisto, ki jo izpričujejo propagandisti s svojim odnosom do ljudi, s katerimi komunicirajo, ko kreirajo ekonomsko propagando kakršno pač kreirajo.

»Z vsem svojim delom kažemo svoj odnos in svojo moralo: s selekcijo in diferenciacijo ljudi, na katere se obračamo in z njihovim opredeljevanjem, z vsebino in obliko sporočila, ki jim ga namenjamo, z motivi, ki jim jih vzbujamo in z lastnostmi, ki jim jih pripisujemo!«, smo bili samokritični na simpoziju.

Prav v tem generalnem odnosu propagandistov do sprejemnikov njihovih propagandnih sporočil je bržkone tudi ključni etični problem naše ekonomske propagande. Kadar je ta odnos po merilih naše socialistične etike moralen, takrat bo tudi ekonomska propaganda, ki bo z njim nastajala, moralna.
Če je količkaj resnice v naših propagandnih sporočilih, potem se z njimi obračamo na potrošnike zato, da bi jim pomagali. Da bi jim olajšali izbiro, jih obvestili o zanimivi ponudbi, opozorili na ugodno ceno, pomagali rešiti problem, ki jih tare ali pa jim zadovoljili skrito željo. Prišepnili bi jih radi, da jih razumemo v njihovih drobnih stiskah in hotenjih, da vemo za njihove sanje in veselje. In ker jih tako dobro poznamo, jim lahko tudi dobro svetujemo in predlagamo. Tak odnos pa je seveda lahko pošten le takrat, kadar je iskren. Če smo do človeka, čigar problemu govori in ga rešuje naša propaganda, hladni in neprizadeti, če ga obravnavamo le kot brezimni člen amorfne mase statističnih povprečnežev, če so nam njegove siceršnje težave tuje in če ga ne spoštujemo, potem si le težko lahko vzamemo pravico, da se spuščamo v raziskovanje, obravnavanje in reševanje njegovih problemov.

»Propagandist mora biti človek z velikim srcem!«, je pred leti na podobnem simpoziju opozoril jugoslovanske propagandiste znani holandski propagandist. Mnogi, ki so se takrat nasmihali, so danes že spoznali, da se v tej izjavi ne zrcali romantična idilika, temveč predvsem strokovna miselnost, ki se zaveda tudi svoje družbene odgovornosti. To pa je tisto, kar je v razmišljanju o definiranju naše ekonomske propagande še vse premalo prisotno.

Jure Apih