Delo, Sobotna priloga, dnevnik AJ, • 26. 11. 1998 •

V pariškem  hotelu Mercure, lučaj od montmartskega pokopališča in tri lučaje od Moulin Rouge-a se nas je zbrala čudna družba. V veliki hotelski sejni sobi, se je 28 novinarjev in urednikov evropskih marketinških in oglaševalskih časopisov, posedlo – zdrenjalo pravzaprav – v obliki črke U. Od devetih zjutraj do devetih zvečer in še čez, že dva dni buljimo v velik ekran na steni in pritiskamo na tipkovnice majhnih elektronskih igračk pred nami. 4.990 tiskanih ali televizijskih oglasov je treba oceniti od 1 do 10, da bi lahko podelili priznanja letošnje Epice, prve evropske oglaševalske kreativne nagrade, kot se predstavlja. Na prvi pogled je delo zabavno, saj se pred našimi očmi vrste vesele, igrive, duhovite podobe, živopisne slike in zabavne štorije. Po treh, štirih, petih urah pa postanejo veke težke, zrak zatohel, podobe na ekranu pa vse bolj čudne, zamaknjene. Vsake toliko nekomu kinkne glava, drugi vstane, da bi si  pretegnil noge in zadihal, tretji spet protestira, da je čas za odmor. Andrew Rawlins, ki je ustanovitelj, lastnik in voditelj Epice, pa priganja naprej. Do petka zvečer mora biti delo opravljeno.

James Lanham, na Portugalskem živeč Anglež, lastnik in urednik oglaševalske revije Prizma je izvoljeni govornik žirije in še posebej zagret, ker bo letos tudi organizator ceremonialne podelitve nagrad v Lizboni. Morten Peetz-Schou je profesor dizajna, svobodni novinar ter tihi – fušarski strateg mnogih danskih oglaševalskih akcij. Na videz skandinavsko hladen in umirjen je posvojil enajstletno begunko iz Bosne, njegov 19-letni sin pa se je kot prostovoljec javil v mirovne sile na Hrvaškem. Ves napuh balkanskega vseveda in ogorčenje nad evropsko brezbrižnostjo te mine, ko vidiš, da so ljudje, ki ne govore veliko, ki nimajo srca venomer na jeziku, vendar za stvari, ki jih prizadenejo in v katere verjamejo, mirno in tiho tudi zares nekaj naredijo. Lewis Backwell in Stuart Smith, oba britanska urednika, se počutita za stopničko ali dve višje od drugih in to, če ne z drugim pa s svojim skorajda blaziranim oxfordskim naglasom tudi pokažeta. Norman Barry, urednik irskega IMJ, je najstarejši član žirije, ki je v zgodnejših letih slovel tudi po izjemni pivski vzdržljivosti, ki ji ni bil prav nihče kos. Sedaj, ko je dela vsako leto več in priložnosti za pogovor ob kozarčku vse manj, se je tudi Norman pomiril in potegnil vase. Rusi, Čehi, Poljaki in Slovaki menjajo svoje člane vsako leto, kot da bi bila udeležba v žiriji nekakšna nagrada, čeprav prav po njihovi zaslugi kompetentnost žirije iz leta v letov niha. Iz dvajsetih evropskih držav smo se zbrali člani žirije, ki se ponaša s tem, da v njej ni nobenega kreativnega direktorja, nikogar, ki bi bil s svojim delom vpleten v dela, ki so predmet žiriranja in je zatorej tudi najbolj objektivna. Iz Slovenije je poleg mene tudi Meta Dobnikar, odgovorna urednica Marketing magazina. Oba  sva že osmič zapored člana razsodišča, ki naj bi krojilo standarde in kriterije evropske oglaševalske kreativnosti.

