Delo, Sobotna priloga, dnevnik AJ, • 2. 12. 1998 •

Današnji dan ne velja. Več časa, se mi zdi, sem porabil, da sem sčrtal 128 vrstic, kolikor mi jih je kruti urednik odmeril za celotedenski presežek, kot da sem jih napisal. Nikoli ne boste izvedeli, kaj vse se je dogajalo prejšnji teden za kulisami pariške Epice, pa tudi tega ne, kaj smo se Nataša Toš, Mira Puc, Draško Veselinovič, Mitja Meršol, Dušan Arzenšek in jaz pogovarjali danes na seji Upravnega odbora Gospodarskega interesnega združenja Delničar o nadaljnji usodi časopisa z največjo naklado in dosegom na Slovenskem – Slovenski delničar. Sorry!

• 3. 12. 1998 •

December je povsem neusmiljen mesec. Že teden dni prihajajo vabila na novoletne sprejeme, tiskovne konference, zabave, srečanja. V tistem gnilem, zabušantskem socializmu smo seveda tudi žurali, a ne več kot od božiča do silvestra. Vsako rajanje pred 25. decembrom bi bilo politično hudo sumljivo. Danes so se raztegnile fešte preko celega meseca. Vsaj štirih takšnih dogodkov na dan bi se moral udeležiti, če se ne bi hotel zameriti vsem, ki mi pošiljajo vse bolj kreativna in prepričljiva vabila. In ker se udeležba ali neudeležba lahko razume tudi kot svojevrstno sporočilo, je za poslovnega človeka, ki bi rad ostal v dobrih odnosih z vsemi, december v resnici krut mesec. Dr. Rugelj, to je tisti slovenski psihiater, ki je zreduciral ljubezen na problem stiskanja ali razširjanja ženskih nog, pa ima o tem mesecu zanesljivo kategorično mnenje.

Povabilu Janeza Bukovnika, direktorja Športne loterije Slovenije se pač nisem mogel izogniti. Pred toliko leti, ko je bil popularni Buka generalni sekretar Smučarske zveze Slovenije, sem pomagal Anteju Mahkoti najprej zasnovati, potem pa tudi voditi Podarim-dobim – akcijo, ki je v nekem obdobju bistveno pripomogla k materialni in moralni moči slovenskega vrhunskega smučanja. Več kot sto scenarijev za televizijske spote in oddaje s popularnim Rifletom, sem takrat zakrivil. Potolkli smo vse rekorde učinkovitosti in po pravici bi si bili zaslužili vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Domišljam si celo, da smo s takratno serijo televizijskih spotov ustvarili, poleg kasnejše podobno inspirirane nanizanke Loterije Slovenije, edino, čemur bi lahko rekli slovenski oglaševalski izraz.

Na srečanju v Aljaževem hramu se je zbrala pisana druščina nekakšen športno-poslovno-loterijsko-medijsko-oglaševalski presek. Glavna tema je seveda Križmanov predvolilni oglas v današnjem Večeru. »Madona, saj jih bo tožil«, sem sprva pomislil, ko mi je Božo Zorko, direktor Večera pokazal objavljeno fotografijo županskega kandidata, našemljenega v usmiljeno mati Alojzijo. Pa se je izkazalo, da ne gre za časnikarsko lumparijo, ampak za plačan, zavestno narejen predvolilni oglas. »Il faut tout pour faire le mode«, pravijo Francozi. Sicer pa Zorko, za šalo seveda, kaj pa drugega, zbada Vogrinca, naj vendar malce umiri svoja dekleta, sicer bo kot generalni sponzor Slovenskih alpskih smučarskih reprezentanc, bankrotiral zaradi visokih premij, ki jih je primoran plačevati. Tona pa bi vseeno raje nazaj Podarim-dobim, brez katerega vsem sponzorjem navkljub ne zveže več konca s koncem. Športna loterija Janeza Bukovnika je sicer uspešna firma, od katere pa po njeni novi organiziranosti v smučarsko blagajno bolj malo kapne. Še Stane Valant, predsednik Smučarske zveze Slovenije in direktor Nacionalne finančne družbe, mi nekaj gorkih pove, potem pa se mi že mudi.

