• 8.11. 2004 • 

Če je Kolizej slovenska spakedranka za kolosej, za rimski amfiteater, v katerem so se v zabavo gledalcev odvijale krvave igre, je naziv pravzaprav posrečen. Velika zanemarjena in na prvi pogled zanikrna stavba stoji v neugledni luknji sredi mesta, nivo nižje od okoliških hiš, tako da jo mimoidoči vidimo pravzaprav od zgoraj. V resnici je kolos, vendar takole, iz na pol ptičje perspektive, izgubi tudi tisto veličino, ki bi jo primerno urejena in postavljena na našo raven, najbrže imela. Tudi če filmski monstrum iz Beteceja ni v nikakršnem svaštvu z menda prvo večnamensko stavbo v Ljubljani, v kateri so sobivale oficirske družine, trgovci, obrtniki in gledališčniki, in njegovo ime namiguje le na kolizijo interesov, ki je v takšni španoviji pač neizogibna, je poimenovanje ustrezno. Ostre polemike, ki so se razplamtele ob nagrajenem projektu novega Kolizeja, niso ne strokovno ne konceptualno ne urbanistično in še najmanj z vidika prebivalca, uporabnika Ljubljane motivirane in spodbujane. V resnici gre za marketinški spopad, za klasično bitko za trg, za pozicijo na njem, za obvladovanje, za oblast.

Slovenski arhitekti bijejo plat zvona, ker je v njihov dominion, za ogrado, kjer nenaši doslej niso imeli kaj iskati, nekdo pripeljal tujca in mu dal v delo najimenitnejši, najkolosalnejši projekt skorajda vseh časov. Trije nebotičniki, najvišji bi s petindvajsetimi nadstropji dominiral nad mestom, naj bi obstopili stekleno kupolo novega poslovno-kongresno-kulturnega centra. Če bi načrt, ne daj bog, realizirali, Ljubljana ne bi bila več Ljubljana, ljubko, malce zaspano podeželsko mestece z najmanjšim evropskim nebotičnikom, s tremi Plečnikovimi mostički, srednjeveškim gradičem na holmcu, lepo secesijsko ulico in nikoli dograjenimi Ravnikarjevimi stolpi. Velike zrcalne plombe, s katerimi domači arhitekti sramežljivo in obzirno dograjujejo mesto in zapolnjujejo vrzeli, s svojimi migotajočimi odsevi ne bodo porušile harmonije včerajšnjega mesta. Le kakšen pijan Škot, ki za drobiž prileti preizkusit slovensko pivo in se potem sredi mesta nag vrže hladit v Ljubljanico, še vznemiri spokojnost bodoče evropske kulturne prestolnice.

Vendar tudi investitor ni take sorte, da bi se prvega ustrašil. Iz tistih krajev prihaja, kjer ne govorijo na pamet, kjer daleč stran od oblasti razvijajo povsem svoj, hitro rastoč, prodoren in presenetljivo uspešen poslovni koleselj in kjer, če ne gre drugače, tudi s kostolomci urejajo stvari. Čez pet let bo Ljubljana, pravijo, z novim Kolizejem evropska kulturna znamenitost. Zgodovine in starin ima ta kontinent čez glavo. Njegov problem je prihodnost, ne minulost. Tam, kjer se rojevajo nove ideje, energije in ambicije, tam so središča nove Evrope. Na Finskem in na Irskem, zakaj ne tudi na Slovenskem? Le kdo je vedel za Bilbao, dokler niso v njem zgradili arhitektonsko bleščečega Gugenheimovega muzeja? Kje se danes projektira najvišje, najdrznejše, najbolj navdušujoče zgradbe? Kjer se gradi, kjer raste, kjer se dogaja.

Arhitektura je lahko umetnost zaradi svoje sporočilnosti, ker s svojo pojavo govori, pripoveduje, navdihuje in osvaja. Cveti le v zamahu časa, ko jo stoletja izbrusijo in oplemenitijo, ali v zanosu volje, ambicij, navdiha in denarja. In ker nič več ne bo tako, kot je bilo, se ne času ne denarju ne bo dalo upreti. Le marketing, ki skrbi za to, da se kapital ne bi selil v prazno, da se posli in projekti ne bi delali na pamet, temveč za trg, za potrošnika, za ljudi, mora opraviti svojo vlogo.