Kar se tiče objektivnosti, ima Andrew Rawlins, ki jo vneto razglaša kot glavno primerjalno prednost Epice, v mnogočem prav. Čisto do konca pa seveda ne. Pod kožo smo krvavi vsi in vsakomur godi, kadar gre priznanje v njegovo državo. Tudi sedaj že tradicionalna slovenska »wine party«, na katero vsako leto povabiva žirantske kolege (začelo se je 1991, ko sva jugoslovansko delegacijo preimenovala v slovensko) najbrž ni povsem nedolžna in brez tihega poskusa, da bi si še pravkar neznana dežela in njena dela vendarle pridobila nekaj apriornih simpatij. Letos se je že začelo slabo. Steklenica  mladega Dolfovega vina se mi je razbila v kovčku in lepo rdeče pobarvala vse, kar je bilo v njem. Predselekcijska žirija je od 55-tih slovenskih del spustila v glavno ocenjevanje šestnajst del. Delov spot z Mitjo Meršolom na strehi stolpnice ni bil sinhroniziran in je v sekundah, ki jih je imel na voljo, pustil žirijo povsem mrtvo-hladno. Med finaliste pa se je poleg štrikanega kondomčka Janeza Čadeža ml., uvrstil le še Murin koledar Kompas Designa in še to šele na mojo intervencijo. Vsak član žirije je imel namreč pravico, da predlaga eno delo v ponovno ocenjevanje. Dejstvo, da je koledar Mure letošnji zmagovalec vsaj treh velikih svetovnih festivalov, ni kolegov prav nič ganilo. Kot da so se naveličali že tradicionalnih slovenskih zmag v tej kategoriji, so ga flegma briskirali.

Zvečer nas Andrew sicer pelje v bližnji bistro na večerjo, pa nikomur ni prav veliko ne do jedi, ne do pogovora. Kljub utrujenosti ležim v postelji in ne morem zaspati. Poslušam policijske sirene, ki vso noč zavijajo po Pigalu in razmišljam o tem čudnem poklicu, ki se mi je bil zgodil.

Potem, ko se je bila v resolucijo 7. kongresa ZKJ zapisala zgodovinska teza, da bo partija za družbeno koristno delo priznala samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu, in ko je Boris Kraigher izsilil prvo gospodarsko reformo, je trg pomenil mnogo več kot le gospodarski inštrument. Če naj bodo tržni mehanizmi tisti, ki odločajo o uspešnem gospodarjenju, in če naj bo potrošnik tisti, ki sam odloča, kaj mu je prav in kaj ne, potem ne more ne partija, ne kdo drug razsojati, kdo dela prav in kdo ne; kaj je koristno in kaj je škodljivo, koga nagradimo in koga izločimo. Bitka ni bila lahka in brez tiste usodne partijske teze, na katero smo se lahko vedno sklicevali, bi jo zanesljivo tudi izgubili. Danes doživljamo stvari na drugačen način. Poplava oglasov ameriških multinacionalk, ki prodajajo pralne praške po istem kopitu od Baltika do Jadrana, je za mnoge onesnažila vsakršno oglaševanje. Mnogi se v isti sapi obregnejo čez potrošništvo nasploh, češ kaj nam je sploh treba vseh teh neumnosti, nesmiselnega in potratnega luksuza in igrač za velike otroke. Morda res, če želimo nazaj Kardelja in dogovorno gospodarstvo. V svetu vse bolj globalnega in agresivnega korporativizma, pa je trg z vsemi svojimi manifestacijami takšen kot demokracija – ni idealen, vendar boljšega še niso iznašli.

V čem je pravzaprav draž oglaševalskega poklica? Dober oglas je igra duha – miselna zanka, privlačna ponudba, duhovita sugestija, ki prepriča potrošnika, da sledi tvoji ideji. Predvsem pa je oglaševalski poklic enkraten privilegij. Domislica, ki jo spraviš na papir ali video tape, se reproducira deset tisoč, sto tisoč, milijonkrat. Na velikih obcestnih panojih nagovarja ljudi, v časopisih se jim nastavlja in v televizijskih programih ne morejo mimo njih. In če se na tvoj nagovor ljudje odzovejo, začnejo kupovati in uporabljati oglaševan izdelek, spremenijo svoje življenjske navade, potem je ustvarjalno zadovoljstvo popolno.