Z Gordano Petek Ivandič, predsednico Slovenskega oglaševalskega združenja sva zmenjena, da pred torkovo sejo Upravnega odbora SOZ-a skušava razčistiti situacijo, potem ko se je Organizacijski odbor oglaševalskega festivala Zlati boben v Portorožu razpustil in je treba kar najhitreje poiskati pot naprej. Sam sem v resni dilemi. Festival, ki smo ga pred petimi leti začeli iz nič, je prerasel vse okvire in postal – po mojem – sploh najpomembnejša slovenska promocijska prireditev in hkrati največji dogodek oglaševalske stroke v štiri sto milijonskem prostoru od Portoroža do Vladivostoka. Vse bolj resno, profesionalno in predvsem preko celega leta trajajoče podjetje, se je razrasel v projekt, ki se ga na volontersko kolegijalen način preprosto ne da več voditi. Toliko bolj, ker je v Sloveniji moteče vse, kar je uspešno in štrli ven, in ker podpora festivalu tako na državni ravni, kot v Portorožu in Piranu in celo slovenski oglaševalski stroki opazno usiha. Seveda pa se projektu, ki sem ga nekoč zakuhal, ne morem kar tako odreči in mi niti slučajno ni vseeno, kaj se bo z njim od jutri naprej dogajalo. Ne vem, kaj naj si pravzaprav misli Gordana, ko ji iskreno razlagam svoje dileme, ji zatrjujem, da na dosedanji način nisem pripravljen več voditi festivala in da se bom, če najdemo kakršnokoli drugo rešitev, mirno umaknil, da ga pa propasti seveda ne bom pustil. Še sam ne vem kaj hočem, pa pričakujem rešitev od nje.

Zvečer sem baby-sitter, družina gre v gledališče. Kup materialov, ki jih nosim iz službe domov, pa nazaj v službo in spet domov, pa je večji in večji.

• 4. 12. 1998 •

Zjutraj se po radiu spet hvalijo, kako dober ulov da so imeli policisti to noč. Koliko Iračanov, Bangladeševcev, Afričanov in Kurdov so zajeli! Koliko nesrečnih ljudi, ki jim je doma tako hudo, da ne morejo več živeti, ki so pustili vse za seboj in šli v neznano, smo kot lovsko divjad polovili, zaprli, kaznovali in deportirali nazaj v brezupno bedo. Če smo res sprejeli vlogo evropskega sanitarnega kordona, ne vem, zakaj se moramo s svojim bednim početjem še postavljati. Prav sram me je moje domovine.

»Never ending story« so razprave, ki jih imava z Aleksandrom. Dva popolnoma različna načina razmišljanja – analogno in digitalno, pravim, pa Aleksandru ni všeč, se trmasto zaletavava vsak s svoje strani v na videz različen, v resnici pa en sam problem. Bilo bi zabavno, če bi ne bilo tako zares. Tako pa se najbrž oba sekirava in zaman iščeva argumente, ki bi drug drugega prepričali, nezavedajoč se, da takih v resnici ni, saj je vse bistveno odigrano že vnaprej.

Na Dnevnikovem sprejemu v Cankarjevem domu se je zbrala vsa medijsko-novinarsko-poslovna in oglaševalska sfera. Le politikov (k sreči) ni.

