»Bralce, ki se pritožujejo čez propagandne oglase v našem časopisu, moramo žal obvestiti, da se jih redakcija tudi v prihodnje ne bo mogla povsem odpovedati. Redakcijski, tiskarski in distribucijski stroški namreč že danes močno presegajo prodajno ceno našega časnika in le s prodajo oglasnega prostora jo uspevamo zadrževati na sedanji ravni….«. Takšna in podobna opravičila pogosto najdemo na tako imenovanih »kontaktnih« straneh ali v »kontaktnih« oddajah naših množičnih medijev in takšen in podoben je tudi resničen odnos mnogih novinarjev in urednikov do ekonomske propagande v »njihovih« časnikih, revijah, radiu in televiziji.

Prodaja prostora ali časa zla ekonomsko propagando je torej nekakšna oblika dopustne prostitucije, katere edini smisel in opravičilo je, da s tako ustvarjenim dohodkom zadržujemo ceno in s tem omogočamo večjo razširjenost medija.

To pa je seveda odnos, ki demonstrira svojstven pogled na celotno ekonomsko propagando pri nas, odnos, ki je za mnoge naše ekonomske propagandiste ne le nepravičen in zgrešen, temveč često tudi žaljiv. Naše tržno organizirano in k zadovoljevanju človekovih resničnih potreb usmerjeno gospodarstvo pač ne more in ne sme brez komuniciranja s potrošnikom. Ekonomska propaganda je oblika takšnega komuniciranja, javni mediji (tisk, radio, televizija itd.) pa so sredstva za racionalno in organizirano obliko najširšega družbenega informiranja. Njihova dolžnost in ne le pravica je torej, da omogočajo pretok ekonomsko-propagandnih informacij, s katerimi gospodarstvo informira potrošnike o svoji ponudbi.

Na III. mednarodnem simpoziju Zveze ekonomskih propagandistov Jugoslavije v Sarajevu je menda prvič o tem spregovoril tudi funkcionar Zveze novinarjev Jugoslavije. Pomočnik glavnega urednika Dela, tovariš Slavko Beznik je bil v svojem referatu Ekonomska propaganda kot del celotnega sistema informiranja v družbi nedvoumen:
»Če je ekonomska propaganda neločljiv sestavni del celotnega informativnega sistema, potem ni mogoče sprejeti tezo, da je samo tako imenovani informativni (redakcijski) del časopisov oziroma radijskih in televizijskih oddaj, obveza redakcije, medtem ko pa je drugi, tako imenovani ekonomsko-propagandni del časopisa oziroma radio-televizijskega programa odvisen od dobre volje redakcije oziroma od stopnje potrebe po zagotovitvi finančnih sredstev.

Posredovanje ekonomsko-propagandnih sporočil gospodarskih in drugih družbenih subjektov je sestavni del obveznosti informativnih medijev in ne njihova edina diskrecijska pravica, pod pogojem seveda, da je propagandno sporočilo usklajeno z našim družbenim sistemom.«

Za teorijo, da naj vsak medij objavlja toliko propagandnih sporočil, kolikor potrebuje dodatnih finančnih sredstev, medtem ko lahko ostale odkloni oziroma celo, če ima zagotovljena sredstva za izhajanje, da lahko odkloni vse oglase, pa pravi Beznik, da je »izrazito akviziterska, ki ekonomsko propagando razume kot subvencijo in ne kot važen element trgovanja in kontaktiranja gospodarstva s potrošniki«.

Seveda pa dejstvo, da je ekonomska propaganda sestavni del celotnega sistema informiranja v naši družbi in s tem na določen način tudi odgovornost redakcij, odpira tudi drug problem – odnos med plačano in neplačano informacijo. Kje je meja med tisto informacijo, ki jo je redakcija dolžna objaviti brezplačno in tisto, za katere objavo lahko zahteva plačilo. Največkrat pač slišimo mnenje, da v sfero čiste gospodarske informacije spada objektivna informacija o položaju posamezne delovne organizacije.