• 27. 11. 1998 •

Odkar nas tiste male Mobitelove igračke spremljajo vsepovsod, se je svet nedopovedljivo zmanjšal. Že na vse zgodaj  govorim z Emilom, kako je bilo na sestanku Časopisnega združenja pri Gospodarski zbornici in ali bomo končno le prišli do uradnih in javnih podatkov o nakladah slovenskih tiskanih medijev? Proklamirana volja je trenutno dobra, kako jo bomo realizirali in kdaj bodo prvi podatki v resnici na voljo, pa je odvisno od najšibkejšega člena v verigi, od tistega, ki ima najmanj interesa, da se podatki objektivizirajo, ali povedano drugače, od tistega, ki najbolj laže in zavaja kupce svojega oglasnega prostora. Tudi priprave na sejo nadzornega sveta  potekajo, kot se trenutno zdi, ugodno, čeprav je pri tej novi, veliki, psevdo-lastniški igri, ki se jo gremo, se je hkrati učimo in manipuliramo z njo, izid vedno znova težko napovedati. Sredi dopoldanskega žiriranja me prestreže nujen telefonski klic iz Ljubljane. V torek bo prva seja Upravnega odbora filmskega sklada, na kateri bo potrebno imenovati predsednika. Prav zares se bojim, da sem se takrat, ko sem nečimrno pristal na prijazno povabilo Jožefa Školča, da pristanem na imenovanje v Upravni odbor, v resnici usedel v nekaj mehkega in toplega.

Popoldne, ko smo določili že vse zmagovalce v kategorijah in je bilo treba izbrati še veliko nagrado Epico d’or za najboljše evropsko oglaševalsko delo minulega leta, se je začelo zares. Jezen in nataknjen, ker kolegi niso hoteli upoštevati mojih argumentov in smo Slovenci tako prvič po nekaj letih ostali brez evropskega zmagovalca, sem se zarekel, da bomo tokrat molčal in da se v bitko za velikega zmagovalca ne bom neposredno vpletal. Pa so me seveda hitro potegnili za jezik. Malce tudi zato, ker je slovensko oglaševanje resnično zaspalo, in ker pravih kreativnih premikov, razen v vse bolj čistem dizajnu, pravzaprav ni. Uspešnost se pač danes tudi v tem poklicu meri predvsem v denarju, tega pa se žal učinkovitejše služi z »biznisiranjem« kot z ustvarjanjem.

Pa tudi lunatike, ki so najprej naredili dober in inovativen spot, potem se pa niso potrudili, da bi ga primerno prevedli in sinhronizirali, sem še kuhal jezo. Po dveh krogih glasovanja, so se izkristalizirali štirje kandidati za zmagovalca: italijanski Campari, holandski Nike, britanski Playstation in švedski Thomson. Štirje  stilno dovršeni TV spoti, vsak s popolnoma drugačno govorico, pripovedujejo zgodbo o profilu, osebnosti svoje blagovne znamke. Campari v dekadentnem stilu dvajsetih let prikazuje blazirane dame, ki s svojimi dolgimi nohti puščajo sledove na koži svojih ljubimcev – ali ljubimk. Nike-jev film so posneli Holandci tik pred začetkom svetovnega nogometnega prvenstva v Franciji in prikazujejo zdolgočaseno brazilsko nogometno reprezentanco, ki se na letališču, potem ko ima njihovo letalo že drugo zaporedno zamudo, začne igrati, s čim drugim, kot z žogo. Nogometna eksibicija brazilskih virtuozov v prenatrpanem letališču med zaprepadenimi cariniki in varnostniki, po transportnih trakovih, po letališki pisti in med rentgenskimi kontrolami, je navdušila že kansko žirijo, ki ji je podelila zlatega leva. Vendar Italijani, ki so že lani odnesli veliko zlato Epico, in Holandci, ki so slavo pobrali že v Cannesu med svetovnim prvenstvom, in ki šest mesecev po njem pač niso bili več atraktivni, niso obstali v igri za veliko zmago. Žirija se je tako rekoč z matematično natančnostjo razdelila na tiste, ki so navijali za britanski Playstation in one druge, ki smo glasovali za švedski Thomson. Televizijski spot za računalniške igrice predstavlja pretresljive podobe osamljenih, izgubljenih, zapostavljenih ljudi, ki jim v življenju ni ostalo nič drugega kot televizijske igrice. V tem uživajo, izpolnjujejo svoj čas, najdejo zadovoljstvo in smisel. Brez tega bi bili le pozabljeni in izgubljeni, z igricami pa si izpolnjujejo čas, ki je poln zadovoljstva, radoživosti in uspehov. Neposrednost izpovedi pušča sicer trpek priokus, vendar prepričljivo vznemirja vse tiste, ki med bridkimi izpovedniki srečujejo sebe in žal je takih večina.