Vsi se prijazno smehljamo, veselimo se srečanja drug z drugim in komajda ločiš med iskrenim, prijateljskim klepetom in tistim, ki se takšnega zgolj dela. Novi časi so s trgom prinesli med nas odnose, ki jih včasih nismo poznali. Kompetitivnost je postala kruto materialno dejstvo, ki ga olika in prijaznost lahko polakirata, zanikata pa ne. Včasih smo bili bolj ali manj vsi na eni strani, oblast s svojo nomenklaturo pa na drugi. Seveda smo se ločili med zagnanimi političnimi povzpetniki, kohabitanti, nekaj tihimi in še manj glasnimi oporečniki. Še posebej v zadnjih desetih, petnajstih letih smo bili ljudje neprimerno bolj spravljeni med seboj kot danes. Po svoje je logično. Prijateljstva, če dobro pomislimo, nastajajo le v izrazito nekompetitivnih okoljih – v otroštvu, šoli, brigadi, vojski, bolnici, zaporu, povsod tam, kjer se večina počuti bolj ali manj alienirana in polarizirana z drugo stranjo. Prijateljstvo, kot ga morda pomnimo, in ki se počasi, a zanesljivo, izmika iz naših odnosov, pa je že v načelu v protislovju z materialno naravo novodobnih medčloveških odnosov. Prijateljstvo se seveda ne ozira na korist, ne pozna zavisti, ne tehta odnosov in se kali, kadar je najhuje, ima malo skupnega z vedno bolj vseobsegajočo kompeticijo, ki nas determinira. Uspeh drugega je tvoj neuspeh. Priznanje drugemu, je priznanje tvoje neuspešnosti. Če zmaguje drugi, igra zanesljivo nepošteno igro. Preveč enostavno bi bilo, če bi krivdo za to preprosto zvalili na problematičnost slovenskega značaja. Sodobna kompetitivna družba, v katero se preobračamo, je pač utemeljena na drugačnih moralnih vrednotah, ki se ljudem iz dveh časov, med katere se štejem tudi sam, povsem ne uležejo, četudi jih razumejo in četudi so morda celo sposobni veslati z njim. Saj ne lamentiram, le neiskrenih nasmehov, lažnive prijaznosti in sprenevedanj sem se prenasitil. Bolj kot smo vsi skupaj prepleteni z zahtevo po uspešnosti, manj je pogojev za prijateljstva. Ne ugovarjajte prehitro. Preštejte najprej koliko pravih iskrenih stoodstotnih prijateljev vam je še ostalo. Vam zadošča ena roka, en prst ali je še ta preveč?

• 5. 12. 1998 •

Vso noč je snežilo in edina sled na nespluženi ulici so kolesnice mopeda našega raznašalca. Ne vem, koliko vas je zjutraj, ko ste samoumevno pobrali svoj časnik izpred vrat ali poštnega predalčka, pomislilo na človeka, ki ga je tja položil. Skoraj pet sto jih je po vsej Sloveniji, ki začenjajo svoj šiht ob štirih, da bi, če je le mogoče do sedmih ali najkasneje do osmih zjutraj prinesli časopis več kot sto tisočim naročnikom Dela in Slovenskih novic. Če komu zataji motor, če zboli, ali če se mu preprosto ne izide in dobite vaš časopis z zamudo, lahko vsaj v dneh, kakršen je današnji, pomislite, da vas raznašalec, kadar ga seveda ne polomi, pravzaprav crklja. Vsaj meni, ki sem v dijaških letih z velikim nerodnim triciklom razvažal mleko po Rožni dolini, Viču in Mirju in sem še v gluhi temi postavljal ledene steklenice prod vrata, za katerimi je še vse spalo, se mi je takrat in se mi zdi še danes tako.

Tako kot je večerno ali jutranje branje časopisa poseben ritual, tako je v soboto treba iti na trg. Če prideš dovolj zgodaj, dobiš parkirni prostor in vse tisto, česar kmalu potem zmanjka. Čeprav se po imenih skorajda ne poznamo, pa smo vsi znani obrazi, ko krožimo okrog branjevk, ki nas ogovarjajo: »A kej rabte g’spod?«

»O, seveda«, jim odgovarjam. »Ljubezen, zdravje in denar, ostalo bo že kako!« »Oh, vi ste pa za hece?«, mi odgovarjajo, pa se meni in njim prijetno zdi. Pri Lajči kot ponavadi kupim preveč mesa, a oči, ki so poznale drugačne čase, se ne morejo nasititi. In sploh: »Ali pri vašem mesarju dobite priželjc ali telečjo pljučno?«

