• 5.6. 2006 • 

Žaloigra, ki smo ji priča v zgodbi o nabavi novih operacijskih miz za potrebe slovenskih bolnišnic, je pravzaprav šolski primer, le to ni povsem jasno, na kateri visoki šoli bi jo bilo najprimerneje obravnavati.

Kar se marketinga tiče, je stvar jasna. Bistveno pri poslovni disciplini, ki bi bila rada filozofija in način mišljenja in razumevanja svojega poslanstva v svetovni delitvi dela, je izhajanje iz potrošnika. Njemu, njegovim interesom in potrebam naj bi bilo prilagojeno in podrejeno vse naše razmišljanje in delovanje. Če bomo v tem uspešni, bo tudi dobiček, in če bo dobiček, bo tudi zadovoljstvo. Krog je sklenjen.

Seveda je lahko manjši problem definiranje potrošnika, ki naj bi mu pravzaprav posvetili svoje bivanje. Bolnik to zanesljivo ni, saj očitno ne briga ne proizvajalcev, ne prodajalcev, ne ministra in še bolnišničnih menedžerjev skorajda ne. Kdor si je v bolnišnici Franji ogledal, na kakšnih lesenih mizah so partizanski zdravniki reševali življenja ranjenih borcev, bo le težko razumel, da danes v Ljubljani bolniki umirajo, ker vesoljni slovenski birokraciji ne uspe nabaviti nekaj novih priročnih miz, na katere naj bi jih polegli, da bi jim kirurgi lažje izrezali zločeste tvorbe, medtem pa v bolnišničnih skladiščih samevajo mize, ki so bile še včeraj čisto primerne, danes pa pravijo, da je že čas, da jih zamenjajo z novimi. Odmontirali so jih in tako pospravili, da nihče ne ve več kam, in pač čakajo, da jim država izbere, plača, nabavi, odpakira in montira nove, modernejše in imenitnejše. Bolniki, ki bi se pustili tudi na kuhinjski mizi rezati, da bi si le povečali možnost preživetja, pa umirajo. Tako vsaj piše javnosti ogorčeni kirurg, ki mu očitno ni vseeno. V enaindvajsetem stoletju morda res ne gre operirati na mizah, ki nimajo vseh sofisticiranih funkcij, kakršne omogoča moderna tehnologija, dilema ali mercedes ali nič je pa ob tem, da nam nekje v garaži rjavi še včeraj spodoben fičko, vendarle težko razumna.

Tudi ministru, ki je sicer po osnovnem poklicu zdravnik, ni povsem jasno, komu naj služi. Bolnikom očitno ne, javnosti, pred katero se s svojo neučinkovitostjo in sprenevedavostjo iz tedna v teden blamira, tudi ne, še svojemu šefu, ki se mora delati, da je z njim zadovoljen, čeprav na njegov račun tudi sam izgublja volilne točke, bržkone ne.

Še najbolj logično, se zdi, se obnaša brhka prodajalka, katere naloga je pač maksimiranje dobička. Če ne gre po eni poti, ubere drugo. Če jo konkurenca stisne ob zid in birokratom (in javnosti) dokaže, za koliko sto milijonov si je odrezala prevelik delež zase, izbere pač drugo marketinško orodje. Po zaslugi prizadetega in ogorčenega zdravnika, ki je prebudil javnost, bo heroj vsakdo, ki bo razrešil ali pomagal razrešiti gordijski vozel, v katerega so se s pomočjo nesposobnih pravnih svetovalcev zapletli zakonodajalci in birokrati. Dobro ime pa je v poslovnem svetu danes veliko vredno, še v bilančnih postavkah je mesto zanj. Kako bi v tem ne vedno lepem teksaškem ali balkanskem ringu ne našla nekaj donatorjev, ki bi za ščepec ugleda in slave prispevali po nekaj deset milijončkov in si zraven morda še potolažili kosmato vest! Po njeni ceni seveda.

A kaj, ko so že spet mediji zasrali lepo zgodbo in v interesu svojih potrošnikov – bralcev, odgrnili zaveso. Če bi le boljšega piarovca angažirala, bi se morda izšlo!