Švedska agencija Paradiset, ki je zaslovela potem, ko je iz družinske italijanske konfekcijske šivalnice tako rekoč preko noči ustvarila svetovno blagovno znamko Diesel, je švedsko podružnico največjega britanskega organizatorja potovanj, turistične agencije Thomson predstavila s podobo britanskega deževnega vsakdanjika in tako tipičnih Angležev, da so v svoji prepričljivosti že na meji karikature: ostareli kolonialni oficir, ki toži za izgubljenimi sončnimi kolonijami, razvezanka, ki ji je mož z mlado lepotičko ušel na Havaje, policistka, ki razglablja, da v takšnem pustem deževnem vremenu, ljudje pač nujno postanejo agresivni, proti čemur, se izkaže, tudi sama ni imuna. Ali mlado v sivo oblečeno dekle, ki ne ve zakaj bi se v tej britanski puščobi oblačila in počutila živahneje? »Ali se vam zdi čudno«, pravi napis na koncu, »da je v deželi s 180-timi deževnimi dnevi na leto doma največji evropski organizator potovanj?« Thomson – mi poznamo to počutje – in v nasprotju z deževno mrzlo podobo britanskega vsakdana, vidimo parček v ležalnikih na obali morja, ob sončnem zahodu in z eksotično pijačo na mizici med njima. In kdo je bil prav do konca pozoren, je lahko videl, da se je v zadnji sekundi ženska noga iz prvega ležalnika dotaknila moške noge iz drugega. Predrzni Švedi so spot prav zaradi originalnosti in prepričljivosti vrteli na Švedskem kar v angleščini. Čeprav sta obadva spota profesionalno superiorna izdelka, pa je vendarle ključna razlika med pozitivnim in negativnim pristopom, med strašljivo ponudbo bega iz zanikrnega življenja in obljubo sonca in doživetja, pri čemer bežimo le od mraza, dežja in zoprnij. Prepirali smo se kajpak načelno o tem, kaj poslanstvo oglaševanja in kakšno sporočilo naj najvišja evropska nagrada ponese v kreativni svet in na drugi strani, ali sodimo izdelku ali njegovemu oglasu? Zanikali smo nacionalne interese, ki pa so bili vendarle betonsko prisotni. Odločili so, kakopak, najmanj vpleteni. Tehtnica se je prevagala šele, ko je Meta, odgovorna urednica Marketing magazina, ki je tudi že osmič zapored članica žirije, prepričala Danca, jaz pa – se zdi – Italijana in je vnovič ponovljeno glasovanje pokazalo glas prednosti za Švede in Thomson. Po nekem navdihu sem začel ploskati, večina žirije mi je avtomatično sledila in glasovanja je bilo konec. Potem, ko smo tako rekoč demonstrativno z aplavzom razglasili zmagovalca, nadaljnja diskusija pač ni bila več mogoča. Kako majhni so včasih jezički na tehtnici?

• 28. 11. 1998 •

Od dodatnega, za soboto načrtovanega programa je ostalo bolj malo. Neeraj Nayar, direktor in lastnik mednarodnega festivala Turizem & Leisure v Valenciji, ki se je bil nad organizacijo letošnjega Zlatega bobna tako navdušil, da bi na vsak način rad sodeloval pri zasnovi in izvedbi novega oglaševalskega festivala hrane in pijač, ki ga pripravlja, se je najavil, da se dobimo v Parizu, na pol poti med Ljubljano in Londonom, kjer sicer deluje. Pa ga preprosto ni. Ne bev, ne mev, kar ni ga! Uli Wiesendanger, W v agenciji TBWA solastnik in kreativni direktor letos najuspešnejše oglaševalske verige na kanskem festivalu naju je z Meto, potem ko ga je bil prav tako očaral ritem portoroškega Zlatega bobna, povabil na obisk v njegov pariški office. Pa se tajnica silno opravičuje, ker je moral gospod Uli na nujen sestanek v Združene države, za kar mu je seveda neskončno žal.