Kaj je to objektivna informacija pa je lahko seveda hudo subjektivna ocena. Mnogi redaktorji so tako prepričani, da je vsaka pozitivna informacija o delovni organizaciji zanjo brezplačna propaganda, ne glede na to, kakšna je objektivna družbena vrednost takšne informacije. Od tako odrejenih kriterijev pa do zaključka, da naj vsak gospodarski subjekt v naši družbi plača vse kar je v informacijah o njem dobro, pa je seveda le majhen korak. Često slišimo: »To informacijo bomo objavili brezplačno, če pa želite več, morate plačati!«. Pri tem očitno razdvajajo informacijo od ekonomske propagande, pri čemer naj bi bila meja – denar. Od tod pa seveda ni več daleč do naslednje, sicer absurdne, pa vendar marsikje prisotne teze, tisto kar objavi redakcija po svoji presoji – brezplačno mora biti resnično, tisto kar pa naročnik plača, ne sodi v odgovornost redakcije in je zato lahko vsakršno, tudi neresnično.

»Vsako sporočilo izzove ustrezno reakcijo«, pravi Beznik, »pozitivno ali negativno. V bistvu je to propagandna funkcija obvestila. Če je informacija objektivna, je informirani lahko objektivno obveščen o dejstvih in se zato lahko tudi objektivno opredeljuje. Ta možnost objektivne informacije ne sme biti informiranemu odvzeta v nobeni informaciji, ne v brezplačni, ne v plačani. To pomeni, da ni sprejemljiva teza, da informativni mediji objavljajo kot splošne informacije vsa tista sporočila, ki so po njihovi presoji zanimiva, brez ozira na njihovo družbeno-propagandno funkcijo, proti plačilu pa vse tisto kar zahteva naročnik, brez ozira na stopnjo resničnosti.

Vsako sporočilo javnosti, redakcijska vest ali ekonomsko-propagandna informacija, mora biti objektivna in usklajena s širšimi družbenimi interesi. Stopnja objektivnosti v našem družbenem sistemu ne more biti odvisna od višine plačnega zneska.«

Jasno in prepričljivo, dilema pa vendarle ostane! Katere informacije so lahko brezplačne in katere ne, ter zakaj? Če je ekonomska propaganda integralni del našega celotnega informativnega sistema, če so zanjo v bistvu odgovorni in zadolženi tudi novinarji in uredniki, in če vemo, da skrajna varianta, po kateri naj bi bile vse pozitivne gospodarske informacije plačane ni sprejemljiva, zakaj potem nismo dosledni, ne izenačimo in enakovredimo redakcijske in ekonomsko-propagandne informacije ter tudi slednje, tako kot vse druge družbene informacije, objavljamo brezplačno?

»Plačilo ekonomsko-propagandne informacije vsekakor ni odkup redakcijskega prostora ali časa!«, trdi Beznik. »Plačilo oglasnega prostora ali časa je v danih pogojih edina realna možnost selekcije teh sporočil. Glede na to, da je ponudba ekonomsko-propagandnih sporočil vsak dan bistveno več kot pa je objektivnih možnosti za njihovo objavljanje, je lahko v sedanji fazi edino denar tisti faktor, ki najbolj objektivno selekcionira objavljanje oziroma izraža stopnjo zainteresiranosti gospodarskih in drugih družbenih subjektov za objavo posameznih ekonomsko-propagandnih sporočil javnosti.«

Tako se, resda počasi in omahljivo, pa vendarle očitno, tudi v sredstvih javnega obveščanja prebija zavest, da ekonomska propaganda ni dejavnost, ki manipulira in s katero se manipulira, temveč je sestavni del naše stvarnosti in našega sistema, tudi informativnega. »Prav tako kot danes vodimo bitko za emancipacijo in svobodni pretok stvarne informacije na področju splošnih informacij«, pravi Beznik, »prav tako moramo z vsemi silami ustvarjati pogoje za ustrezen pretok ekonomsko-propagandnih sporočil. Nova Ustava zamenjuje svobodo tiska z obveznostjo javnih glasil za hitrimi, objektivnimi in meritornimi informacijami, kot osnovah za nadaljnji razvoj samoupravljanja. Tem zahtevam moramo prilagoditi tudi vsebino naših ekonomsko-propagandnih sporočil ter jih enakopravno vključiti v naš informativni sistem.«

Jure Apih