• 31.1. 2005 • 

Evropska unija je super! Vse meje, vse omejitve, vse delitve so padle. Postali smo polnopravni člani velike družine, v kateri so vsi enaki. Le da so seveda nekateri malo bolj enaki od drugih. Saj tudi v naši domačih familijah, ki so sploh temelj krščanske družbe, nimajo mati vseh otrok enako radi, čeprav seveda tega ne priznajo nikoli. Lepe in svečane majske besede pred letom dni so bile pomembne in blagodejne, sveta pa niso spremenile čez noč. Kakor koli obračamo, deset novih pristopnic so še naprej prišleki v evropski združbi in njen najrevnejši del. Le kako bi jim čisto zares pripadalo prav vse, kar so si drugi skozi leta z muko priborili.

Prvi pogled je v resnici bleščeč. Ko se sprehajaš po novih nakupnih centrih, mimo bleščečih izložb in gigantskih plakatov, ni tako rekoč nobene razlike med Ljubljano in katerimkoli evropskim mestom. Ista zapeljiva manekenka se nasmiha z obcestnih plakatov in ponuja presenetljivo poceni modo, isti filmi se vrtijo v Koloseju ali kateremkoli evropskem megakinu, enaki avtomobili se bahajo v razkošno osvetljenih izložbah, iste modne firme se postavljajo z modeli, sešitimi na Kitajskem in pri nas. Pa vendar!

Prestižno lepe in poceni modele, s katerimi je na našem trgu nova modna hiša privabljala kupce, so že po dveh dneh umaknili s polic in poslali nazaj na Dunaj.

Ta vijoličasta čokolada ima po zagotovilih najzvestejših poznavalcev, mladoletnih sicer, v Avstriji povsem drug, boljši okus kot pri nas.

Serije avtomobilov, namenjenih na vzhodne trge, imajo pogosto vgrajene sestavne dele cenejših dobaviteljev kakor pa tiste, ki se prodajajo na Zahodu.

Menda tudi praški, ki perejo belo in še bolj belo, ne perejo, če so narejeni na Češkem ali Poljskem za Čehe, Poljake in druge Vzhodnjake, tako belo kot tisti, ki so pod isto blagovno znamko narejeni na Zahodu za Zahodnjake.

Gospe in gospodične že nekaj časa sumijo, da higienski vložki in tampončki, ki se prodajajo pri nas, nimajo istih magičnih osvoboditeljskih lastnosti kot tisti, ki jih kažejo na televiziji in prodajajo zahodno od nas.

Še Marko Crnkovič se pritožuje, da mora v Trst po ta prave pomaranče, sokove in banane.

Saj res tudi sami nismo veliko boljši od naših učiteljev, ko smo Fructalov sok iz ukrajinskih borovnic, uvoženih preko Holandije, pošiljali v Srbijo in Črno goro. Le da so tamkajšnji inšpektorji izmerili njihovo radioaktivnost in zagnali tak vik, da se je imidž še pravkar najuglednejše slovenske blagovne znamke sesul v prah in firma z njim.

Pa mi?

Bomo jedli boljšo čokolado in vozili boljše avtomobile, ko se bo naš Janez za šest mesecev usedel na prvi stolček enakopravnih in solidarnih, na mesto predsednika Evropske komisije skoraj polmilijardne Unije? Ko nas je zahodna soseda javno izsiljevala, da ne bo dala svojega glasu za našo vključitev v EU, dokler jim ne omogočimo prodaje oz. nakupa slovenskih nepremičnin, so v Bruslju s pristopnimi pogajanji pač počakali, da smo pokleknili. Ko Sanader De Pontejevi ne da generala, za katerega petindevetdeset odstotkov Hrvatov meni, da je narodni heroj, grozijo, da ga bodo vrgli iz čakalnice. Ko pa za nekaj sto metrov piranskega akvatorija trmasto problematizirajo formalno zunanjo mejo Evropske unije, pravijo, da je to naš bilateralni problem.