V razredčeni sestavi ob hotelskem šanku razpredamo idejo, ki sem jo bil pred dvema dnevoma na večerji navrgel, kaj če po vzgledu Združenja dnevnih časopisov, periodičnega tiska ali poslovnih časopisov, ustanovimo tudi evropsko – npr. Združenje marketinških in oglaševalskih revij. Po prvem vprašanju, kaj bi imeli od tega in drugem, kdo bo to delal, ter eventualno še tretjem, koliko to stane, se zdi, da se kolegi počasi vendarle ogrevajo. Veliko se nismo zmenili, vsekakor pa bomo diskusijo nadaljevali na srečanju v Lizboni, ko bodo nagrade, ki smo jih bili podelili, tudi svečano razdeljene.

Zvečer nas Andrew pelje na koncert. Paolo Conte že tri tedne večer za večerom polni veliko dvorano pariške Olympie. Na povsem črnem odru stoji le črn klavir in samo šibak, ozek snop svetlobe pada na sivolasega, brkatega možakarja, ki s sklonjeno glavo, radovednim pogledom in malce trpkim nasmehom sede za klavir, počaka, da dvorana utihne, potem pa brez ene same besede trdo in zvonko udari po klaviaturi. Sam na velikem odru z globokim hripavim glasom bolj brunda, kot poje pesmi osamljenih, neuslišanih in razočaranih, o dekletih, ki so jih ljubili in tistih, ki jih niso, o spominih, ki ostajajo in bolijo. Kot bi se oglasila rezka, nepozabljena bolečina, vmes vreščeče zatrobenta na glavnik, pa spet vse skupaj prekrije s polnokrvno igrivo melodijo. Iz teme za njim se drug za drugim oglašajo in v ozkih snopih svetlobe pojavljajo njegovi muzikantje – prave felinijevske podobe, ki pa se, ko pride njihov takt, razpojejo z zvonko pesmijo trobent, žametnim jokom saksofonov ali melanholično melodijo akordeona. Ritem treh klasičnih kitar je neusmiljen. Z noro energijo drvečega brzovlaka vleče vse za seboj. Vsa dvorana je na nogah. Paolo pa le sedi za klavirjem, in poje in poje… So noči, ki niso za spanje.

• 30. 11. 1998 •

Med sedmo in pol osmo je v pisarni še mir, da prebereš zaostalo pošto, pogledaš v računalnik in se začneš sekirati za probleme, ki so jih skuhali drugi. Ob pol osmih že zvoni prvi telefon, ob osmih je seja tržniškega kolegija. Z naročniško akcijo Časopisni klub smo samo v tem mesecu pridobili več kot 5.000 novih naročnikov, tudi oglasna realizacija je rekordna, pripravljamo gospodarski načrt 1999, ocenjujemo minule promocijske aktivnosti in načrtujemo nove, pripravljamo program proslave 40-letnice Dela, poslušamo prvo poročilo o veliki panelni raziskavi bralske konzumacije Dela in njegovih prilog. Ura je pol desetih in moram na vsakodnevni sestanek uprave. Emil poroča o pogovorih z banko in pripravah na sejo nadzornega sveta, Ivo pripoveduje o prvi tiskarski ekipi, ki se je vrnila s šolanja v Nemčiji, kjer dokončujejo naš novi tiskarski stroj in o programu montaže nove rotacije v Katedrali, kot občudujoče pravimo proizvodni hali Delovega novega tiskarskega centra, ki je v manj kot šestih mesecih zrasla ob Slovenčevi cesti.