V soboto v službi seveda tajnic ni, zato kar sam, kar mojo radovedno naravo pravzaprav veseli, izberem iz velikega kupa pošte, časopise in pisma, ki mi jih pošiljajo. Tokrat me preseneti pismo Michaela Conrada, podpredsednika in kreativnega direktorja svetovne oglaševalske verige Leo Burnett, ki je bil letos predsednik žirije oglaševalskega festivala Nove Evrope – Zlati boben, v Portorožu. Piše mi, da je govoril z Bobom Garfieldom, morda najuglednejšim novinarjem svetovne oglaševalske stroke in avtorjem izjemno kritične kolumne v prvem ameriškem oglaševalskem časopisu Advertising Age, in mu povedal (le kje je izvedel!?), da smo mu zamerili njegov zapis, v katerem je okrcal portoroške hotelirje, potegnil paralele s Srbijo, Miloševićem in socializmom nasploh. »Moje mnenje je«, piše, »da je članek napisan z značilnim in enkratnim, brezobzirnim stilom, ki ga goji morda najpomembnejši kritik naše stroke, da njegovi bralci ta stil poznajo, in da sprejemajo njegov način razmišljanja. Kar se tiče hotelskih namestitev pa lahko rečem, da sem bival v mnogih hotelih po vsem svetu, in da sem bil s postrežbo portoroškega osebja zelo zadovoljen. Morate pa vedeti, da ima Bob vaš festival zelo rad, in da je zaradi vaše interpretacije njegovega zapisa prizadet. Osebno in profesionalno mislim, da je dejstvo, da Advertising Age posveča pozornost vašemu festivalu pomembno, in upam, da boste Boba še naprej imeli za dobrega prijatelja.«

Neverjetno se mi zdi, kako prizadeto reagira Garfield. V pismu, ki ga je najprej naslovil Meti, je razlagal, da smo ga narobe razumeli, da je naš prijatelj, da ga pa to seveda ne odvezuje odgovornosti za objektivno, profesionalno poročanje. Na precej hladen odgovor, da nas veseli, ker se je povrnil v svoje ameriške sanje (napisal je knjigo Tesnobno prebujanje iz ameriških sanj), kjer smo imeli tudi sami določene izkušnje s kvaliteto njihovih hotelskih storitev, pa zaradi tega ne vlečemo političnih konsekvenc, se je razpisal še obširneje. Ne razumem pravzaprav povezave med ameriško vzvišenim, nekorektno poenostavljenim in brezobzirnim vlečenjem zaključkov v njegovem pisanju, ter neverjetno vztrajnostjo v prizadevanju, da bi nas prepričal o svoji dobronamernosti in korektnosti. In ker je za njegov nenavaden odnos v resnici kriva osebna zgodba, v katero se je bil zapletel, je vse skupaj še toliko bolj zaštrikano. Treba pa mu bo seveda odgovoriti (Michael Conrad je svoje pismo poslal v vednost tudi njemu).

Družinsko kosilo pri Fortunatu. Sin Tomaž je iz post doca v Zuerichu priskočil čez vikend pogledat svojo Anjo, kako se takorekoč pred očmi iz dojenčka spreminja v deklico, hči Jana pa vse skupaj časti, ker je dobila svojo prvo plačo. Komaj mesec dni je pripravnica na Centru za promocijo turizma in že je v celoti identificirana s svojo službo. Razburjeno se pritožuje nad kritikami, ki so jih zasule, ko so objavili in distribuirali panoramski zemljevid slovenskih smučišč, ki je postavljen na glavo. Sever je na jugu, vzhod na zahodu. Maribor na levi, Kranjska gora pa na desni strani karte. »Ne razumejo«, se jezi, »da so razen Krvavca, vsa slovenska smučišča na severnih pobočjih, in da jih na klasično orientirani panoramski karti pač ne bi videli, zato tudi Avstrijci praviloma panoramske karte orientirajo proti jugu.« Priznati moram, da ima prav, čeprav sem bil tudi sam med kritiki, ki so nenavaden zemljevid dojemali kot pogled s Severa, iz Avstrije torej na našo deželo.

Sredi kosila me prešine misel, da pravzaprav proslavljamo trenutek, ko sva oba otroka do kruha spravila, in da sem po tisti klasični šabloni: knjiga, hiša, drevo in sin, svoje pravzaprav opravil.

