DELO, Sobotna priloga, • 22. 1. 1999 • 

Umberto Eco popisuje v svojem šestem »Sprehodu skozi pripovedne gozdove«, kako se lahko pisateljska fikcija prepleta z življenjem, kako lahko življenje interpretiramo kot fikcijo in kako se lahko fikcija vplete v realnost. V sedemnajstem stoletju se je spočela zgodba bratovščine, ki je bila tako tajna, da noben njen član ni mogel nikoli potrditi svojega članstva. Avtorji Manifestov Rožnega Križa, tako naj bi se bratovščina imenovala, so jo sicer opisali, vendar so seveda morali ostati anonimni, saj je za rožnokrižarje značilno, da svojega članstva ne priznajo. Posledica je, da ne le ne obstajajo zgodovinski dokazi o obstoju Rožnega Križa, ampak jih po definiciji tudi ne more biti. Da bi potrdil njihov obstoj je tako Heinrich Neuhaus moral uporabiti prav nenavaden argument: »Zaradi preprostega dejstva, ker oni spreminjajo in skrivajo svoje ime, lažejo o svoji starosti in se, po svojem lastnem priznanju, pojavijo, ne da bi se pustili prepoznati, ni človeka z malo logike, da bi lahko zanikal, da je nujno potrebno, da so.«
Logika se nam morda zdi sprevržena, tuja nam zanesljivo ni. Podobnih rožnokrižarskih bratovščin, udbomafijskih  združb in klanov naj bi bilo, če sledimo nekaterim razboritejšim slovenskim tiskanim medijem tudi pri nas vse polno. Videti jih sicer ni, prepoznati se jih ne da, sami se niso pripravljeni izdati, sploh nobenega stvarnega dokaza o njihovem obstoju ni, a prav to je tako za današnje razlagalce skrivnostnih zarot, kot za Neuhausa pred tristodvainosemdesetimi leti kronski dokaz, da v resnici so. Ko takšno razlago sprejmemo za verodostojno, se fikcija začne seliti v realnost, romaneskne osebe postajajo stvarne, realnost pa se zdi vse bolj fiktivna. Posledice so, kot opozarja Eco, lahko grozljive.
Zgodba naj bi se začela z mitom o graditeljih Salomonovega Templja, bodočih templjarjih, ki naj bi jih v štirinajstem stoletju uničil Filip Lepi, a so se v resnici le potuhnili v bratovščini Rožnega Križa, kasnejših prostozidarjih. Misel  o »Neznanih Nadrejenih, ki usmerjajo usodo sveta,« je vznemirjala že pred francosko revolucijo. Markiz de Luchet je pisal , da se je »v varstvu najgostejše megle oblikovala združba novih bitij, ki se poznajo, ne da bi se kdaj videla…od jezuitov so sprejeli slepo poslušnost, od prostozidarstva preizkušanje in obrede, od templjarjev priklicevanje podzemeljskega in neverjetno drznost.« Abbe Burruel je spisal roman v nadaljevanjih, ki pa se bere kot zgodovinsko delo: ko so velikega templjarskega mojstra de Molaya sežgali na grmadi, so preostali templjarji ustanovili tajno združbo, ki naj bi uničila monarhijo in papeško oblast ter ustanovila svetovno republiko. Kasneje so se polastili prostozidarstva in ustvarili akademijo, katere satanski člani so bili Voltaire, Turgot, Diderot in d Alembert – in iz tega kroga so izšlo jakobinci. Nadzirala jih je še skrivnostnejša združba Bavarski iluminati, katerih poslanstvo naj bi bilo ubijanje kraljev. Francoska revolucija je bila končna posledica te zarote.
Napoleon je od Charlesa de Berkheima zahteval poročilo o skrivnostnih sektah; ta pa mu  je kot svoje obveščevalsko odkritje predstavil, kar bi ta lahko sam prebral v Burruelovih in Luchetovih knjigah. Menda si je impresionirani imperator silno prizadeval, da bi prišel v stik z Neznanimi Nadrejenimi.
Kasneje je stotnik Simonini menda po nalogu notranjega ministra Foucheja, ki so ga skrbeli Napoleonovi stiki s francosko judovsko skupnostjo, pisal pismo Barruelu o domnevnem judovskem izvoru templjarjev in prostozidarjev, vendar si tega ni upal objaviti, pač pa so tezo zagrabili jezuiti, ki so jih vznemirjali protiklerikalni spodbujevalci Resorgimenta s prostozidarjem Garibaldijem na čelu.  Vrnil jim je romanopisec Eugene Sue, ki je v večnem Judu opisal jezuitsko zaroto, kot jo je literarnemu junaku Rodinu popisal General Bratovščine oče Rothan, ki pa je zgodovinska oseba: »vidite dragi Lebrenn, s kakšno prebrisanostjo je bila pripravljena ta peklenska zarota, kakšne strašne nesreče, kakšno grozno hlapčevstvo, kakšno usodno despotstvo pomeni za Evropo, če bi se po naključju udejanjilo…« 1864 je Maurice Joly s skoraj enakimi besedami prav tako zaroto pripisal Napolenu III., Hermann Goedsche  pa je v knjigi Biaritz popisal kultni prizor Neznanih Nadrejenih na praškem pokopališču. V celoti ga je prepisal iz Dumasovega Giuseppa Balsama, popolne literarne fikcije. Le Contemporain je 1881 ponatisnil isto zgodbo z zagotovilom, da prihaja iz zanesljivega vira. Od tod dalje postane prostozidarsko srečanje, ki si ga je izmislil Dumas, zlito z jezuitskim načrtom, ki si ga je izmislil Sue in ga je Jola pripisal Napoleonu III. resnični govor Velikega Rabina.
Rus Pjotr Ivanovič Rahovski, poveljnik carske politične policije (strašne Ohrane) je knjižico z Jolyjevim tekstom zoper Napoleona III. našel pri svojem političnem nasprotniku Eliji de Cyonu in kot zagrizen antisemit prišel na idejo, da bi tekst pripisal Cyonu, še posebej, ker, če se ga izgovori po francosko, fonetično spominja na Sion. Po vsej verjetnosti je prav to besedilo prvotni vir za Protokole Modrih Starcev iz Siona, ki jih je potujoči menih Sergej Nilus, obseden z idejo Antikrista, objavil in komentiral. Potem je besedilo potovalo po Evropi, vse dokler ni prišlo v roke Hitlerju… »Vsi vemo, kaj je sledilo v nadaljevanju,« zaključuje Eco.
Ko se bo morda jutri vaše ali katerokoli drugo ime pojavilo v neki izmišljeni zgodbi ali podtaknjeni konstrukciji, je zavedanje, da gre vendar za fikcijo, le slaba tolažba.