Tit, ki je naš šef, pa je pripravil protiteze mojemu časopisnemu projektu, ki sem ga bil predstavil pred kratkim. »Moramo si vzeti čas za temeljit pogovor«, pravi. »Ali vzamemo boksarske rokavice s seboj?«, se pošalim. »Seveda«, pokima in se nekam čudno nasmehne. Na poti s sestanka se ustavim pri Mitji Meršolu, da se pogovoriva, kaj narediva s poročilom, ki sva ga spisala z marketinško-uredniške konference svetovnega Združenja dnevnih časopisov WAN, ki sva se jo bila prejšnji teden udeležila na Dunaju. V celoti se strinjava, da so problemi odnosov med marketinškim in uredniškim delom enaki vsepovsod po svetu, le ko bi bilo treba te ugotovitve aplicirati v naše razmere, vidiva stvar spet vsak po svoje. Zamujamo že tudi s pripravami na razvojno delavnico, na kateri moramo po opravljenih raziskavah in študijah proučiti in dogovoriti strukturni razvoj Dela in njegovih prilog. Ob enajstih sem spet v pisarni, na mizi je nov kup pošte, telefon ne neha zvoniti, vrata pa imam tako raje odprta, da se tečaji ne obrabijo. Dušan prinese naslovnico Almanaha, ki mora v tisk, toda na njej nikjer ne piše čigav da je in kdo ga podarja. Samo za ušesi se popraska in ga že ni. Notranji del Almanaha, ki ga dobi brezplačno vsak naročnik Dela ali Slovenskih novic, se že tiska, pa so, hudiča, naročili prenizko naklado. Na nove naročnike, ki jih prinaša učinkovita akcija Časopisnega kluba, smo skoraj pozabili. Nataša Toš, sekretarka Gospodarskega interesnega združenja Delničar pripravlja letno skupščino in v decembrskih norih dneh ne najde primernega datuma, ko bi lahko zagotovila udeležbo. »Zakaj je ne skličemo v januarju, ko bo norija mimo in se bodo ljudje radi odzvali?«, predlagam, in se ji kar oddahne. Danica Purg je izšolala novo generacijo menedžerjev MBA in bi jih po tradiciji rada predstavila v Delu – na tretjini oglasne strani, čim ceneje – kakopak! Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope bi rad v Delo priložil broširano izdajo Deklaracije o človekovih pravicah, če se le da zastonj, ali za kar najmanj denarja.

Dobivam že tudi prve odmeve na uvodnik v novi številki Marketing magazina, ki je pravkar izšel. Še enkrat ga pazljivo preberem, da vidim, če sem morda res koga po nemarnem užalil. Pa ne najdem ničesar, le Janji Božič, direktorici Inštituta za raziskavo medijev sem dolžan opravičilo, ker se mi je zapisalo, da je nekdanja Gralovka, pa v resnici to nikoli ni bila. Le prostore in lastništvo svoje mlade firme je delila z njimi. V nastajanje jutrišnje marketinške strani, ki jo v Delu vsak torek pripravi uredništvo MM-a, se komajda utegnem vmešati. Dušan A., bi se rad pogovarjal o tem, kako bi poplačal svoje dolgove pa Lučka (Magister-Fabjan), direktorica oglasnega trženja skorajda ne najde časa zanj, jaz pa sploh ne. Pol pošte še ni obdelane, ko je ura ena in hitim na dogovorjeno kratko poslovno kosilo v Maxim. Za prvo mizo ob vratih imata svoj Stammtisch Ivo Sušnik in Mile Šetinc, ki sta uvedla nov slog učinkovitega biznisiranja na slovenski marketinški sceni. Sploh je vsa restavracija polna imenitnih znancev, ki z očmi šibajo po sosednjih omizjih in ugotavljajo kaj ta ali oni sestanek v resnici pomeni. Morda je prav to izpostavljanje slovenski poslovni javnosti sploh prikrit namen mnogih tovrstnih srečanj. Je pa seveda tudi res, da si ure sproščenega nemotenega poslovnega pogovora drugače kot v gostilni skorajda ne znaš organizirati.

