Pretipkali smo za vas, prosto po slovečih slovenskih novinarjih • 1980 •

Priznajmo. Stabilizacijska prizadevanja, ki na široki fronti že nekaj časa mobilizirajo akterje družbenega usmerjanja, niso bila vedno dovolj uspešna. Očitno je, da družbeno dogovarjanje samoupravnih subjektov še ni zaživelo v tisti meri,ki edina omogoča zares prave in učinkovite rešitve. To pa je le voda na mlin nergačem, ki vidijo le probleme in posamične neuspehe, ne pa tudi izvirnih in dobro izmišljenih ukrepov, ki v veliki stabilizacijski bitki kažejo vse bolj očitne rezultate. Problemi, s katerimi se spopadamo, so pač toliko kompleksni, da jih le s preprostimi rešitvami ni moč preprosto rešiti.

Zagotoviti, da bodo prodajne police v naših trgovinah ponovno založene z nujnimi življenjskimi potrebščinami je na primer, tako je bilo sklenjeno na zadnji seji predsedstva, ena izmed naših prioritetnih nalog. Ne vselej dovolj premišljena kmetijska politika v preteklosti, pa tudi nekateri ukrepi tekočih stabilizacijskih prizadevanj so pripeljali do tega, da neposredni mlečni proizvajalci niso, ne glede na stimulacijo, sposobni v zadostni meri povečati proizvodnjo. Na skupni seji zainteresiranih posrednih proizvajalcev in preprodajalcev je tako prišlo do sklepa, da samo običajno povišanje cen, kot standardni in preizkušeni recept stabilizacijske politike, ne more zagotoviti zadostne preskrbe. Upravičeno se je bati, da bodo potrošniki tudi višjim cenam navkljub še naprej neupravičeno kupovali večje količine mleka, kar bi lahko razvrednotilo zavestna družbena prizadevanja za preskrbo delovnega človeka. Zato je nujno, tako so na seji zainteresirane interesne skupnosti posebej poudarili, povečati cene mleka za toliko, da se bo interes potrošnikov do nakupa močno ustrezno zmanjšal. Mleka sicer tudi po tem ukrepu ne bo bistveno več v trgovinah, vendar pa bo, tako predvidevajo strokovnjaki, v njih tudi ostalo. To pa je nedvomno pomemben uspeh prizadevanj za udejanjanje sklepov predsedstva tudi v življenju.

Do podobnih spodbudnih premikov je prišlo tudi v preskrbi z mesom, kjer na povečano proizvodnjo, zaradi popolne nezainteresiranosti neposrednih mesnih proizvajalcev, pa tudi zaradi nekaterih drugih nerazumljivosti, trenutno ni moč računati. Radikalno povišane cene sicer tudi tokrat ne bodo bistveno povečale ponudbe, bodo pa nedvomno zmanjšale povpraševanje. Povsem realno lahko pričakujemo torej, da bo mesa v mesnicah v kratkem dovolj.

Pomisleki tistih, ki pravijo, da si bo delavec z vsem zagotovljenim osebnim dohodkom lahko kupil le 12 kilogramov pljučne pečenke, in da smo s tem bistveno prizadeli njegov življenjski standard, so tudi tokrat neutemeljeni. Delavec z zagotovljenim osebnim dohodkom si pljučne pečenke sploh ne bo kupil, tako mu bo ostal večji delež nerazporejenih sredstev za njegov osebni standard.

In še eno dejstvo je ob tem pomembno. Izkazalo se je, da zvišane cene prizadenejo potrošnika le do tiste višine, ki jo še doseže. Nad ceno, po kateri še zmore proizvod kupiti, ga nobeno zvišanje zares ne boli.

To pa je spoznanje, ki nam bo v prihodnjih stabilizacijskih prizadevanjih še kako koristno.

Vlado Šlamberger, Delo