Zvečer zvoni telefon in neznani ženski glas mi razloži, da je umrla naša nekdanja razredničarka Mira Tominc, in da naj bi ji kot njen nekdanji učenec spregovoril na grobu. Kako naj rečem, da nimam časa, da sem prezaseden in da imam prav takrat sejo Upravnega odbora SOZ-a. Seveda bom govoril. Misel na našo lepo pokončno gospo, ki je šla sama in zravnana skozi življenje in ga je takšna tudi zapustila, me preganja še dolgo v noč, ko se prebijam skozi debel kup ameriških, angleških, francoskih, nemških in avstrijskih marketinških in oglaševalskih revij, ki jih je pač vsak teden treba predihati, če hočeta ti in tvoj časopis ostati v stiku s tem, kar se v svetu dogaja.

• 7. 12 . 1998 •

Ne bom napisal, kaj si mislim o slovenski zgodbi o lastninjenju; o PID-ih, ki so svoje lastništvo izvlekli iz klobuka, o institucionalnih lastnikih, ki so v službi politike, o novodobnem notranjelastniškem samoupravljanju, o farsi, ki se jo gremo tako prekleto zares. Potlačiti moram svoj kompleks hlapca Jerneja in se privaditi na lastnike, ki so me dobili na srečolovu, zapakiranega v darilni paket ali na samoupravnem zboru delovnih ljudi. Seja nadzornega sveta je trajala do sedmih zvečer in zares ne vem, ali smo odnosom, v katere so nas zapletli dorasli, ali pa se je sprenevedamo?

V računalniku me malce razvedrita E-maila gospe Marte Mravljak iz Velenja, ki je navdušena nad praženim krompirjem, ki ga je pripravila po receptu iz prejšnjega nadaljevanja, in pa Marka Crnkoviča, ki je žalosten, ker mu nisem bil povedal za koncert Paula Conteja v Parizu. »Ubijal bi zanj«, piše, pa mislim, da se le malce bolj krepko izraža.

Moram domov pisat žalni govor za mojo razredničarko.

• 8. 12. 1998 •

Mrzlo je vleklo, ko smo našo razredničarko pospremili na zadnjo pot. V grlu me je stiskalo, ko sem ji skušal povedati nekaj zadnjih toplih besed, ki sem jih bil včeraj zapisal v svoji zadnji domači nalogi iz slovenskega jezika. Odšla je tiho in skromno, tako kot je tiho, skromno in pokončno bivala ob nas – Mira Tominc, učiteljica slovenščine.

Na dolgi poti čez Žale se mi zavrta v glavo spomin na Aljošo Vrečarja – glasnega, razburljivega fanta, ki mi je pil kri, ko sem bil glavni in odgovorni urednik revije Teleks. Lektor in redaktor je bil odličen, do novinarjev in urednika pa zoprn in neusmiljen. Vsako besedo mi je pregriznil, v vsako misel se mi je vmešal, vsakemu predlogu oponiral. Takorekoč po pomoti so me bili postavili kot glavnega in odgovornega urednika Teleksa, čeprav sem bil dotlej le kreativni direktor Studia marketing in nisem nikoli delal kot novinar. Uredništvo je bilo seveda užaljeno in Aljoša mi je to najbolj odkrito demonstriral. A v dveh letih smo kljub vsemu naredili dober časopis, na katerega smo počasi postajali ponosni. In ko je partija slednjič ugotovila pomoto in me pozvala k odstopu, jaz pa sem se temu uprl, me je uredništvo presenetljivo podprlo. Na sestanku, ko naj bi mi izrekli usodno tovariško kritiko, je bled kot stena v moj zagovor povedal najlepše besede, kar sem jih bil kdajkoli in jih bom kdajkoli slišal. Vihrav navzven je bil globoko pošten, krhek, nežen in ljubeč v duši. To mu je mnogo lepše ob preranem grobu povedal čisto prvi prijatelj Zdravko Duša, ki je dober pisatelj, a iskrenejših, pretresljivejših in lepših besed ne more več napisati. Takšne so te reči.