Ob petnajst čez dve sem že spet v pisarni. Marketinška stran še in osvetljena in pošta še ne v celoti obdelana. Dragan Sakan, ki mu je po zmagi na Zlatem bobnu zrasla cena in visoko leta, poroča kako mu v Londonu ponujajo visoke funkcije v svetovni oglaševalski mreži, kjer se je pa seveda treba dokazati. »Birokrati«, pravi, »pa seveda nagajajo«. Nekdo me no E-mailu zmerja, ker mu še nisem odgovoril na njegovo »emajlirano« ponudbo uslug, ki jih ne potrebujem. »Ali ste umrli, ali ste zgolj arogantni?«, me sprašuje. Kako sovražim te elektronske nasilneže, od telefona naprej, ki si jemljejo pravico, da kar tako preko vrste in brez vprašanja vdirajo v moj prostor in moj čas in pričakujejo, da se jim posvetim, kot da ne bi imel drugega dela, obveznosti in skrbi, in to takrat, ko se njim zahoče in ne takrat, ko bi si v resnici morda lahko vzel čas! Ob pol šestih moram domov, če naj še najdem pokonci Filipa, vnučka, ki je prav v teh dneh shodil in se menda celo naučil žvižgati. Na poti domov se ustavim pri »Žmaučevem bratu in ud suseda pr’jatlu«, da bi morda srečal Miha Hočevarja, spil z njim mali Guinness in mu povedal, kaj si mislim o tem, da so na Epico poslali nesinhronizirano verzijo Delovega spota. Pa ga seveda ni in sem že pred šesto doma. Filip v resnici že prav možato koraca, tudi ustnice šobi in piha, le žvižga še ni slišati čisto tapravega. Zajeten kup materiala za jutrišnjo sejo upravnega  odbora Filmskega sklada me še čaka na mizi.

Zvečer kar dolgo v noč korakam po svoji sobici gor in dol in govorim v elektronsko igračko besede, ki jih morda prebirate.

• 1. 12.1998 •

Prva ura danes odpade. Ostareli  kozli, ki so se v šolskih klopeh učili napačne jezike, če so se jih sploh, morajo danes, če hočejo kolikor toliko vštric s časom, ponovno v šolo. Le glejta, žuga sestra Selma svojima fantoma, če se ne bosta sedaj učila, bosta tako kot stric Jure hodila v šolo do penzije. Pri Berlitzu, kamor grem dvakrat na teden pred službo na svojo jutranjo lekcijo  angleščine, se že kar malce postavljajo z menoj, čeprav se bojim, da nisem prav dobra reklama zanje. Prav nič nisem ponosen nase, ko iščem po neurejenem in razmetanem spominu besede, ki sem jih še ravnokar vedel. Je pa res, da se brez potrpežljivih Berlitzovih učiteljic in učiteljev najbrž ne bi nikoli usposobil za kolikor toliko spodobno komuniciranje s svetom, ki se danes sporazumeva skorajda le še v angleščini. Občudujem in ne brez nevoščljivosti opazujem mlajše, ki bleščeče obvladajo po več tujih jezikov. Talenti so krivični darovi bogov.

Danes moje Diune ni, zato lahko pred jutranjo sejo uprave podelam zaostalo. Bogi Pretnar mi pošilja po E-mailu seveda zanimiv predlog za novo edicijo in pričakuje takojšnji odgovor, pa ga še ne bo dobila, saj je kljub privlačnosti ideje potrebno nekaj dilem še temeljito premisliti. Glavni tržni inšpektor Roman Kladošek razpošilja precej trdo tolmačenje Zakona o varstvu potrošnikov, po katerem naj bi vsako pisno sporočilo in torej tudi oglas moralo vsebovati celotno ime firme in njen sedež, kakor je vpisano v register. Bojim se, da smo spet enkrat bolj papeški kot papež, ko naj bi vztrajali na določilu, ki je praktično neizvedljivo in predvsem daleč stran od kakršnekoli primerljive prakse.

Slobodan Sibinčič, direktor Gospodarskega vestnika nam ponuja sodelovanje pri njihovem novem projektu in prilaga natančen poslovni načrt. V sodelovanju s svojim švedskim partnerjem je pripravil resen projekt, ki ga moramo resno proučiti. Problem je le v tisti tanki črti, ki deli kompatibilnost od kompetitivnosti, in ki jo je tako težko določiti.

