Ideološki marketing
• 11.4. 2005 •
Trženje ideologije je na svoj način najbrž sploh najstarejša oblika marketinga. Če naj bi bil smisel marketinga, da z zadovoljevanjem človekovih potreb dosega na trgu svoje cilje, potem potrebujemo za začetek vsaj ponudbo in povpraševanje. V primarnem, barbarskem in naturalnem gospodarstvu so si večino materialnih dobrin ljudje pridobivali kar sami, velikih tržnih presežkov blaga ni bilo, edina velika človekova nepotešena potreba, ki jo je bilo brez velikih težav moč potešiti in si hkrati pridelati pomembno korist, je bil odgovor na tri eksistenčna vprašanja: kdo sem, od kod, sem, kam grem? V mnogoboštvu je bil ponudbeni trg pester in obilen, izbira je bila raznovrstna in demokratična, konkurenca pa huda. Pustmo stat, pravijo Primorci, kako se je božji trg monopoliziral, kako je kljub nekaj različnih prerokov na koncu na vrhu ostal en sam Jahve in kako je Cerkev s prodajanjem svoje ideologije gradila civilizacijo in oblast.
Poišči človekov problem, ki ga znaš rešiti ali vsaj obljubiti obetavno rešitev, in obogatel boš, pravi stara ameriška kapitalistična, lahko bi rekli marketinška maksima. Ko cerkev s prodajanjem ljubezni in poplačila na drugem svetu ni več zadovoljila lačnih, depriviranih in sprašujočih se, se je odprl prostor za konkurenčno ponudbo. Komunizem s svetovnim nazorom historičnega materializma je ponudil solidarnost, enakopravnost (že na tem svetu) in oblast zatiranih. Polovica človeštva in velika večina humanistične inteligence mu je sledila.
Na drugi strani si je svoj del ideološke tržne pogače agresivno grabil fašizem, ki je ponujal večvrednost in nadvlado nacije, egoizem in uničenje ali podjarmljenje (prevzem) drugih. Vrednote zla so bile v svetovni vojni poražene v krvavem spopadu s preostankom sveta, ki prisega na nasprotne vrednote, mrtve pa še zdaleč niso.
Vse tri ideologije so bile v zgodovini grobo in krvavo zlorabljene. Preštevanje in tehtanje nedolžnih žrtev inkvizicije, gulagov ali koncentracijskih taborišč ne pripelje nikamor. Vsaka oblast je prekletstvo in vsaka moč je skušnjava. Če cilj, po Machiavelliju, res posvečuje sredstvo, so važni le končni rezultati, dobiček pod črto in po poplačilu davkov, ne glede na to, kako drago smo jih plačali. Vse evropske in ne le evropske demokracije so bile spočete v krvi. Nihče nima dovolj čiste vesti, da bi lahko drugim levite pel. Lahko le zamižimo in počakamo (sto ali dvesto let?), da čas pospravi sledi, zamegli spomin in naredi svoje.
Na ideološki tehtnici nestrpnega iskalca ostajajo le vrednote in ideje, v imenu katerih so eni morili, drugi pa svoja življenja in usode žrtvovali. Perverzna je zato zahteva doslej previdno molčečih, da se izenačijo simboli, blagovne znamke fašizma in komunizma, svastika in srp in kladivo in hkrati prepovedo. Da bomo po zapravljenem stoletju ponovno na začetku!
Le križ z dvatisočletno marketinško tradicijo uspešno izgrajuje svoj brand naprej. »Sveti oče odšel k očetu« je ob smrti poglavarja rimskokatoliške cerkve v sekularni, od cerkve ločeni državi na naslovnici z mastnimi črkami zapisal najpopularnejši slovenski dnevnik.