Torkove seje uprave so za razliko od ostalih dnevnih sestankov uradne, to pomeni, da Tit z natančno, lepo pisavo sproti piše zapisnik, vsak od nas treh ostalih članov uprave pa podajamo svoje tedensko poročilo. Rezultati niso slabi, a to je le malce slajši, pa ne dosti manjši problem, kot takrat kadar kličejo k alarmu. Tokrat smo ekspeditivnejši kot sicer. Ne da bi se utegnil oglasiti v svoji pisarni, hitim na Filmski sklad, kjer imam ob enajstih prvo sejo novega Upravnega odbora. Državna sekretarka Majda Širca in urednica na RTV Živa Emeršič Mali, profesor na AGRFT Janez Drozg in vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič, učitelj sociologije filma ter kreativni direktor na Luni, Stojan Pelko, Marcel Štefančič, filmski kritik in voditelj Studia city ter jaz, ki pravzaprav ne vem, kako sem se v tej druščini znašel, smo se posedli okrog kvadrataste mize in se brez veliko ceremonij lotili dela. »Več kot štiri ure ne bo trajalo«, je zagotovil Filip Robar Dorin, direktor filmskega sklada in oče moje angleške učiteljice. Konstituirali smo se res kar hitro in s tajnim glasovanjem izvolili sodnika Poliča za predsednika, Marcela Štefančiča pa za njegovega namestnika. Počasi, a še kar konsistentno se prebijamo preko dopolnitve pravilnikov, poslovnikov, predlogov sporazuma s Televizijo in protokola o sodelovanju z Viba filmom. Štiri ure so mimo, ko si kadilci izborijo svojo prvo čik pavzo, in ko se lotimo pravih problemov. Zapuščine prejšnjega Upravnega odbora, predlogov za spremembo financiranja, rebalans finančnega načrta, dodatnih sredstev za ta ali oni projekt. Borimo se med principialnim in pragmatskim, kupčkamo in ugotavljamo, da imamo premalo informacij, in da brez njih vrste odločitev sploh ne moremo sprejeti. Diskusija postaja vse bolj vroča in napeta, med Marcelom in Filipom se včasih tudi vkreše iskra, pa se hitro tudi ohladi. Postajamo utrujeni, začenjamo dolgoveziti, kot da bi med svojimi besedami iskali zablodele misli, ponavljamo se. Bolj kot razpravljamo bolj postaja jasno, da se ključne teme sploh nismo dotaknili. Kaj je naše poslanstvo? Zagotoviti obstoj slovenski filmski industriji in mali množici filmskih ustvarjalcev, ki od njih žive, ali postaviti v ospredje le kvaliteto in kulturno-umetniško vrednost izdelkov? Ali  je eden dober, zares uspešen film v resnici vrednejši od dveh povprečnih, ki pa dajeta delo in zagotavljata obstoj tehnične in kadrovske baze? Kako pomemben je trg in koliko gledalcev mora videti slovenski film, da bo naložba vanj upravičena? Sto tisoč jih je očitno premalo, da bi dal film pozitiven rezultat. Z nemajhnimi denarci se igramo. Sredstva, vložena v produkcijo enega samega celovečernega filma, so večja od letnega dobička večine slovenskih podjetij. Ali sploh znamo formulirati svoje poslanstvo? Pravi problemi so globoki in prezahtevni, da bi jih načeli, kaj šele razrešili za sejno mizo in zapisnikarskim mikrofonom. Dogovorimo se, da se neformalno srečamo v gostilni in da tam, kjer je resnica doma, kjer se ne pišejo zapisniki in ne sprejemajo sklepi, skušamo ugotoviti, ali znamo poiskati svoje skupno poslanstvo?

Ura je šest, preden sem spet v pisarni. Na mizi je kup svežih materialov in običajno bi se usedel in skušal prebiti skozi, pa jih le zbašem v torbo in se odpeljem domov. Torek je, ko je vnukinja Anja v popoldanskem varstvu pri nas. Na široko bo odprla usta in oči ter veselo dvignila roke v zrak, ko me bo zagledala. Ali je kaj lepšega od otroškega smeha, preden ga življenje pokvari?

Dva dni že kot mačka mlade prenašam s seboj rokopis Zdenka Matoza – nekakšen slovenski politični »fikšen«, ki nam ga ponuja v knjižno objavo. In tudi analize preferenc posameznih sklopov časopisnih vsebin, ki jo je pripravil Aleksander, se še nisem dotaknil.